Predstava po besedah Jake Ivanca na oder prinaša radost življenja (pa tudi igralskega poklica), obenem pa se navezuje tudi na temo smrti, ki so jo ustvarjalci predstave navezali na slovensko izkušnjo 1. svetovne vojne, predvsem soške fronte, tako da so besedilu dodali pisma slovenskih vojakov. Foto: MGL/Jaka Ivanc
Predstava po besedah Jake Ivanca na oder prinaša radost življenja (pa tudi igralskega poklica), obenem pa se navezuje tudi na temo smrti, ki so jo ustvarjalci predstave navezali na slovensko izkušnjo 1. svetovne vojne, predvsem soške fronte, tako da so besedilu dodali pisma slovenskih vojakov. Foto: MGL/Jaka Ivanc
Roman Dobri vojak Švejk je sicer nedokončan, a je Haškovo najbolj znano delo. Uvrščen je bil na seznam stotih knjig, ki so oblikovale 20. stoletje, in je preveden v 60 jezikov. Foto: MGL/Jaka Ivanc
Jaroslav Hašek (1883–1923) velja za največjega češkega humorista in pisatelja satiričnih romanov ter številnih kratkih zgodb, a brez dvoma je tudi ena najbolj kontroverznih osebnosti sodobne češke književnosti. Na fotografiji: Uroš Smolej, Rok Matek, Gregor Gruden, Domen Valič, Janez Starina, Tomislav Tomšič, Jožef Ropoša, Jure Kopušar, Gašper Tič. Foto: MGL/Jaka Ivanc

V MGL-ju so kot drugo predstavo letošnje sezone, ki se konceptualno posveča 20. stoletju kot stoletju vojn s poudarkom na stoti obletnici 1. svetovne vojne, izbrali dramatizacijo slovitega češkega pisatelja in humorista Jaroslava Haška Švejk. Med množico dramatizacij, nastalih po tem romanu, sta vodji MGL-ja Barbara Hieng Samobor in Gledališča Koper Katja Pegan izbrali dramatizacijo irskega avtorja Colina Teevana, ki prigodične doživljaje dobrega vojaka Švejka postavi v okvir pripovedovalcev Fusnote in One-man benda, kar v dramatizacijo vnese prvine kabareta. Režiser Jaka Ivanc in dramaturginja Ira Ratej sta v besedilo vnesla kar nekaj strukturnih rezov; strnila sta besedilo, izpostavila emocionalne dele, z vključitvijo pisem vojakov s soške fronte pa v komedijo vnesla tudi nekaj tragike. Značaj One-man band sta spremenila v nov značaj Gloria Mundi, ki dodatno okrepi kabaretno nagnjenje komedije, obenem pa razdrobljeno naravo romaneskne pripovedi (dramatizacija črpa iz prvega romana) in posledično tudi dramatizacije poveže v celoto.

Gloria Mundi (Uroš Smolej) je kot opazovalec postavljen na rob odra, od koder mu je dano videti vse – torej vsak premik tega malega človeka Švejka –, obenem pa z enostavnim rekvizitom, leseno letvijo, na kateri piše Gloria Mundi, soustvarja odrsko dogajanje (npr. pok pištole). Ivanc, ki je z Barbaro Stupico tudi scenograf, celotno uprizoritev s preprostimi, pa vendar učinkovitimi, odrskimi rešitvami gladko izpelje; pri čemer ritem določajo tudi glasbeni (Davor Hercog) in koreografski (Dejan Srhoj) vložki, navdahnjeni v zgodovinskem času predloge, ki je obenem tudi čas celotne uprizoritve, s kostumi Lea Kulaša vred. Ivanc namreč Švejka ne želi postavljati v sodoben čas oziroma se zdi vsakršna aktualizacija nepotrebna, saj je dobro naperjena Haškova satirična ost v vojaški aparat jasno prepoznavna še danes.

Švejk pa ob tem ostaja dobri, stari optimist, ki ga Lotos Vincenc Šparovec upodobi z večnim nasmeškom in nekoliko otroškim pogledom, za katerim pa se le skriva nekaj več kot tista "deklarirana bebavost". Hkrati pa s svojo odkritosrčnostjo in vedno pripravljeno anekdoto ob pamet spravlja Oberlajtnanta Lukáša (Gašperja Tiča), s katerim tvorita komičen dvojec, iz katerega vsak na svoj način mestoma izstopata. Lukáš je s svojo preračunljivostjo in gizdavostjo pravo nasprotje preprostega Švejka – ta je pač vojak, ki ga nič ne iztiri, čeprav ga življenje vodi iz ene prigode v drugo – vendar se končno s svojim pucflekom le sprijazni. Saj kot pravi dobri stari Švejk: "Samo brez panike!".