Kultura
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.8 od 32 glasov Ocenite to novico!
Zlata Filipović je bila rojena v Sarajevu. Pri desetih letih je, tako kot številna dekleta njenih let, začela pisati dnevnik, v katerem je opisovala brezskrbno otroštvo; po izbruhu vojne v Sarajevu je to postal zapis o vojni in preživetju v mestu. Njena knjiga Zlatin dnevnik, ki je bila prvič objavljena leta 1993, je takoj postala mednarodna uspešnica. Doslej je bila prevedena v 36 jezikov, tudi v slovenščino, in je obvezno branje na številnih šolah po svetu. Foto: BoBo
       Včasih so bili mirni dnevi, včasih pa je na mesto padlo tudi 900 bomb; naučiš se razlikovati različne bombe, od kod streljajo, kam se streljanje premika - to niso stvari, ki bi se jih otroci morali naučiti.       
 Zlata Filipović
Zadnjih osem let se ukvarja z dokumentarnimi filmi, ki so prejeli številne nagrade na Irskem in mednarodno. Med drugim je film Here Was Cuba prejel nominacijo za Griersonovo nagrado za dokumentarne filme (Grierson Documentary Film Awards), dokumentarca Somebody To Love in Blood of the Irish pa nagradi irske akademije za film in televizijo (Irish Film and Television Award). Foto: BoBo
       Če smo se mi počutili pozabljene, predstavljajte si, kako pozabljene se morajo počutiti ljudje v vojnah, ki nimajo nobene medijske pozornosti.       
 Zlata Filipović
Daytonski sporazum je, čeprav je prinesel mir, zamrznil trenutek vojne, ker je uradno razdelil etnične skupine - rezultati etničnih čiščenj so se s tem sporazumom pravzparav legitimatizirali. Žalostno je, da se je ta delitev ukoreninila. Zdaj poteka proces, kako se od tega premakiniti naprej, ugotavlja Zlata Filipović. Foto: BoBo
       Poskušaš preživeti in najti smisel v realnosti, ki jo živiš.       
 Zlata Filipović
Šest let je bila članica izvršnega odbora Amnesty International Irska, je laična članica tribunala za duševno zdravje pri irski Komisiji za duševno zdravje. Redno opravlja prostovoljno delo pri pisateljski organizaciji Fighting Words na Irskem (ki dela z mladoletnimi prestopniki v kazenskem pravosodnem sistemu) ter je ustanovna članica Mreže mladih ljudi, ki jih je prizadela vojna (Network of Young People Affected by War - NYPAW). Foto: BoBo

Dodaj v

Zlata Filipović - iz srečnega otroštva v vojno vihro obleganega Sarajeva

Sarajevska Ana Frank
13. marec 2016 ob 12:53
MMC RTV SLO

Zlata Filipović velja za sarajevsko Ano Frank, ki pa jo je njen dnevnik po dveh letih življenja v obleganem Sarajevu rešil in pripeljal na varno. Danes se Zlata ukvarja s človekovimi pravicami, sodeluje z organizacijo Amnesty International, v Ljubljani pa se mudi kot žirantka festivala dokumentarnega filma.

V popolnoma polni predavalnici na Filozofski fakulteti je Zlata Filipović (z visoko vročino, kar pa se ji niti približno ni videlo) predstavila svojo zgodbo, polno poguma, zdravega razuma, vitalizma in empatije, ki ji je pomagala premagati mnoga negativna čustva, ki se pogosto nabirajo v ljudeh z vojnimi izkušnjami. Sama pravi, da se je jeza, ki jo je sprva čutila, postopoma spremenila v žalost, predvsem pa je že kmalu v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja razvila alergijo na vse simbole nacionalizma - in jo ima še danes.

Zlatin dnevnik je bil objavljen leta 1993, potem ko je bil košček dnevnika izbran in objavljen za Unicefov teden. To je prebral neki francoski novinar in odnesel s seboj domov. Sledila je mednarodna objava celotnega dnevnika, ki je Zlati in njeni družini prineslo široko medijsko pozornost. Decembra 1993 so Združeni narodi in francoska vlada pomagali Zlati in njeni družini zapustiti Sarajevo. Najprej so prebežali v Pariz, se od tam preselili v Veliko Britanijo, na koncu pa na Irsko, kjer Zlata živi in dela še danes. Med drugim je izdala zbirko dnevniških zapisov otrok, ki živijo v vojnih razmerah po vsem svetu Stolen voices (Ukradeni glasovi).

Petek 3. aprila 1992
Rodila se je v Sarajevu leta 1980 in pri desetih letih začela pisati dnevnik, zato ker ga je pisala njena malo starejša prijateljica Martina, kar se ji je zdelo silno 'kul', in ker je takrat brala Dnevnik Jadrana Krta in Ane Frank. Jadran Krt se ji je zdel zabaven, pri Ani Frank pa ji je bilo všeč, ker je v svojem dnevniku ustvarila prijateljico Kitty, kar je povzela od nje. Sprva je bil to dnevnik popolnoma običajne, nekoliko nadležne deklice, pridne v šoli, z mnogimi obšolskimi dejavnostmi, kot so igranje klavirja, učenje angleščine, tenis, itd. Vesel vsakdan z učenjem, rojstnodnevnimi zabavami, picami in drugim otroškim veseljem pa se je 3. aprila 1992 spremenil v otroštvo brez otroštva.

Vojna se dogaja drugim
Vse do tega dne je Zlata, ki svojo izkušnjo pripoveduje zelo stvarno, brez želje po pomilovanju, pa vendar tako, da se poslušalca dotakne, živela normalno. Ljudje okoli so sicer že govorili o vojni, ki da se približuje, vendar se ji je zdelo, da je vojna nekaj, kar se dogaja drugim ljudem; ljudem v zgodovini, ljudem, ki živijo daleč stran, vsekakor pa se ne more zgoditi njej in njeni družini. Nenadoma pa je krog vojnega dogajanja postajal vse ožji in se vse bolj in bolj približeval Sarajevu. Ljudje so se začeli pogovarjati o vojni, ki da bo izbruhnila ta konec tedna, kot o snegu, ki je napovedan za soboto zvečer. Prelomni datum v Zlatinem spominu je petek 3. april 1992, ko je bil prvič odpovedan pouk, ko so ljudje začeli množično zapuščati mesto, kar je trajalo mesec dni, dokler 2. maja ni bilo mesto popolnoma oblegano in ga je bilo nemogoče zapustiti. Zlata in njeni starši niso verjeli, da bo vojna dolgotrajna, in zato niso odšli, čeprav so o tem razmišljali.

Vendar se je zgodilo drugače. Nehala je hoditi v šolo, ker so mesta, kjer se zbere veliko ljudi lahka tarča bomb. Normalno življenje je dobilo neprestano zvočno kuliso bombnih napadov in rafalov pušk; sčasoma se je enajstletna deklica naučila razlikovati med različnimi vrstami bomb, določiti smer napada, kar, kot pravi Zlata, res niso stvari, ki bi se jih moral otrok naučiti.

Življenje brez vsega
Njihov vsakdan je bil prepreden z novicami o ranjencih, mrtvih. Bili so izolirani, zaprti v hišo, ki je Zlata ni zapuščala, le mama ali oče sta se vsake toliko odpravila ven po vodo in hrano, kar je bilo v Sarajevu, obdanem s hribi, kjer so se skrivali ostrostrelci, smrtno nevarno. Življenje so, kot pripoveduje Zlata, morali improvizirati; morali so si napraviti nova ležišča, ker so bile vsa okna obrnjena proti hribom, od koder je prihajala nevarnost, naučili so se kuhati brez elektrike, brez osnovnih sestavin, brez vode. Vendar so kljub temu ob rojstnih dnevih spekli improvizirano torto, ker so morali sami sebe spomniti, da človečnost še obstaja.

"Včasih so bili mirni dnevi, včasih pa je na mesto padlo tudi 900 bomb; naučiš se razlikovati različne bombe, od kod streljajo, kam se streljanje premika - to niso stvari, ki bi se jih otroci morali naučiti. Hkrati pa se kot otrok učiš in prilagajaš; zelo rada sem igrala klavir, ki ga nisem več mogla pogosto igrati, ker je stal v sobi z velikimi okni, vendar sem še vedno ob mirnejših dneh šla tja in ga igrala ter si mislila, da bom, če bom ranjena in na primer ostala brez nog, postala pianistka. Poskušaš preživeti in najti smisel v realnosti, ki jo živiš.”

Je svet pozabil nanje?
Njen dnevnik je v tem času postal njen zaveznik, kamor je poleg vsakodnevnih dogodkov, kot sta redukcija elektrike in vode, ter vojnih novic, ki so do nje prihajale, zapisovala tudi svoje misli in občutja. Počasi so se Zlatina čustva preko prvotne jeze in vprašanj, zakaj se to dogajaja prav njim, spremenila v žalost in nemoč, občutja popolne osamljenosti in pozabljenosti. Sarajevčani so se, pravi Zlata, počutili, kot da je ves svet pozabil nanje. "Danes pa se zavedam, da smo imeli pravzaprav neverjetno srečo, ker smo Evropejci in beli, poleg tega pa je bilo v Sarajevu ogromno novinarjev, ki so poročali o dogodkih. Če smo se mi počutili pozabljene, predstavljate si, kako pozabljene se morajo počutiti ljudje v vojnah, ki nimajo nobene medijske pozornosti. Biti bel begunec je precej lažje, kar je neprijetna resnica, s katero se moramo soočiti."

Zlata še danes hrani ovitke čokolad, ki jih je dobila od novinarjev, ki so jo prišli intervjuvat. Tedaj trinajstletna deklica se, dokler je bila ujeta v Sarajevu, ni zavedala, da je njena zgodba preplavila svet, njena edina želja je bila le hoditi v šolo.

Lejla Švabič
Prijavi napako
Komentarji
slovenkaaaa
# 13.03.2016 ob 17:12
ojej, res, kaj se je dogajalo tako blizu nam, v lepem Sarajevu...
svyatoslav
# 13.03.2016 ob 20:08
Zlata nam prodaja CNN verzijo dogodkov v Sarajevu.
Že nekaj mesecev pred uradnim začetkom vojne so mesto zapuščali predvsem bogatejši in izobraženi sloji vseh veroispovedi. Izetbegović je imel, kot zahodni agent namero izprovocirati državljansko vojno, kar mu je po streljanju iz H.Inna na demonstrante in napadom muslimanske paravojske na umikajočo se kolono JNA v Dobrovoljački ulici, poboj srbskih svatov na poroki v Sarajevu, tudi uspeloSarajevo se je najprej zaprlo od znotraj sredi aprila 92. po nalogu Izetbegovića. Po tem datumu nihče ni smel zapustiti delov mesta pod muslimansko kontrolo; izjema so bili posamezniki, ki so Izetbegovićevi mafiji plačali nekaj tisoč DM za prehod na srbsko stran. Vsak poskus zapuščanja Sarajeva brez odobritve gospodarja vojne Izetbegovičevega SDA, se je končal tragično, kot v primeru sarajevskih Romea in Julije, Boška in Admire. Nato se je začel lov na ostale Srbe, ki so zaradi naivnosti ostali v občinah pod kontrolo muslimanov.
Do poletja se je v Sarajevu utrdila frontna črta, ki je ločevala večinsko srbske občine od Muslimanskih, kar je ostalo nespremenjeno do Dejtonskega sporazuma in konca vojne l.95.
Vse smrtne žrtve so bile nepotrebne, proporcionalno pa so skoraj identične narodnostni sestavi pred vojno.
Sarajevo je zapustilo 170.000 Srbov, pa tudi vsa kulturna, znanstvena in športna elita. Nadomestili so jih muslimani iz Podrinja in Raške v Srbiji.
Tako je danes sarajevo kljub deklarirani multietničnosti, kjer je muslimanov 97%, le bleda senca prejšnjega mesta, kjer je vedno več zakritih žensk in moških z bradami.
Kazalo