Kultura
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 29 glasov Ocenite to novico!
Barcelona
"Seveda ne smemo pozabiti, da je bila španska državljanska vojna ideološka, tu ni šlo za vojno Špancev proti Kataloncem, ampak je tudi Katalonce razcepila na obe opciji, na nacionalistično na eni in pa republikansko z vsemi strujami: ljudsko fronto, anarhiste, komuniste, tu je bila intervencija Sovjetske zveze ..." med drugim opomni prevajalka iz katalonščine Simona Škrabec. Foto: EPA
Simona Škrabec
Simona Škrabec od leta 1992 živi v Barceloni, tam predava in prevaja katalonske pisatelje, katerih področje osebno dobro pozna. Foto: Osebni arhiv Simone Škrabec
       Kar je značilno za celoten trenutno aktualen proces, je to, da je Katalonija zrela kot družba; da ne potrebuje neke nacionalne definiranosti v smislu izključevanja drugih: mi smo taki, če ti nisi tak, pa pojdi drugam. Katalonija je izjemno vključujoča družba v najbolj političnem smislu, kot si ga lahko predstavljamo.       
 Simona Škrabec
Barcelona
Simona Škrabec pravi, da je nemogoče napovedati, kako se bodo razvijale razmere v Barceloni, saj se skoraj vsako uro zgodi kaj novega. Foto: Reuters
       To je dežela, ki je popolnoma zgrajena in ki ne potrebuje pesnikov, ki bi jo šele definirali. In tudi v političnem pogledu je Katalonija zelo dobro organizirana. To je parlamentarna demokracija z različnimi političnimi opcijami. Gre za zelo zapleten sistem, zaradi katerega te kulturne sile ne morejo delovati s takšnim vplivom, kot je bilo to v našem primeru.       
 Simona Škrabec
Katalonija
"Mislim, da je res treba razumeti to gibanje v zadnjih sedmih letih kot nekaj, kar se ni začelo od zgoraj, pri političnih in intelektualnih elitah, ampak med ljudmi. Iz civilne družbe so izšli pritiski na špansko vlado v zvezi z nerazrešenimi vprašanji," pravi Simona Škrabec. Foto: Reuters
       Najbolj žalostna zgodba tega katalonskega procesa je to, da ni podpore nekih razgledanih ljudi, intelektualcev, glede na to, za kakšna prizadevanja gre in kako miroljuben in odprt proces je to od samega začetka; te podpore ni niti na evropski ravni, in to je razočaranje.       
 Simona Škrabec
Jaume Cabré
Simona Škrabec pravkar pripravlja prevod romana Jauma Cabréja: "Gre za roman o podkupljivem sodniku, napisan pred 20 leti, ampak se mi zdi da postaja vsak dan bolj aktualen. Govori o tem, kako človek deluje v sistemu, kjer so sodniki podkupljivi. Cabré je primer človeka, ki je znal iz zelo ozke optike nekoga, ki se odloči, da bo razumel zgodovino in posameznika v svetu, postaviti vprašanja, za katera mislim, da si jih moramo v sodobnem svetu postavljati." Foto: EPA
       Bojim se, da lahko vidim vse od zelo miroljubnih rešitev pa do rešitev, ki nas lahko - se bojim - zakopljejo v probleme za naslednjo generacijo.       
 Simona Škrabec

Spomenik, na katerega bi najraje priklenili kolo, potlačeni frankizem in kaj ima vse to s sodobno katalonsko literaturo

Pogovor s prevajalko iz katalonskega jezika Simono Škrabec
6. oktober 2017 ob 09:54,
zadnji poseg: 6. oktober 2017 ob 10:52
Ljubljana/Barcelona - MMC RTV SLO

Najbolj žalostno je, da katalonskemu procesu niti podpore niti solidarnosti ne izreka skoraj noben član španske intelektualne ali literarne srenje; njihov diskurz se je skoraj izenačil s trdim diskurzom španske vlade, pravi prevajalka iz katalonskega jezika Simona Škrabec.

"Do zdaj sta se pravica in krivica zdeli tako čudovito preprosti," ali pa: "Kot Anglež sem neomajno verjel, da te ne morejo aretirati, če nisi zgrešil zločina. To je najbolj nevarno prepričanje, ki ga lahko imaš med političnim pogromom," ali pa še: "Ko vidim delavca iz mesa in krvi v boju s svojim naravnim sovražnikom, policistom, se mi ni treba spraševati, na čigavi strani sem." Ja, te dni je ponovno modno citirati Georgea Orwella in njegov Poklon Kataloniji (slovenski prevod je leta 2009 izdala založba Modrijan). Ampak to je ena tistih modnih muh, ki je tudi koristna, saj so Orwellovi spomini na sodelovanje v španski državljanski vojni čtivo, ki nas uvede v enega konstitutivnih trenutkov sodobne zgodovine, začenši z drugo svetovno vojno in pa z očitno večnim fenomenom frakcionarstva znotraj leve politične pozicije. Poleg tega je Orwellova knjiga pomembna tudi zato, ker dogajanje v španski državljanski vojni, predvsem pa frankistična diktatura in njeno ravnanje z manjšinskimi narodi znotraj španske države odzvanja tudi v aktualnem dogajanju, povezanem s katalonskim stremljenjem po neodvisnosti in suverenosti.

V poskusu, z nekim dodatnim vidikom osvetliti razmere v Kataloniji, smo se v uredništvu oddaj o kulturi odločili raziskati vlogo intelektualcev in literatov v razvoju gibanja, ki je rezultiralo v referendumu. Seveda je odločitev za to povezana tudi z našimi osebnimi spomini na priprave na trenutek, ko smo si upali in smo smeli z upanjem na uspeh zahtevati slovensko lastno državo. Tedaj smo se za podporo obrnili tudi h Kataloncem. In tedaj so – če se spomnimo le tako imenovane pisateljske ustave pa angažmaja okoli Nove revije – pomembne nastope v javnosti in artikulacije zahtev podali intelektualci in literati. Nekaj dni pred referendumom smo zato v Barcelono poklicali dr. Simono Škrabec. Ena od ključnih prevajalk katalonskih avtorjev v slovenski jezik, tudi dobra prijateljica nekaterih od njih in pa profesorica na barcelonski odprti univerzi v katalonski prestolnici živi od leta 1992. Predvsem tudi zaradi še živega spomina na nedavno razstavo o Picassovi Guernici, še enega zločina frankističnih sil med špansko državljansko vojno pred natančno 80 leti, v madridskem muzeju Reina Sofia, sva pogovor začeli v zgodovini ...

Gospa Škrabec, ali obstaja v katalonski zgodovini podoben katarzičen moment, skoraj mitski dogodek, kot je bilo za Baske bombardiranje Guernice, spomin na katerega vedno znova obudi grozote, ki so jih sile zagrešile nad nekaterimi manjšinskimi narodi? Torej dogodek, ki ga je še vedno mogoče instrumentalizirati tudi za potrebe aktualne zgodovine.
Bombardiranja so se tako ali tako začela z Barcelono, ki pa je popolnoma pozabila to izkušnjo. Se pa seveda ti trenutki pojavljajo tudi v literaturi. Tu gre za izbrisan in zamolčan spomin, povezan z nekimi slepimi pegami. Samo bombardiranje Barcelone je izredno pozabljen dogodek in tudi spomenik na Gran Vii, kjer so bile hiše zbombardirane, je tak, da bi pomislili, da bi nanj priklenili kolo. Nihče ne ve natančno, zakaj te palice stojijo tam sredi ulice. In to je res zelo žalostno, saj je katalonska zgodovina tako polna takšnih represivnih ukrepov, da se včasih tudi ljudje sami odločijo pozabiti ali pa preskočiti neko obdobje.

Seveda ne smemo pozabiti, da je bila španska državljanska vojna ideološka, tu ni šlo za vojno Špancev proti Kataloncem, ampak je tudi Katalonce razcepila na obe opciji, na nacionalistično na eni in pa republikansko z vsemi strujami: ljudsko fronto, anarhiste, komuniste, tu je bila intervencija Sovjetske zveze ... Zares kompleksno je to poglavje, ki pa vedno znova prihaja na dan. To se kaže tudi v književnosti. Nedavno je, denimo, Leonardo Padura v romanu Mož, ki je ljubil pse pisal o morilcu Trockega, ki je bil Katalonec. Roman se dogaja med špansko državljansko vojno v Barceloni, ki je še vedno nekakšen skrivnosten prostor, ki ga je treba šele odkriti.

Treba pa je povedati, da je katalonska književnost to izkušnjo državljanske vojne predelala že v obdobju med 50. in 70. leti v besedilih avtorjev, ki so imeli neposredno izkušnjo. Teh literarnih pričevanj je veliko. Tu bi jaz izpostavila izjemno Rodoredo Merce in njena dva romana, ki ju imamo že pred leti prevedena v slovenski jezik. Najprej je to Demantni trg v še nekoliko starinskem prevodu in pa Razbito ogledalo. In potem je v mojem prevodu izšel roman Blaia Boneta Morje, ki je izjemen roman o represiji na Majorki o skupini dečkov, ki potem to opazuje.

Teh pričevanj je toliko, da ni neke posebne potrebe po tem, da bi danes poskušali reflektirati nekaj, česar današnji pisatelji ne poznajo več iz prve roke. Književnost gre tako bolj v smer, da pisatelji, denimo Maria Brabal in Jaume Cabré, pišejo, kako ustvariti neki odnos do preteklosti z današnjega stališča, torej kako naj se vnuki spominjajo tistega, česar niso nikoli vedeli; kako preskočiti te lagune v spominu, vse tisto, kar so ljudje pozabili ali pa česar niso povedali svojim sinovom, ker je bilo preveč strašno, boleče ali pa je bilo o tem prepovedano govoriti. Gre za neko ponovno odkrivanje tega, kar je bilo prej ljudem zakrito. Tu pa se dogajajo zelo zanimive in tudi pomembne stvari. Ogromno je mladih pisateljev, filozofov, zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem, kako bi odkrili bolj objektivno linijo zgodovine. In to je ena pomembnejših linij v katalonski književnosti danes nasploh.

Kje pa je mogoče najti glas književnikov in drugih akterjev v polju kulture v boju za večjo avtonomijo s kulminacijo v suverenosti in samostojnosti Katalonije?
Mislim, da je res treba razumeti to gibanje v zadnjih sedmih letih kot nekaj, kar se ni začelo od zgoraj, pri političnih in intelektualnih elitah, ampak med ljudmi. Iz civilne družbe so izšli pritiski na špansko vlado v zvezi z nerazrešenimi vprašanji. In zaradi tega je tudi vloga posebej literatov veliko bolj omejena, kot bi smeli pričakovati na neki začetni ravni boja za samostojnost, kjer gre za ozaveščanje ljudi, za ustvarjanje kulture, grajenje narodne identitete. Treba se zavedati, da je katalonska narodna identiteta kot taka popolnoma zgrajena. To je dežela, ki je popolnoma zgrajena in ki ne potrebuje pesnikov, ki bi jo šele definirali. In tudi v političnem pogledu je Katalonija zelo dobro organizirana. To je parlamentarna demokracija z različnimi političnimi opcijami. Gre za zelo zapleten sistem, zaradi katerega te kulturne sile ne morejo delovati s takšnim vplivom, kot je bilo to v našem primeru.

Torej tudi ni bilo primerljivih manifestov ali deklaracij, kot so bili 'dokumenti', ki so jih objavljali naši intelektualci, denimo majniška deklaracija itd.
Manifestov je bilo toliko, da se jih ne da povzeti. Ampak veste, Katalonci pravijo: imaš dva Katalonca in imaš klub. Saj jih vidite, vsak dan so na cesti. Če potrebuješ dva milijona ljudi na cestah, jih dobiš. (smeh) Skratka teh manifestov, izjav debat, javnih miz je bilo ogromno. Ogromno je ljudi, ki zares verjamejo v to, da je treba nekaj spremeniti, ki se res angažirajo v oblikovanju idej, kako naj bi ta nova država ali družba – tu je tudi zanimiva meja – delovala. Seveda so bili nekateri manifesti bolj vplivni, drugi manj.

Vendar pa je pomembno, za kaj gre pri tej obnovi, za katero si katalonsko nacionalno gibanje prizadeva. Bistvena je zahteva, da bi lahko ljudje neposredno vplivali na politiko, na odločitve vlade, da bi bila ta povezava med politiko in civilno družbo neposredna. To pa potem tudi pomeni, da ne samo umetnosti, ampak da se vsak navaden človek čuti poklicanega za to, da izrazi mnenje. In res so organizirali kanale, ki so to omogočili. Asemblea nacional catalana ima mrežo razpredeno do zadnje vasice po vsej deželi in tako omogoča, da se lahko glasovi ljudi in skupin slišijo. Zato se mi to ne zdi primerljivo z našim položajem, saj smo v slovenskem primeru vseeno iz enopartijskega sistema, ki ni spodbujal te posameznikove vloge v političnem sistemu, in so si potem morali pisatelji nekako oprtati ta koš, da bodo oni ta glas ljudstva, ampak tu pa ta glas ljudstva ni več potreben. Pisatelji so danes bolj glas vesti in opozarjajo na vse tisto, na kar ljudje v svojem navdušenju tudi pozabljajo in tu imamo nekaj izjemnih primerov.

Vendar bi tu tudi lahko govorili o vsaj posredno politični vlogi, politični v smislu aktualne politike, saj opozarjajo na anomalije. Tudi Jaume Cabré, vaš dobri prijatelj, ki ste ga prevajali v slovenščino, je tak primer ...
Ravno pripravljam nov prevod. Gre za roman o podkupljivem sodniku, napisan pred 20 leti, ampak se mi zdi da postaja vsak dan bolj aktualen. Govori o tem, kako človek deluje v sistemu, kjer so sodniki podkupljivi. Cabré je primer človeka, ki je znal iz zelo ozke optike nekoga, ki se odloči, da bo razumel zgodovino in posameznika v svetu, postaviti vprašanja, za katera mislim, da si jih moramo v sodobnem svetu postavljati. Zato mene ne preseneča njegov uspeh v Nemčiji in tudi drugod, ker gre za človeka, ki je od začetka gradil delo, ki stoji samo za sebe. On ne potrebuje države sistema.

Drug primer je Maria Barbal, ki sem jo tudi prevajala. Ona je pomembna, ker je znala neko zgodbo z obrobja pripeljati v središče. Rojena je v Pirenejih, v neki majhni vasici. Zaznala je razkriti, kako močen vpliv je imelo frankstično nasilje v teh malih okoljih. Tega se ne zavedamo. Če ima Katalonija danes kakšen problem, je to, vprašanje, kako naj se predstavlja. Sama Katalonija pozablja na svojo pokrajino in se vidi kot eno samo veliko mesto. V šali rečemo, da je Katalonija kot dojenček, da ima veliko glavo, pa nobenega telesa. Brabalovi pa je uspelo ljudi spomniti na to, da Katalonija ni le mesto, ni le glava, ampak da ima tudi pokrajino, vasi, včasih tudi zelo dramatične zgodbe preseljevanja iz vasi v mesta, kar je izredno zaznamovalo povojno obdobje.

Ravno s to raznovrstnostjo ljudi v mestih, središčih priseljevanja, vi tudi povezujete nekaj, čemur bi lahko rekli katalonski nacionalni program.
Kar je značilno za celoten trenutno aktualen proces, je to, da je Katalonija zrela kot družba; da ne potrebuje neke nacionalne definiranosti v smislu izključevanja drugih: mi smo taki, če ti nisi tak, pa pojdi drugam. Katalonija je izjemno vključujoča družba v najbolj političnem smislu, kot si ga lahko predstavljamo. In tu je imela povojna katalonska književnost izjemno vlogo, ker se zelo zgodaj pojavijo zgodbe imigrantov. Veste, po državljanski vojni je bila Katalonija najbolj gospodarsko stabilen in najbolj demokratičen prostor v frankistični Španiji in zato se je ogromno ljudi iz južne Španije, iz Estremadure, Andaluzije in nekaterih drugih pokrajin naselilo v okolici Barcelone. To so bili ljudje brez vsake ekonomske moči in nastale so prave favele: ljudje živijo na plažah, v barakah po deset let ali pa še več in milijone teh ljudi je Katalonija posrkala vase in jih spremenila v državljane, ki danes verjamejo v to, kar so skupaj zgradili. In ta zgodba je tudi povedana v književnosti. Če torej obstaja katalonski nacionalni program, je to program o tem, kako je treba verjeti v nekoga, ki je od tebe drugačen, ki ti lahko nekaj prinese, te bogati. Skratka, glede tega je katalonski nacionalizem zelo drugačen od tega, kar smo vajeni v Srednji Evropi

Zanimiva je teza, da je bil za uveljavitev katalonske književnosti prelomen frankfurtski knjižni sejem leta 2007, ker je bila Katalonija gostja.
Ta povzetek je videti zelo objektiven in verodostojen, če pa okoliščine poznaš od blizu, se izkaže kot nepravilen. Katalonska književnost je ena najstarejših evropskih književnosti; to je popolnoma razvit literarni sistem. V 20. stoletju je bila katalonska književnost izjemno pomembna v času frankizma, ko se je pisala v zelo težkih okoliščinah, ko je bil jezik prepovedan, ko ni bilo mogoče tiskati knjig. Do konca 60. let je bila prepovedana uporaba katalonskega jezika in ves ta čas so katalonski avtorji vseeno pisali knjige, in to tudi zelo pomembne in dobre knjige, ki so se prevajale. Zanimivo je, da je obstajala zelo tesna vez - kar se meni zdi pomembno poudariti – z Vzhodno Evropo. Romunija. Češka, Madžarska so imele katalonske lektorate in izjemne knjižne zbirke, v katerih so izdale tudi do 50 knjig. V tistih časih je bila Katalonija eden izmed vzorov odpora proti diktaturi. To je svet, ki je za nas (bil) pomemben, ampak na nekem svetovem zemljevidu je bil pa neviden, ker je bila katalonska književnost ali v angleškem ali nemškem ali francoskem jeziku in v primerjavi s temi jeziki nekaj obrobnega. In dejansko se je ta obrobnost prekinila leta 2007; vendar ne samo zaradi knjižnega sejma: tu gre za neki večji proces v svetovnji književnosti nasploh, ko so se veliki trgi začeli zanimati oziroma ko so ugotovili, da so te male literature postale izjemno produktivne, da je tu posel in denar, da je tu zanimanje in da obstajajo bralci, če jim omogočijo dostop do svetovnega trga. Tu torej ne gre le za knjige, ampak tudi za pomemben diskurz o tem, kaj pomeni ustvarjati v težkih razmerah ali pa na tem nekem obrobju.

Svet se je vendar spremenil, in jaz mislim, da na bolje, in zaradi tega je znala katalonska književnost ta veter v jadrih nekako izkoristiti in se postaviti kot ena izmed takih dejavnih dinamičnih evropskih književnosti. Po Frankfurtu se je gotovo zelo veliko prevedlo, ampak če bi natančno analizirali, bi videli, da marsikatere knjige tudi ni bilo treba, da bi jo prevedli. Ven je prišlo tudi veliko čisto zabavne literature. Katalonija je bogata dežela in politiki vedno hočejo le številke in jih niti ne zanima, kakšne vrste je književnost, ki se prevaja in proda. Tako da tista zavezanost, ki jo lahko odkriješ v zvezi s katalonsko književnostjo v 50., 60. in 70. letih, je danes redkejša, veliko težje jo je odkriti. Veliko težje je najti knjigo avtorja, za katero lahko rečeš: preberi to, to bo pa držalo … Jaz ne bi dala za vse roke v ogenj.

Če se vrneva k aktualnim razmeram. Kako pa je s solidarnostjo med španskimi intelektualci in Katalonci?
Najbolj žalostna zgodba tega katalonskega procesa je to, da ni podpore nekih razgledanih ljudi, intelektualcev, glede na to, za kakšna prizadevanja gre in kako miroljuben in odprt proces je to od samega začetka; te podpore ni niti na evropski ravni, in to je razočaranje. Tu gre za pomanjkanje razumevanja in za popolno pomanjkanje dialoga ne le z vlado, ampak z vsemi ljudmi v Španiji, ki te zgodbe nikakor nočejo razumeti in sprejeti. Prišlo je celo do javnih izjav in manifestov, recimo, progresističnih ali pa levičarskih intelektualcev, ki zanikajo - z lepimi besedami sicer – ampak zanikajo možnosti Katalonije za osamosvojitev in interpretirajo vse, do česar prihaja v Kataloniji, kot neko zavajanje ljudstva, kot napako, kot spodbujanje sovražnosti in podobno, tako da se je njihov diskurz popolnoma izenačil s trdim diskurzom španske vlade. Zelo redki intelektualci kar koli pišejo. Med njimi bi omenila Susa del Tora iz Galicije. On pa je postal neke vrste glasnik tega, kako pomemben je ta proces ne le za Katalonijo, ampak tudi za to, da Španija ostane demokratična država.

Imate kakršno koli predstavo o nadaljnjem razvoju zadev?
Res si ne upam ničesar napovedati. Stvari se spreminjajo iz ure v uro, in to zdaj že 14 dni. Vsak dan dobimo kakšno novico, ki bi nas v drugih časih vrgla iz postelje. Absolutno je nemogoče kar koli predvideti. Nekaj se bo zgodilo, verjetno se to ne bo pomirilo in stvari se ne bodo rešile, kot se včasih rešijo, če pogledaš stran ali se ne zmeniš zanje. Ampak kako se bodo stvari rešile ... Bojim se, da lahko vidim vse: od zelo miroljubnih rešitev pa do rešitev, ki nas lahko - se bojim - zakopljejo v probleme za naslednjo generacijo. Tako da smo na neki prelomni točki, in zdi se mi, da je razumevanje drug drugega še toliko bolj odločilno in pomembno kot kadar koli prej.

VIDEO
Simona Škrabec in Jaume Cabré o Kataloniji
Polona Balantič
Prijavi napako
Komentarji
carlos_carlos
# 06.10.2017 ob 10:35
Bravo.

končno nekaj globjega o Kataloniji in o dogajanju tam. 90% vseh ostalih novic je čisti populizem iz ene ali druge strani. Površinsko.
Tugomer1000
# 06.10.2017 ob 11:01
Če so Kastilci nad njih poslali pendreke, za Katalonce dejansko ni več poti nazaj.

Živela Ljudska republika Katalonija!
artoum
# 06.10.2017 ob 11:02
ničesar o tem , da se Katalonija hoče ločiti od KRALJEVINE !
rampage
# 06.10.2017 ob 11:26
Preprosto še vedno ne razumem dejanja Madrida. Referendum bi lahko preprečili na veliko boljši način, zakaj niso npr. preprosto preprečili ljudem vstop na volišča?

Ne verjamem, da so tako neumni, da niso mogli predvideti, da bo takšna reakcija le še več ljudi prepričala, da je odcepitev prava pot.

Tu nekaj zelo smrdi.

Verjermite mi, tako nelogične stvari se ne dogajajo slučajno.

To me vse nekako spominja na Miloševića. Prvo brutalno poruši Vukovar, popolnoma brez potrebe, da si ja nabere čim več kritikov in sovražnikov, nato pa npr. mirno gleda kako se Hrvati izživljajo nad Srbi v Krajini.

Ne bi me čudilo če za špansko vlado stojijo ZDA, glede da je znano, da imajo ZDA velik vpliv pri desnočarskih vladah po svetu (Ukrajina, Brazilija, Argentina itd.).

Odcepitev Katalonije bo oslabilo EU, saj se bo po Kataloniji želelo odcepiti še mnogo "narodov" v Evropi.

In kdo si želi šibko in razdeljeno Evropo? ZDA.
abzng
# 06.10.2017 ob 11:22
Precej vseeno je ali so kraljevina ali republika. Španski kralj se obnaša fevdalno (kar je logično!), španski levi in desni so si enotni, da Katalonije ne dajo (celo t.i. Katalonski socialisti so se v dobrem duhu kominterne pridružili svojim šefom). Naša vladajoča elita (SMC, Desus, SD - delno) in vladajoča opozicija (SDS) so pozabili na pravico, ki so jo nekoč sami tako zagovarjali. Katalonci so žejni priznanja - ljudstvo slovensko bi to večinsko podprlo - ablast pa kot po navadi. Vsi so isti. V Španiji vlada odkriti fašizem! Si je kdo pogledal emblem španske zvezne policije - žandarmerije - Guardia Civil - prekrižan meč in butara s sekiro (la fascia romana) - odkriti fašistični simboli, ki so povsod drugod preprovedani. Kaj lahko potem sploh pričakuješ - če ne maščevanje. Katalonsci so bili v času državljanske vojne približno 90% na republikanski (antifašistični) strani. Je še kaj povedati?
Skippy
# 06.10.2017 ob 12:59
Odcepitev Katalonije bo oslabilo EU, saj se bo po Kataloniji želelo odcepiti še mnogo "narodov" v Evropi.

O tem sem jaz že pisal prvi dan. Male države se danes preprosto ne morejo kosati z izzivi, ki jih prinaša ta svet. S tem ko korak za korakom rušiš nekoč velike države in jih spreminjaš v kopico malih, zgubljaš pogajalsko in gospodarsko moč. Male države lahko samo sprejemajo, ne morejo zahtevati! Zakaj nihče več nikjer ne upošteva evropskih držav? Ker smo politično in vojaško nemočni.
gesan
# 06.10.2017 ob 11:40
Za mene je to, da podpiraš brutalnost, nič drugega kot fashizem!
rampage
# 06.10.2017 ob 13:36
Male države se danes preprosto ne morejo kosati z izzivi, ki jih prinaša ta svet. S tem ko korak za korakom rušiš nekoč velike države in jih spreminjaš v kopico malih, zgubljaš pogajalsko in gospodarsko moč. Male države lahko samo sprejemajo, ne morejo zahtevati!

Lepo povedano, tako preprosto in tako logično, ampak ljudje bodo še vedno padali na fore, ponavadi na nacionalistične fore.
TineB
# 06.10.2017 ob 12:13
No, tu pri katalonskem vprašanju se pa kaže vsa beda naših navijaskih, neobjektivnih medijev.

Simpatiziram s Katalonci, ampak pričakujem malo več objektivnega poročanja iz Katalonije in Španije. Zdaj nam SLO mediji kažejo samo katalonsko plat zgodbe in to samo pozitivne stvari osamosvojitve. Preveč navijaško!

Pri tej temi so naši mediji povsem pogoreli pri objektivnem poročanju in prikazu realne, širše slike.

To so trobila potem. Trobila za določeno agendo.
anny22
# 06.10.2017 ob 13:09
Pro-španski protesti v Barceloni, ki vam jih mediji ne pokažejo. Ob razglasitvi neodvisnosti jih bo pa 10x ali 50x toliko. Ob španski vročekrvnosti lahko seštejete ena in ena, kaj se bo dogajalo. Predvsem bi morali obe oblasti ohladiti glavo in retoriko.

Skippy
# 06.10.2017 ob 12:47
Katalonci dobro vedo, da nimajo splošne podpore za samostojnost, zato jo hočejo pač izsiliti preko medijskih fint, ki ji tisti ne najbolj brihtni pač nasedajo. Na referendumu bi lahko dali ljudem na voljo 3, 4 opcije in bi ti izbrali. Oni pa izvajajo kvazi referendume na nivoju 3 letnega otroka, ker pač rinejo skozi zid.
skuggi
# 06.10.2017 ob 14:20
Carlos carlos
Sem sel res pogledat in se vedno drzi: s spanijo se je zdruzila v 15 . stoletju s kraljevsko poroko.
Saj se strinjam s tabo glede ustave. A se enkrat ponavljam: dokler velja, je pac najvisji pravni akt vsake drzave. Ko ustava postane nezivljenska , jo je potrebno spremeniti. In to se degaja dokaj redno po vseh drzavah. Tudi v spaniji
rampage
# 06.10.2017 ob 14:16
@anny22

Bravo za prilepljen video. Kako pa to, da mediji o teh pro-španskih protestih v Barceloni niso poročali? : )
skuggi
# 06.10.2017 ob 13:46
Balrog
Se enkrat bom ponovil to kar sem enkrat ze povedal. Se kako priznavam kataloncem pravico do odcepitve. A nacin, s katerim zelijo to doseci, je vse prej kot pravilen. Po frankovi smrti so prostovoljno oatali in priznali spanijo kot svojo drzavo. Ustavo, ki jim referenduma ne dovoljije, so izoblikovali tudi sami. Danes zivijo v demokraticni drzavi z veliko autonomijo in pisariti o podjarmljenosti in zatiranju nima prav nobene osnove. Tale referendum na silo, so jim vsilili politiki na oblasti. Ce je zelja po osamosvojitvi resnicno tako velika, je sprememba ustave prvi najbolj logicen korak, ki bi ga lahko zahtevali
dimitri7
# 06.10.2017 ob 12:38
prvi ki bodo bezali bodo prav ponosni katalonci
politiki v kataloniji so finacno zasrali(kradli)
zdaj pa hocejo svojo drzavo in svoje zakone
rajsi vojna kot zapor
ko bodo katalonci izvedli da jim kradejo katalonci....
novi_xy
# 06.10.2017 ob 11:00
Carlos, mislim, da malo pretiravaš. Tudi do sedaj je bilo precej novic, ki so bile verodostojne in nič kaj drugačne od tega prispevka. Saj ne morejo biti vse novice tako dolge in analitične.
ti-ne
# 06.10.2017 ob 17:21
Najbolj žalostna zgodba tega katalonskega procesa je to, da ni podpore nekih razgledanih ljudi, intelektualcev, glede na to, za kakšna prizadevanja gre in kako miroljuben in odprt proces je to od samega začetka; te podpore ni niti na evropski ravni, in to je razočaranje

::::::::::::::::
Spet repriza dogajanja v Jugoslaviji. Srbski intelektualci so takrat pogoreli na celi črti. Čast izjemnim izjemam!
hehet
# 06.10.2017 ob 14:58
Najbolj žalostna zgodba tega katalonskega procesa je to, da ni podpore nekih razgledanih ljudi, intelektualcev, glede na to, za kakšna prizadevanja gre in kako miroljuben in odprt proces je to od samega začetka; te podpore ni niti na evropski ravni, in to je razočaranje.

Mogoče pa mi tlačani ne poznamo celotne zgodbe?
skuggi
# 06.10.2017 ob 14:37
Carlos carlos
Vidis, saj se skoraj celo povsem strinjava. A revolucija pac se nikoli ni nekaj dobrega prinesla. Morda sem kaj spregledal, a nisem ravno zasledil kaksnih poskusov dogovora s strani katalonskih politikov, ampak na vrat na nos v refetendum
skuggi
# 06.10.2017 ob 14:05
Carlos carlos
Spanija je taksna kot jo poznamo danes nastala v 15. Stoletju in razen prekomorskih ozemelj, se njene meje prakticno do danes niso spreminjale. A kot sem dejal, sploh jim ne odrekam pravice do odcepitve in se niti malo ne strinjam z reakcijo madrida, a ustava je pac najvisji pravni akt drzave in bi ocitno bilo potrebno najprej spremeniti le- to.
Rui
# 06.10.2017 ob 13:56
Stvar je očitna in sploh nima toliko veze z (ne)upravičeno zahtevo po odcepitvi.

Ker gre za posledice in domino efekt, ki bi ga Katalonija lahko sprožila po Evropi itd. in tako še dodatno oslabila položaj Evrope v svetu....
rampage
# 06.10.2017 ob 13:53
V kolikor jim bodo kraterene človekove in narodne pravice bodo padali na te fore,

Katere človekove pravice že? O Kataloncih se piše kot, da živijo v Severni Koreji in ne v demokratični (ja demokratični) Španiji. Španijo vsako leto obišče 75 milijonov ljudi in nihče ne opazi nobenih kratenj človekovih pravic.

V Siriji je v borbi za svobodo umrlo več kot pol milijona ljudi in jamrajo manj kot Katalonci.
carlos_carlos
# 06.10.2017 ob 13:51
skuggi

vse kar naštevaš ni fiksno določeno.Drugače bi imeli kar naprej ene in iste države. Pač sobivanje je proces. In ko več ne gre, ne gre. zelo verjetno je, da če bi dogovor izpred10tih let ostal v veljavi, do tega ne bi prišlo.

Zelo verjetno je, da imajo elite svojo računico, zato torej vse dogajanje, ki ga spremljamo trenutno.
balrog
# 06.10.2017 ob 13:00
Katalonija ima zgodovinsko pravico, da se reši oblasti Kralja, ki se jim je odrekel že zdavnaj, ki Katalonce sploh ne prizna za narod in ki katalonščine nima za samostojen jezik in tega lepega jezika trubadurjev, podobnega provansalščini, sploh ne prizna, ne pozna in ne govori. Španski kralj je samo kralj Španije in kastiljskih Špancev, ni pa kralj Kataloncev, Baskov, Kantabrov ali Galicijcev. Pomenljivo je bilo, da španski kralj med govorom, trdim, unitarističnim, stal pod sliko prednika, ki je v času klero-fašistične diktature generala Franca podpisal odlok o prepovedi katalonskega jezika in prepovedi Kataloncev kot takih, z mečem v roki. Kot da bi zdajšnji špannski monarh želel poudariti, da misli z nepokornimi Katalonci obračunati "strogo in odločno". Katalonski boj za emancipacijo izpod trde roke španskega monarha ni od včeraj. Katalonci so navajeni brutalnosti, očitno pa je tudi Evropa navajena španske trde roke v odnosu do njenih številnih in različnih manjšin. Da, Španija je država manjšin, manjšinskih narodov, ki govorijo vse možne različice vulgarne latinščine, med sabo težko ali nič razumljive, ob tem pa so Baski nosilci dejansko kamenodobne kulture evropskih staroselcev, ki so živeli na območju ob atlantski obali od pamtiveka. Njihov baskovski jezik je dejansko živi jezikovni fosil, saj ni indoevropski jezik. Nekako me vse skupaj spomni na sobivanje Furlanov in Slovencev.
Skippy
# 06.10.2017 ob 12:57
Ali smo sploh prebrali en članek, ki bi vsaj delno zagovarjal Madrid? Niti enega. Vsi so pro-katalonski.

Tipično slovensko enoumje pač.

Konflikti španske policije so bili del scenarija, ki so ga pripravili katalonci...

Itak. Počeli so nezakonite stvari, nihče jih ni podpiral, ni bilo dovolj podpore pri ljudeh. Vržeš nekaj babic in žensk pred policijo, malo natisneš doma glasovalne listke in hop, podpora je takoj večja!
Skippy
# 06.10.2017 ob 12:54
Saj jih vidite, vsak dan so na cesti. Če potrebuješ dva milijona ljudi na cestah, jih dobiš.

To verjetno nikogar ne preseneča. Katalonija je tipična levičarska tvorba.

glede na to, za kakšna prizadevanja gre in kako miroljuben in odprt proces je to od samega začetka

Miroljuben? Če ti sodišče in policija rečeta, da nečesa ne smeš delati, ti pa potem to dalje delaš in se zaganjaš v tistega, ki ti to preprečuje, potem to ni miroljubno. Na koncu pa je še tisti, ki je tam na mestu pravne države, kriv ...
ZVONKO
# 06.10.2017 ob 12:38
rampage
In kdo si želi šibko in razdeljeno Evropo? ZDA
-------------
Praviš, da naj ti verjamemo..., praviš tudi, da gre pri tem za ZDA... Prav.

A gre morda pri tem v zvezi s Katalonijo še za koga, ki bi morebiti "želel šibko in razdeljeno Evropo"? So to morda Rusi..., Putko...?

Nenazadnje, a je še morda - poleg ZDA in Rusov, torej - takšen, da si nekaj takega v zvezi z Evropo "želi"?

Lepo te prosim, povej nam torej, koliko je teh SUBJEKTOV takšne Želje, ki meri na "šibko in razdeljeno Evropo"? Če ti ni težko, seveda.
gesan
# 06.10.2017 ob 12:27
Nekaj sem se pa prepričal, da bodo, če se bo KAtalonija odcepila, v fashizridu začeli božično novoletno okraševat mesto tako kot sedaj to počno v BG že tam 28. septembra, da jih bodo osrečevale vsaj lučke, če jih je že mrzlo v jesen.

:)
Tudi BG je bil ravno zaradi tega tako zelo proti temu, da se odcepimo!
rampage
# 06.10.2017 ob 12:23
In prosim nehajmo primerjati Slovenijo, kjer je odcepitev podpiralo 95% ljudi, s Katalonijo kjer jo podpira 50%.
gesan
# 06.10.2017 ob 12:12
rampage
# 06.10.2017 ob 12:04
Absurd kateremu verjame cel svet:

500 policajev s pendreki je maltretiralo 7 milijonov kataloncev.
................................
a veš ,da nisem nikjer opazil, da bi ti hotel dojet bistvo problema ali celo resnice!
gesan
# 06.10.2017 ob 11:39
In tako je EU še enkrat več dokazala, da v bistvu nima šans na dolgi rok!
V bistvu smo sedaj dojeli, da se v EU lahko zgodi prej vojna kot pa razumna in nekastna entiteta!
gesan
# 06.10.2017 ob 11:37
rampage
# 06.10.2017 ob 11:26

In kdo si želi šibko in razdeljeno Evropo? ZDA.
........................................
.....
Če bi EU hotela močno enotnost, potem bi že poštni sistem po celotni EU moral biti povsem drugače zasnovan!
Tako pa lahko vidimo le to, da je EU razdeljena na I.ligo, II.ligo, III.ligo....
To vemo vsi, ki se s tem problemom ukvajramo!
Zakaj ni tako kot bi bilo logično?
Ker očitno bolj paše ta velikim, da živijo po načelu, jaz velik kmet, ti pa boš vedno majhen kmet!

TOrej, so si v bistvu čisto sami krivi, da je vse en velik bluzerski show v rokah kapitala in sistematičnega pijavizma!
rampage
# 06.10.2017 ob 11:37
Mediji so nam lagali o Trumpu, Assadu, Rusiji, Ukrajini, Isisu, Iraku,zmernih glavorezcih in še in še.

Tokrat so pa vsi v en glas kritizirajo Madrid in podpirajo Katalonijo.

Ali smo sploh prebrali en članek, ki bi vsaj delno zagovarjal Madrid? Niti enega. Vsi so pro-katalonski.

Naključje? Seveda ne.
Krimsky
# 06.10.2017 ob 11:15
Oznako 'intelektualec' žal vse prepogosto dobi tisti, ki je bil dovolj pohleven in upogljiv, da je zlezel skozi izobraževalni sistem, osvojil akademske naslove …
~
… sedaj pa mu nagon za samoohranitvijo (prav potiho) govori, da ne sme ugrizniti roke, ki ga hrani …

Od takih si ne moremo obetati kake posebne koristi, prej nasprotno, kajti pretvorili so se v zagovornike … s tuzemskim $€£¥ razlogom!
HOR
# 09.10.2017 ob 16:38
Ko je Trump kritiziral obojestransko nasilje in le medlo posebej nasilje neonacijev na demonstracijah v Charlotesvillu so ga razglasili za podpornika rasizma in simpatizerja neonacizma, čeptrav sta nasilje izkazovali obe vpleteni nasprotujoci si strani in nasprotniki neonacijev takrat tam niso imeli dovoljenja za shod...

Podpornik česa je torej EU, ko brezrezervno podpira stališča španske vlade in le medlo kritizira državno policijsko pendrek nasilje nad državljani, ki nenasilno izražajo svojo voljo na, s strani države, nedovoljenem in menda nezavezujocem referendumu...
skuggi
# 06.10.2017 ob 16:25
Berlog
Do damasnjih casov so se se vse meje spreminjale samo z vojnami. In prav to zelim povedati: pricakoval bi, da te v damasnjem casu niso vec potrebne in bi se taksne zadeve lahko resile z dogovorom. Tako bi lahko storili ali vsaj poskusili tudi katalonski politiki. V taksnih razmerah, kot so jih sedaj ustvarili v spaniji , bo do razdora vsekakor prej ali slej prislo. Sprasujem se le , za kaksno ceno in ali je bilo to sploh potrebno?
melanholik
# 06.10.2017 ob 15:39
carlos_carlos

# 06.10.2017 ob 14:01
Prijavi neprimerno vsebino rampage

pravica od uporabe jezika,
Kje je nimajo? Kolikor vem imajo svoje medije, založbe, šolski sistem (do univerze) itd. Kje torej nimajo pravice do uporabe jezika?

pravice do priznanja, da so narod,
Sebe lahko imenujejo, kakor želijo. Če pa želijo na podlagi tega zahtevati kake dodatne pravice, pa se morajo pač glede tega dogovoriti tudi s centralno oblastjo. S čimer ne vidim problema.

fiskalne avtonomije enake najmanj baskoski.
Uf, da ne začenjam. S tem je čisto enako kot z vsemi razvitimi regijami. Če želiš, osrednja Slovenija v centralni proračun vplača več, kot iz njega dobi. Torej bi se morala tudi ta odcepit? V resnici je davčno prerazdeljevanje skorajda temeljni element modernih držav blaginje in to, da razvitejši deli prispevajo več, je skoraj neizogibno.
rampage
# 06.10.2017 ob 15:18
Najbolj žalostna zgodba tega katalonskega procesa je to, da ni podpore nekih razgledanih ljudi, intelektualcev, glede na to, za kakšna prizadevanja gre in kako miroljuben in odprt proces je to od samega začetka; te podpore ni niti na evropski ravni, in to je razočaranje

Nič ni žalostno. To je samo dokaz, da vsak malo bolj izobražen osebek pač ne podpira anarhije.
balrog
# 06.10.2017 ob 14:49
skuggi,
saj Slovenija je ubrala povsem enako pot, s to razliko, da ji zvezna vlada plebiscita in razglasitve neodvisnosti ni preprečila (s čimer bi brez kakšnega dvoma lahko ugotovili, da je jugoslovanska zvezna oblast, takrat enopartijske oblast, pokazala prav neverjetno visoko raven demokratičnosti). Je pa "presenečenje" sledilo po razglasitvi izida plebiscita v slovenski skupščini, ko je zvezna vlada hitela z zvezno vojsko zavarovati še mednarodno priznane meje SFRJ. In sledila je 14 dnevna "vojna".
Po tej tvoji logiki bi v Evropi morale obstajati meje med kraljevinami in kneževinami ter cesarstvi takšne, kakršne so bile v 18. stoletju ? Španija je monarhija. Španski kralj dejansko ni kralj Kataloncev, saj španski kralj katalonskemu ljudstvu ne prizna njegove nacionalne in jezikovne samobitnosti. Zato imajo Katalonci pravico, da se uprejo Tiranu. Gre za njihovo emancipacijo. Na to naravno pravico naroda do samoodločbe so se sklicevale tudi ameriške kolonije, ko so se v vojni za neodvisnost uprle britanski kroni, razglasile republiko ter potrdile ustavo. Gre za načela razsvetljenstva. V Španiji je prvič ta republikanski poskus spodletel - ker je imela španska krona zaveznike v nacistični Nemčiji in fašistični Italiji. Republika Španija pa je bila osamljena. Katalonske težnje so naslednica teh republikanskih, meščanskih teženj po "svobodi, bratstvu in enakosti" !
carlos_carlos
# 06.10.2017 ob 14:30
skuggi

Tam 1716 nekje ej bila neka nasledstvena vojna in so Katalonci izgubili. Saj ni važno.

Pač so ocenili, da je ustava neživljenjska.

Drugače pa so tvoji argumenti podobni tistim, ki jih trosi Miro Cerar. Vse je pravi in pravni akti in pravna pot. Sliši se lepo. Ampak za nekatere je prava več kot za druge.

katalonci so ocenili, da je ustava neživljenjska. je bila že svoj čas boljša, ampak ti.

Pa da ne boš mislil, da jih nekaj zagovarjam: Njihove elite so politikantske in gledajo na svojo korist kot vse ostale. Zdaj pa je kar je. Če že je pa taka štala. naj spremenijo ustavo. Jim dajo možnost v miru glasovati oz. še bolje jim dajo več alternativnih predlgov in to je to....
anny22
# 06.10.2017 ob 14:25
Ne vem, zakaj zgornji link ne dela...verjetno lastnik ne dovoli neposredne povezave na YT. Pa poskusimo še takole.

KLIK

https://www.youtube.com/watch?v=Z9NEYQSX
Oak
skuggi
# 06.10.2017 ob 14:12
Astro
Vse pokrajine v spaniji imajo enako stopnjo autonomije. Ustave pa se po vseh drzavah spreminjajo dokaj redno. Mislim da sem nekje zasledil, da je tale danasnja v spaniji ze deseta od prve nekje v 19 . stoletju. Nazadnje so jo spremenili 1978.
carlos_carlos
# 06.10.2017 ob 13:40
rampage

V kolikor jim bodo kraterene človekove in narodne pravice bodo padali na te fore,
nemoremsespomnit
# 06.10.2017 ob 12:46
Menim, da je Madrid nehote generiral trenutno situacijo s svojo večletno ignoranco do tega vprašanja (Katalonija). Barcelona (če jo vzamemo kot center pokrajine) enostavno ni našla sogovornika, ko je bila še pripravljena na iskanje različnih rešitev. Jasno, težnja po odcepitvi je bila prisotna ves čas, a neposluh Madrida je le to samo še stopnjeval. Rezultati so vidni danes.

Fakti, da zaradi zakonskih osnov Španije odcepitev ni mogoča, ne pijejo vode. Slovenija je v modernejši zgodovini unikum (odcepitev v skladu z zakoni). Večina držav ni nastala (se formirala) na podlagi "dovoljenja matice", temveč na osnovi večinske želje, vztrajnosti, vizije in tudi boja. Noben pisan zakon/ustava ne more na dolgi rok preprečit teženj po samostojnosti in ob dozorelosti situacije tudi odcepitve nekega naroda, ki se pod določeno zastavo počuti prikrajšan, ujet in neizpolnjen.

Sam bi vsekakor želel, da se v Španiji strasti pomirijo. Da se prične iskat skupen jezik, skupni interesi, dogovori. Če to zaradi kakršnih razlogov pač enostavno ni mogoče, pa želim Kataloniji srečno in predvsem mirno na njihovi poti.
gesan
# 06.10.2017 ob 12:30
rampage
# 06.10.2017 ob 12:23
In prosim nehajmo primerjati Slovenijo, kjer je odcepitev podpiralo 95% ljudi, s Katalonijo kjer jo podpira 50%.
........................................
..................
Še enkrat!
Pojdi s prstom en zapis višje od tega tvojega in nam razloži to vse skupaj!
Prej pa še vzami kakšno tabletko za resnicoljubje, prosim!
pripet
# 06.10.2017 ob 12:27
Podpiram Katalonce in jim želim, da dobijo svojo državo. Po fašističnem nasilju in stalnim kratenjem svoboščin Madrida ni druge poti kot osamosvojitev.
gesan
# 06.10.2017 ob 12:20
TineB
# 06.10.2017 ob 12:13
........................................
....
Kaj misliš, zakaj ti ne verjamem?
gesan
# 06.10.2017 ob 12:16
Zakaj EU podpira bandritski fashizem in ne miroljubnih Kataloncev?
Ker ob razkolu države ostane v EU zgolj tisti del španije, ki je največja bandaluzija, ki bi že zdavnaj propadla, če ne bi bilo Kataloncev!

In res:
vsaka jim čast, nikjer še nisem videl, da bi na tako miroljuben in dostojanstven način kdo kjerkoli protestiral tako masovno!

Jaz se jim zaradi tega priklanjam do tal!
Tao3
# 06.10.2017 ob 12:04
Rampage, daj nam še kakšen fun fact o sebi ... drugim odrekaš pravico ki smo si jo sami želeli 1000 let! In nad narodom in voljo ljudstva ni nobene ustave. Dol s fašizmom v Evropi!
rampage
# 06.10.2017 ob 11:46
Fun fact: Katalonija je izredno pro-imigrantsko usmerjena. Vsak, ki je bil v Barceloni je lahko to videl. Ni čudno, da jih ima elita rada.
Kazalo