"Teze so bile čista znanost, brez ideologije in "oporečništva", z njimi sem vstopal v univerzitetno literarno vedo, iz njih je čez desetletje in več nastal Očrt literarne teorije." (J. Kos o tezah predavanja iz leta 1961). Foto: BoBo

Ko sem postal študent - leta 1950 -, se je začelo novo življenje, vsaj zame.

Prvi stavek Ideologov in oporečnikov
"Ko sem razmišljal o tem, kako naj se dela lotim, sem ugotovil, da je moje življenje kompleksne, dvojne narave - z ene strani zasebno, z druge javno. Obojega ni mogoče združevati v isti knjigi. Umetniki in meščani so knjiga o življenju dečka in mladostnika, torej zasebnika. Tudi o javnih ljudeh, ki v njej nastopijo, govorim po zasebni plati." Foto: Beletrina

Ni bilo naklučje, da sem Ocvirka in Pirjevca spoznal sočasno, leta 1950 v Ocvirkovem seminarju, prvega kot svojega profesorja, drugega kot študenta tik pred diplomo.

Idologi in oporečniki so nadaljevanje Kosove knjige spominjanj Umetniki in meščani. Avtor se posveča obdobju med letoma 1950 in 1990, času svojega študija, burni publicistični dejavnosti in skoraj tridesetletnemu delovanju na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Foto: FF

... Perspektive so začele tam, kjer se je leta 1958 končalo, iz želje, da bi kritična generacija s svojim delovanjem ustvarila nekakšno duhovno skupnost, ki bi se odtegnila partijski oblasti ...

Janko Kos se je na pobudo Mitje Čandra lotil popisovanja svojega življenja in ga opremljenega z binarnima naslovoma 'razdelil' na dva dela: Umetniki in meščani ter Ideologi in oporečniki. Prva knjiga je izrazito intimno-osebnega značaja, ki nam sicer ni ponudil izrazito intimnega vpogleda v Kosovo življenje, ampak bolj v tiste dogodke, za katere je avtor sam presodil, da so prispevali k temu, kar je danes. Obenem pa je z opisovanjem meščanskega in malomeščanskega okolja, iz katerega izhaja, naslikal svojevrsten portret predvojnega Bežigrada, kjer je z družino prebival. Druga knjiga pa se loteva tistega, kar je mogoče imenovati profesionalna pot še danes nesporne avtoritete komparativistike in profesorja, ki je v marsičem zaznamoval pouk književnosti v osnovnih in srednjih šolah.

Torišča t. i. kritične generacije
Sam je že ob izidu prve knjige dejal, da je ob premišljevanju o tem, kako naj se dela loti, ugotovil, da je njegovo življenje kompleksne dvojne narave - z ene strani zasebno, z druge javno. Umetniki in meščani so knjiga o življenju mladostnika in dečka, torej so pisani iz zasebnega zornega kota, medtem ko je v Ideologih in oporečnikih Kos precej natančneje popisal delo marsikaterega znanega slovenskega kulturnika, ki ga poznamo predvsem iz tistih sfer, kjer je Kos sodeloval bodisi kot kritik bodisi kot akademik ali teoretik. Gre za bogat pregled kulturnega povojnega dogajanja, ki se ga loteva s sebi tipično duhovnozgodovinsko metodo, v določenih segmentih pa je opaziti tudi sledi pozitivizma, ki ga je med študijem spoznaval pri Antonu Ocvirku.


Več o knjigi in še čem bo akademik Janko Kos povedal v radijsji oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Prisluhnite ji 25. januarja ob 14.05 na Tretjem programu Radia Slovenija, Ars.

Ob Ocvirku Kos doberšen del svojih spominov nameni tudi Dušanu Pirjevcu - Ahacu, iz malo drugačnega zornega kota, kot ju sicer poznamo, sta predstavljena Josip Vidmar in Jože Pučnik. Prav tako pa Kos ni zaobšel Dominika Smoleta, Tarasa Kermaunerja, Primoža Kozaka in drugih, s katerimi je sodeloval v uredništvu literarnih revij Besede in njihovem nadaljevanju Reviji 57, sočasnem Odru 57, pozneje pa tudi pri Perspektivah. Našteti krogi so bila zbirališča kritične generacije, kakor jo Kos imenuje. Kot pravi so se opirali predvsem na mladomarksizem, fenomenologijo, heideggerjanstvo, kot literarno smer pa so podpirali predvsem modernizem, ki je nastajal skupaj s tedanjo teorijo in kritiko, nekoliko bolj sumničavo pa so gledali na sentimentalni humanizem, npr. Pesmi štirih.

Stvarno in razumljivo
Vsak, ki je poslušal Kosova predavanja, lahko zatrdi, da je njegov način pisanja enak njegovemu načinu govora; obravnavani predmet je podan z jasno širino raznih zornih kotov, nikdar preveč kompliciranih, temveč stvarnih in razumljivih, a ne popreproščenih. Pravzaprav se zdi, kot da - kot je na predstavitvi Oporečnikov in ideologov šaljivo dejal Mitja Čander - profesor vse ve, čeprav je profesorju jasno, da ni tako. Zaznati je mogoče blag humor, pridan nekje s strani, tako da ne vpliva na povedano, kot so tudi Kosova stališča in osebna mnenja podana nevsiljivo in na način, ki ne opredeljuje bralčevega mnenja. Kar je zaradi tematike, ki se je neizogibno morala lotiti tudi politično-kulturnih trenj nekdanje Jugoslavije, pravzaprav težka in obenem hvalevredna naloga. Duhovna zgodovina povojne t. i. kritične generacije, ki ne opredeljuje, je pravzparav koristna novost, pomembna za razumevanje tedanjega časa.
Obenem pa je drugi del Kosove avtobiografije, če jo je tako mogoče imenovati, nadvse koristno branje vseh (bodočih) komparativistov, saj je v njej izčrpno zajet precejšen del zgodovine oddelka Primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti; tudi v njegovih podtalnih dogajanjih in trenjih med tedanjimi profesorji (predvsem Ocvirkom in Pirjevcem).

Osebno neosebna knjiga spominov
Obe knjigi sta portret Kosove generacije, na ozadju katere je mogoče izluščiti tudi Kosov lastni duhovni razvoj, ki ga sam vedno znova razčleni na dva dela; javnega in zasebnega. Kljub temu pa ni mogoče trditi, da je iz obeh del mogoče videti, kakšno je bilo Kosovo zasebno življenje. Morda nam avtor postreže z nekaterimi drobci svojega nejavnega življenja, kot je na primer to, da nosi očala s precej močno dioptrijo, kar pa je nekako spet povezano z njegovim poklicem in delom.
Kosovi knjigi spominov sta tako predvsem svojevrstna duhovna biografija, ki vsebujeta veliko podatkov, Kosa samega pa prikazujeta bodisi na meščansko-malomeščanskem ozadju, iz katerega izhaja, ali pa opredelita njegovo delo. Kos namreč vse od svojih začetkov pa do današnjih dni na ozadju nekdanjega družbenega režima, miselnih tokov, ki so vznikali in ponikali, tudi v primerjavi z drugimi avtoritativnimi imeni tedanjega časa oriše in opredeli razvoj lastne filozofsko-analitične podstati in stati.

Ko sem postal študent - leta 1950 -, se je začelo novo življenje, vsaj zame.

Prvi stavek Ideologov in oporečnikov

Ni bilo naklučje, da sem Ocvirka in Pirjevca spoznal sočasno, leta 1950 v Ocvirkovem seminarju, prvega kot svojega profesorja, drugega kot študenta tik pred diplomo.

... Perspektive so začele tam, kjer se je leta 1958 končalo, iz želje, da bi kritična generacija s svojim delovanjem ustvarila nekakšno duhovno skupnost, ki bi se odtegnila partijski oblasti ...