esedilo je lepo, surovo, nabito z idejami, paranoidno kot scenarij Gusa van Santa. Gre za balzacovsko temo, ki jo je kozmopolitu Karakašu uspelo napisati kot manifest generacije, željne revolucije, še bolj pa denarja, do katerega pa nikdar ne bo prišla, niti z ropom ali umorom," pravi Ivica Buljan o Snajperju, katerega premiera bo drevi v Mini teatru.

Predstavo Snajper po besedilu Damirja Karakaša je Buljan ustvaril in januarja premierno predstavil v Abidžanu v Slonokoščeni obali. Predstava, nastala v koprodukciji Mini teatra, Compagnie Yeyotheatre Abidjan in Novega kazališta Zagreb se bo 22. in 23. aprila predstavila v Mini teatru in 24. in 25. še v Zagrebškem gledališču mladih (ZKM) in 26. aprila na festivalu hrvaške drame Marulićevi dani v Splitu.
"Karakaševa drama na drastičen način govori o krhkosti hrvaške kulture, ker je v sodobnem svetu, strukturiranem skozi institucije, neprilagojena," pravi Buljan. A hkrati odpira vprašanja, ki veljajo tudi drugje in slovensko-hrvaško-slonokoščeno sodelovanje je delno tudi gesta: "Snajper je medij hrvaško-slonokoščene umetniške akcije. Dva v težavah si podajata roke. Enega je zaznamovala postindustrijska praznina, drugega postkolonialni kaos."

Da je najbolj lokalno gledališče v svojem bistvu internacionalistično, so Buljanu pokazali njegovi učitelji, od Brooka, Barbe do Ellen Stewart. Vodilu odpreti se drugim idejam, ljudem in kolektivom sledi tudi Buljan. S francoskimi študenti v Abidžanu je režiral leta 2009. Za nadaljevanje dela je Buljana prosil tudi Irie Philippe, eden redkih igralcev, ki je zavrnil delo v pisarni, na katerega je po končani akademiji obsojena večina abidžanskih igralcev. Snajper se mu zdi zlit s slonokoščenimi razmerami. Snajperja so tam ustvarjali decembra in januarja, prve predstave so igrali v Centru za gledališko dokumentacijo ter v Francoskem kulturnem centru in Goethe Inštitutu, nato pa so gostovali na abidžanskem festivalu uprizoritvenih umetnosti MASA in na Festival International de Théâtre pour le Développement – FITD 2014 v Burkini Faso.

Izgubljena generacija razmišlja o idealih in smislu revolucije
Snajper v ospredje postavlja mlajšo in izgubljeno generacijo ter razmišljanje o idealih, uporu, miru, smislu in nesmislu revolucij. V praznem in zapuščenem stanovanju, v času politične kampanje spremljamo Mukija in njegovo nosečo prijateljico Sončico. Muki je kot lev v kletki, zapornik v groznem svetu, s snajperjem kot edino možnostjo spremembe. Da bi zaslužil za odhod v Pariz, ki je zanju postal mitsko mesto za uresničitev boljših priložnosti nasproti neperspektivni sliki vsakdanjosti in "naroda luzerjev", iz katerega želita pobegniti, se odloči izvesti naročen uboj pokvarjenega politika in predsedniškega kandidata. Psihična napetost je na vrhuncu, v njun načrt pa se vmeša še Študent, resignirani mirovnik, čigar pomirljiva prepričanja kažejo samo še ostanke upora in željo, da prekine s konvencijami družbe.
Kroglo je treba uperiti tudi proti sebi
Vsi trije preizprašujejo vzroke svojega nezadovoljstva z družbo in motive, ki jih silijo k spremembam. Idealistični boj za "pravičnejšo družbo", potreba po revoluciji, sebični materialistični razlogi in osebne frustracije se prepletajo v motivu snajperja, čigar krogla mora ubiti visokega politika, pri čemer je snajper metaforični prikaz obračuna z družbo in samim seboj.
"Nisem tako naiven in nor, da bi zagovarjal revolucijo z orožjem, saj lahko revolucija uspe samo, če se vsak usmeri proti samemu sebi. A nekaj je zagotovo treba storiti, ker ta država tone kot Titanik. Spomnim se, kako smo nekoč v rovih sanjali o pošteni državi, a dobili smo posmeh državi, v kateri tisti, ki nas vodijo, kot pravi lik iz moje drame, pogosteje nosijo nogavico na glavi kot na nogi," je za Novi list povedal Karakaš, ki s Snajperjem kaže tudi na pomembnost zavedanja trenutka, v katerem smo in postavlja vprašanja, na katera moramo sami najti odgovore: se ideali v srečanju z nevprašljivo realnostjo gradijo ali rušijo, kako doseči ravnotežje med odgovornostjo za družbo in svet, v katerem živimo, in ukvarjanjem z lastnimi življenji in še mnoga druga.
V predstavi, ki jo je režiral Ivica Buljan, igrajo Irie Philippe Irie Bi (Muki), Larissa Ouei (Sončica), Landry Kouamé Bienvenu Amon (Študent) in N' Goran Kouamé Armand (Policaj), besedilo je prevedel Zlatko Wurzberg, dramaturgija je delo Roberta Waltla, scenografijo je ustvaril Kone Wagnelba et Le Cresas, kostumografijo Ana Savić Gecan, glasbo N' Goran Kouamé Armand.