vsi smo nit, ptica, človek, maček, kit, ljubezen nas v eno spleta za mir in blagor našega planeta!", je kitica, kipovzema bistvo nove pesnitve Saše Pavček Rumi in kapitan z ilustracijami Ejti Štih.

Pustolovska pripoved o popotovanju psičke Rumi, kapitana Adrijana in mačke Abe je pot po morjih in oceanih sveta. V sodobni odisejadi na glavne junake ne prežijo mitološka 'bitja, tegobe in težave', ampak popolnoma 'vsakdanji' problemi globalnega sveta kot so onesnaževanje, bežanje pred vojno in birokracija. Tričlansko posadko, ki ji sicer poveljuje Adrijan, dejansko pa jo vodi psička Rumi, ker edina vestno izpolnjuje ukaze, razburkano morje zanese na neznane obale, kjer zagledajo tri brodolomce, deklico, dečka in mačka. Po manjših nesporazumih brodlomcem pomagajo, a na poti domov jih čaka še kar nekaj dogodivščin.

Na sinji morski se gladini,
leskeče jambor do neba,
jadro v zlatu, srebrnini
s soncem, vetrom se igra,
blage sapice pestuje, da jadrnica poplesuje, poplesuje, ...
Kam odhaja, kam potuje?
Najbrž daleč, najbrž da na tuje.

Ljubezen pravo mesto najde
Kot so zapisali pri založbi Miš, kjer je knjiga izšla, je pesnica napisala odo miru, človečnosti in hrabrosti, ki kar prekipeva od življenja in ljubezni do sočloveka. Saša Pavček je v svoji pesnitvi na skoraj epsko popotovanje poslala nenavadno druščino, značilno za pravljične zgodbe, kjer se človek brez težav poveže s (počlovečenimi) živalmi. Njihova plovba je pravzaprav plovba po morjih in oceanih sodobnega življenja, kar pomeni, da so v teh vodah begunci, ki iščejo lepše življenje, pa tudi plastika, ki življenja prav nič ne olepšuje. Ampak glavna junakinja Rumi poskrbi za to, da se tudi v njena sopotnika naseli skrb za sočloveka (uspešno premagata ksneofobna nagnjenja, rasizem – poglej no čudo, tudi tuje mačje vrste so lahko zelo zanimive, celo zaljubljive).

»Uboga otročiča, naj ne bom več kapitan,
če vaju iz pèkla ne odpeljem stran!
Skočita v čolnič, hitro vsi na krov!«

Rumi ju oba bodri: »Hov, otroka, hov! «
zalaja in jima tački pomoli.

Za vse generacije
Ko se na krovu znebijo predsodkov, pa trčijo v pirate, katerih glavni namen je seveda ropati in moriti, ampak Rumi ("bumi, buča bela"), jih pregovori, da plenjenje raje zamenjajo za čiščenje širnih morij, v končni fazi pa trčijo ob okroglega policaja, ki zahteva natančne številke in veljavne liste, čeprav tudi on svojo birokratsko okornost omehča. Tu sta potem še kit, kot (pra)glas matere Zemlje in galeb (ne golob) nosilec sprave, potnih listov in zunanji glas, ki nas v pripoved vpelje, na koncu pa se kot kakšna deux ex machina pojavi prav v trenutku, ko se zazdi, da je situacija brezizhodna.

Pesnitev Saše Pavček je igriva in pronicljiva pripoved, ki ne nagovarja samo otroških bralcev, ampak tudi njihove starše in stare starše. Je pesnitev, ki opominja, da je drugačnost v sodobnem svetu nekaj vsakdanjega (pa naj bo to drugačna družina – kapitan, pes, dve mački in posvojena otroka – ali pa drugačna rasa, drugačno mnenje, ...). Nekaj brez česar totaliteta sodobnega sveta (tega resničnega in tega v pesnitvi) ne obstaja.

O, kakšno srečno sonce je sijalo
na družino novo zbrano!
Od same radosti še morje je postalo ravno polje,
sapice pihljale so prav mile,
otroka v nežni sen ovile, ...

Skozi hudomušnost in humornost pesnitev opozarja, da empatija ključen del naših odnosov, in da pogosto pozabljamo na to. Prav zato se zdi, da sta Rumi in velikan primerno čtivo tudi za odrasle, ker so prav ti tisti, ki na sočutje prej pozabijo kot otroci (oziroma so tisti, ki ga morajo prenašati naprej).