Mozaična zgodba filma Vztrajanje drsi skozi obraze mednarodne igralske ekipe, med katerimi sta Ivanka Mežan in Brane Grubar (na fotografiji), ki sta na 20. festivalu slovenskega filma dobila vesno za najboljšo stransko žensko oziroma moško vlogo v filmu. Foto: SFC
Mozaična zgodba filma Vztrajanje drsi skozi obraze mednarodne igralske ekipe, med katerimi sta Ivanka Mežan in Brane Grubar (na fotografiji), ki sta na 20. festivalu slovenskega filma dobila vesno za najboljšo stransko žensko oziroma moško vlogo v filmu. Foto: SFC

S filmom sem hotel pokazati, da se te stvari dogajajo vsem, ne samo izbrancem in ne samo v Sloveniji. Zame film nikoli ni nacionalni, slovenski ali nemški ali kar koli drugega, ampak je v prvi vrsti film.

Režiser Miha Knific je za film prejel nagrado Štigličev pogled za izjemno režijo, stanovsko nagrado na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. Foto: Katja Goljat

V Avstraliji smo imeli velike težave priti do temnopoltih igralcev. Rasizem je tam vseprisoten, celo tako daleč zareže, da nam agenti belega kastinga niso hoteli dati telefonskih številk temnopoltih igralcev.”

Slovenska premiera v Cankarjevem domu (CD) je bila prikazana v sklopu projekta Naši filmi doma, ki ga Slovenski filmski center pripravlja v sodelovanju s CD-jem. Foto: Katja Goljat

Kolaž s krivdo prežetih zgodb je na lanskem 20. festivalu slovenskega filma prejel nagrado vesna za najbolj izvirni avtorski prispevek - eksperimentalno avdiovizualno delo.

Ne vedo drug za drugega
Liki v filmu obstajajo v različnih časovno-prostorskih kapsulah, ne vedo drug za drugega in se skoraj gotovo ne bodo nikoli srečali. Film sledi po vsem svetu razseljenim ljudem v krhkih trenutkih samopreizpraševanja in kljub razdrobljenosti zgodb, krajev in obrazov spleta enotno zgodbo okoli pojma krivde. Ta ustvarja protihollywoodski ton, saj liki nenehno, najbolj intenzivno pa proti koncu filma, izgubljajo zaupanje v srečne konce, četudi jih nekateri med njimi za hip ujamejo.

Film teče kot življenje. Na začetku vlada optimizem, saj imaš ogromno idej in ciljev v zvezi s tem, kaj boš v življenju počel. V srednjih letih postaneš zmeden okrog tega, kaj boš še počel, pozneje pa ostane le še odhajanje. Vse okrog tebe odhaja. Želel sem pokazati celotno človeško življenje, od začetka do konca. V Ameriki bi naredili Forresta Gumpa, jaz pa sem naredil Vztrajanje. Malo se šalim, je pa v tem tudi nekaj resnice,” je v pogovoru za MMC povedal režiser in soscenarist filma Miha Knific.

Režiser dodaja, da režiserjev pogled bistveno določa, od kod prihaja. “Če bi prihajal iz drugega okolja, bi verjetno snemal drugače. Lahko bi govoril iste stvari, ampak gledal bi iz drugega zornega kota.«

Vesne tudi igralcem
Mozaična zgodba drsi skozi obraze mednarodne igralske ekipe, med katerimi sta Ivanka Mežan in Brane Grubar, ki sta na 20. festivalu slovenskega filma dobila vesno za najboljšo stransko žensko oziroma moško vlogo v filmu Vztrajanje, ter še Štefka Drolc, Katarina Čas, Aliash Tepina, Demeter Bitenc, Bine Matoh, Matevž Biber, Omaki Yuya, Ivica Knez, Huong Lu Q, Teja Britovšek, Rok Arsovič, Pia Bratož, Jure Bergant, Ana Mesec in številni drugi.

Zamolčano zlo
Like povezuje volja po vztrajanju v ključnih trenutkih, ko se spopadajo s slabimi odločitvami, ko so v primerjavi s svetom majhni in se jim življenje zdi najtežje. Film skozi notranje monologe podaja glas tistim življenjskim dogodkom, ki jih ljudje pogosto zamolčijo. Režiser je s tem hotel pokazati, kako “velikokrat zamolčimo žalost, predvsem pa vse tisto, zaradi česar se počutimo krive - zlo, ki smo ga prizadejali, in sploh vse tisto, kar nas je osramotilo".

Film so začeli snemati že leta 2009, dokončali pa so ga devet let pozneje. Sprva niso vedeli, da snemajo celovečerni film - posamezne epizode so snemali za vajo, zgolj iz želje po filmskem ustvarjanju. “Imeli smo čas, zato smo si lahko privoščili, da smo prve epizode snemali samo zase in jih pozneje, ko smo že vedeli, da delamo film, dosnemavali. Zgodbo o odvisniku smo, denimo, začeli snemati leta 2009, potem pa jo dokončali šele čez tri leta - na srečo so igralci ostali dovolj podobni,” je potek snemanja opisal Knific.

Naključen izbor geografskih točk
Filmski kolaž, za katerega je idejo za naslov podal igralec Sebastijan Cavazza, so ustvarjali po mnogih krajih po vsem svetu, vendar pa geografskega načrta vnaprej niso imeli. “Geografske točke smo izbirali zelo naključno, po občutku, glede na to, kako je kakšen kraj vplival name. Za posamezne zgodbe se nam je zdelo, da jih lahko jo postavimo na Hrvaško ali pa v Nemčijo, saj bi delovale v več mestih. S tem filmom sem hotel pokazati, da se te stvari dogajajo vsem, ne samo izbrancem in ne samo v Sloveniji. Zame film nikoli ni nacionalni, slovenski ali nemški ali kar koli drugega, ampak je v prvi vrsti film. Tudi športniki so zame predvsem športniki in ne športniki določene narodnosti.

Vse posnete zgodbe pa ravno zaradi spontane narave filmskega nastajanja niso ostale v končnem izdelku. Režiser razlaga, da so odpadle zgodbe, ki so jih snemali v Avstraliji in Turčiji. “Razlog za to je tehnični, bile so preveč izstopajoče glede na drugo. Te zgodbe namreč niso bile režirane, ampak bolj dokumentarne, in to zato, ker smo imeli v Avstraliji velike težave priti do temnopoltih igralcev. Rasizem je tam vseprisoten, celo tako daleč zareže, da nam agenti belega kastinga niso hoteli dati telefonskih številk temnopoltih igralcev."

Občinstva ne bo mogoče pretentati
Prihodnost filmskega ustvarjanja vidi predvsem v vedno večjem poudarku na vsebini, saj meni, da v globaliziranem svetu vemo veliko več, kot so vedeli naši predniki. "Nismo več v petdesetih ali šestdesetih letih 20. stoletja, ko bi lahko filmarji neko skrito zgodbo povlekli na dan. Občutek imam, da bo vsak hip svet tako prepreden, da občinstva ne bo več mogoče pretentati zgolj s tem, da je zgodba nova in nepoznana, ampak bo pomembna vsebina.

Uvod s slikarjem Gauginom
Knific je sicer študiral kiparstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (ALUO), nato pa delal magisterij iz art filma na stockholmski šoli Royal College of Arts. Svojo ljubezen do likovne umetnosti pokaže tudi v filmu, ko že na začetku filma Vztrajanje vpelje likovnega umetnika, ki je nanj močno vplival: “Film se začne z deli Paula Gaugina, ki je v mojem otroštvu pustil velik pečat. Drugi, k čigar umetnosti se pogosto vračam, pa je filmski avtor Chris Marker, ki se prav tako pojavi že v prvi minuti filma.” Za svoj drugi celovečerni film Vztrajanje je Knific prejel nagrado Štigličev pogled za izjemno režijo, stanovsko nagrado na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev.

Film je nastal v slovensko-srbsko-hrvaško-italijanski koprodukciji. V vlogi slovenskega koproducenta je med drugimi sodeloval RTV Slovenija, ki je povezan tudi s prvim Knifičevim celovečernim filmom Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo, saj je ta nastal v produkciji Igranega programa RTV Slovenija.

V sklopu projekta Naši filmi doma
Mednarodno premiero je film doživel v Nemčiji na lanskem 66. filmskem festivalu v mestih Mannheim in Heidelberg, so sporočili iz Slovenskega filmskega centra (SFC). Slovenska premiera v Cankarjevem domu (CD) je bila prikazana v sklopu projekta Naši filmi doma, ki ga SFC pripravlja v sodelovanju s CD-jem. Na sporedu bo v izbranih kinih Art kino mreže Slovenije, med drugim v Domžalah, Sežani, Trbovljah in na Ptuju.

S filmom sem hotel pokazati, da se te stvari dogajajo vsem, ne samo izbrancem in ne samo v Sloveniji. Zame film nikoli ni nacionalni, slovenski ali nemški ali kar koli drugega, ampak je v prvi vrsti film.

V Avstraliji smo imeli velike težave priti do temnopoltih igralcev. Rasizem je tam vseprisoten, celo tako daleč zareže, da nam agenti belega kastinga niso hoteli dati telefonskih številk temnopoltih igralcev.”