Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 3,9 od 15 glasov Ocenite to novico!

Detajl slavnega Isenheimskega oltarja, ki ga je med letoma 1512 in 1516 poslikal Matthias Grünewald. Vstali Jezus se dviguje nad odprtim grobom, ob katerem spijo vojaki (glej fotogalerijo) in z dvignjenimi rokami dodatno opozarja na svoje rane križanja ter smrt, ki jo je premagal

Vstajenje na Wurzaškem oltarju Hansa Multscherja iz leta 1437 je le ena izmed tabel, ki so posvečene pasijonskemu ciklu in Marijinemu življenju. Multscher je vstajenje upodobil precej tradicionalno z belim sarkofagom, na katerem sedi v rdečo draperijo ovit vstali Jezus s še povsem severnogotsko fiziognomijo. Ob grobu, ki je postavljen v ograjen vrt, so v spancu omagali vojaki.

Gotovo eden najlepših srednjeveških angelov, ki so Marijam oznanili, da je Jezus izpolnil svoje napovedi in vstal od mrtvih. Gre za angela, ki je del fresk samostana Mileševo iz 13. stoletja.

Dodaj v

Tweet

Facebook

Upodobitev trenutka, ki ga je pojasnil angel v belem

Jezusovo življenje so vse od zgodnjega srednjega veka upodabljali v različnih ciklih. Dogodku primerno je imelo prav posebno mesto tudi Jezusovo vstajenje, ki ga najdemo v opusu številnih umetnikov.

Preden se velikonočni prazniki ponovno iztečejo, se morda spodobi, da si predstavo o tem, kako so si trenutek, ki velja za enega od temeljev krščanske vere, predstavljali nekateri najbolj znani umetniki v zgodovini zahodnoevropske umetnosti. V srednjem veku, ko so bila najpomembnejša umetniška naročila povezana s sakralno tematiko, saj so najdragocenejša dela večinoma okraševala cerkve, samostane in papeževe prostore, ob teh pa ne gre zanemariti tudi dvornih naročil, so bile upodobitve prizorov iz Jezusovega življenja razumljivo prisotna na vsakem koraku. Po cerkvah so se raztezale legende svetnikov, katerim so bile stavbe posvečene, ob svetniških legendah pa je bil v povsod prostor tudi za Jezusovo podobo, bodisi v okviru Marijinega življenja bodisi v lastnih ciklih.

Po Jezusovem otroštvu, javnem delovanju in pasijonskem ciklu, se njegova zgodba konča s prikazovanjem po vstajenju. Zanimivo je, da sam trenutek Jezusovega vstajenja v evangelijih sploh ni zapisan, kar pa ni preprečilo številnih upodabljanj natanko tega trenutka. V bolj ali manj vseh zahodnoevropskih umetnostih se je uveljavila upodobitev vstajenja, kjer vidimo odprt grob, ob katerem spijo trije vojščaki. Te so, kot piše v evangeliju, na grob poslali veliki duhovniki in farizeji, ki so se bali, da bodo Jezusovi učenci ukradli učiteljevo truplo in lažno razglasili njegovo vstajenje. Nad grobom se dviguje vstali Kristus, od katerega pada bel mrtvaški prt, v katerega so ob smrti povili njegovo truplo. Značilna je tudi bela zastava z rdečim križem, ki je simbol vstalega Jezusa.

Prikazovanje in vnebohod
Prizoru vstajenja sledi obisk treh, ponekod tudi dveh Marij na grobu, kjer najdejo angela, ki jim pojasni: 'Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen (Mr, 16, 6).' Šele s tem dogodkom oziroma besedami je bralcu Svetega pisma oznanjen veseli dogodek. Treba je ločiti med prizorom Jezusovega vstajenja in njegovega vnebohoda. Zadnji pravzaprav sklene cikel Jezusovega prikazovanja učencem. Potem ko je po evangeliju Jezus na svoje učence prenesel svetega Duha in jih blagoslovil, se je torej vzdignil v nebo.

Vabimo k ogledu nekaterih najbolj znanih upodobitev Jezusovega vstajenja in vnebohoda, ki se raztezajo vse od srednjega veka, prek italijanske zgodnje in zrele renesanse, v dramatični barok mojstrov severnoevropskih dežel.