Ljudje smo majhni, žalostni, jezni. Iz nas kipijo razna čustva in ta se kažejo v predstavi. Foto: Peter Giodani/MGL
Ljudje smo majhni, žalostni, jezni. Iz nas kipijo razna čustva in ta se kažejo v predstavi. Foto: Peter Giodani/MGL
false
Na predstavitvi o razstavi je direktorica in umetniška vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor dejala, da se Kri na mačjem vratu dobro prilega sezoni gledališča, ki so jo naslovili Kaj je resnica?. Foto: BoBo

Izkaže se, da smo drug do drugega, ne glede na to, v kakšnem položaju smo, bolj ali manj nasilni in se ponižujemo že na ravni dialoga, ki je pravzaprav osnova demokracije. Se pravi, da med nami ni nobene posebne enakosti.

Ira Ratej
false
Ira Ratej je dejala, da se je Fassbinder kot dramatik tematsko praviloma posvečal kritiki družbe in "bičal ozkosrčnost, malomeščanstvo in politično korupcijo". Foto: BoBo

Osnovni koncept naše demokracije je, da množica obvelja. Kaj pa se zgodi ena na ena? Vedno se borimo za premoč. Kako naj torej ta koncept deluje v množici, če ne deluje že med dvema?

Ivana Djilas

Fassbinder je širši javnosti znan kot režiser, manj pa kot dramatik, čeprav je ob smrti leta 1982 v starosti 37 let za seboj zapustil 20 dramskih besedil, med katerimi je približno polovica avtorskih. Po besedah dramaturginje predstave Ire Ratej se je Fassbinder kot dramatik tematsko praviloma posvečal kritiki družbe in "bičal ozkosrčnost, malomeščanstvo in politično korupcijo".

Direktorica in umetniška vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor je ob predstavitvi predstave povedala, da se Kri na mačjem vratu dobro prilega sezoni gledališča, ki so jo naslovili Kaj je resnica?. V ospredju dramske predloge je namreč vprašanje, kakšni smo v resnici ljudje oziroma ali bi se sploh prepoznali, če bi se srečali in ugledali v pravi luči.

Vesoljka raziskuje demokracijo
Vlogo raziskovalke pojma demokracija je Fassbinder dodelil vesoljki Phoebe Zeitgeist, ki jo igra Tina Potočnik Vrhovnik. Phoebe Zeitgeist, poimenovana po stripovski junakinji iz 60. let, na Zemlji srečuje posameznike, jih posluša in opazuje, kako se vedejo v odnosih. Ob tem se uči tudi novega jezika, ki pa ga ne razume najbolje. Na zabavi sreča deset različnih vsakdanjih ljudi, ki se pogovarjajo o ljubezni, osamljenosti, bolečini, poslu, strasti in smislu življenja.

Predstava je sestavljena iz okoli 80 prizorov, v katerih se liki srečujejo drug z drugim. Po besedah dramaturginje Ratejeve se na koncu izkaže, da se liki od začetka do konca predstave spremenijo, Phoebe Zeitgeist pa spozna, da je z "demokracijo križ": "Izkaže se, da smo drug do drugega, ne glede na to, v kakšnem položaju smo, bolj ali manj nasilni in se ponižujemo že na ravni dialoga, ki je pravzaprav osnova demokracije. Se pravi, da med nami ni nobene posebne enakosti."

Je demokracija sploh mogoča?
Kot je spomnila Ratejeva, je Fassbinder v nekem intervjuju dejal, da je v ljubezni tako, da je tisti, ki bolj ljubi, v odnosu šibkejši. Režiserka Ivana Djilas pa je razmišljala o tem, kaj sploh je demokracija in ali je mogoča: "Osnovni koncept naše demokracije je, da množica obvelja. Kaj pa se zgodi ena na ena? Vedno se borimo za premoč. Kako naj torej ta koncept deluje v množici, če ne deluje že med dvema?"

V predstavi odnosi med liki po besedah režiserke porodijo ogromno situacij, ki bodo občinstvo "jezile, žalostile in zabavale". Ljudje smo majhni, žalostni, jezni. Iz nas kipijo različna čustva in ta se kažejo v predstavi. Ivana Djilas je k projektu povabila priznanega beatboxerja in glasbenika Murata, ki je avtor glasbe, a se je tudi popolnoma zlil z dogajanjem na odru in dobil svojo vlogo didžeja. Za koreografijo vseh likov, ki so se skupaj znašli na zabavi, pa je poskrbela Maša Kagao Knez.

Odkrivanje človeške narave
Na igralko Karin Komljanec, ki igra ljubico, je med študijem za predstavo največji vtis napravilo, kako brezkompromisen je Fassbinder pri odkrivanju človeške narave. Povedala je, da so se tudi sami med študijem posvečali "iskanju ogabnosti", a so kljub vsemu na koncu prav v vsakem našli nekaj lepega.

V predstavi igrajo še Mojca Funkl (punca), Bernarda Oman (žena mrtvega vojaka), Gaber K. Trseglav (Mesar), Matic Lukšič (ljubimec), Gregor Gruden (učitelj), študentka igre Anuša Kodelja (fotomodel) ter gosta Tomo Tomšič (vojak) in Žan Perko (policaj). Scenografka je Nastja Miheljak, kostumografka pa Jelena Proković.

Izkaže se, da smo drug do drugega, ne glede na to, v kakšnem položaju smo, bolj ali manj nasilni in se ponižujemo že na ravni dialoga, ki je pravzaprav osnova demokracije. Se pravi, da med nami ni nobene posebne enakosti.

Ira Ratej

Osnovni koncept naše demokracije je, da množica obvelja. Kaj pa se zgodi ena na ena? Vedno se borimo za premoč. Kako naj torej ta koncept deluje v množici, če ne deluje že med dvema?

Ivana Djilas