Alojz Ihan se v knjigi v obliki esejev posveti tudi posameznikovemu odnosu do smrti in načinom končevanja življenja, kot so samomor, evtanazija in opustitev zdravljenja. Foto: Borut Živulović/Bobo
Alojz Ihan se v knjigi v obliki esejev posveti tudi posameznikovemu odnosu do smrti in načinom končevanja življenja, kot so samomor, evtanazija in opustitev zdravljenja. Foto: Borut Živulović/Bobo

Temi, ki bi jo marsikdo najraje odrinil iz nabora, se Alojz Ihan posveča z objektivnostjo poznavalca – pa pri tem ni nikoli zoprno učenjaški ali znanstveno suhoparen – in lahkotnostjo filozofa s slogom z literata. Čas nesmrtnosti je knjiga, ki jo, potem, ko jo začnemo brati, težko odložimo, saj nas radovednost žene, da izvemo, kako bo avtor odgovoril na vprašanje, ki stoji v središču tega, s čimer se ukvarja. Pripoveduje pa, ne glede svoje končne ugotovitve, da naj bo minevanje in smrt tudi osrednja tema razmisleka vsakogar izmed nas.

Čas nesmrtnosti – smrt v dobi bionike
Knjiga Čas nesmrtnosti – smrt v dobi bionike je v letu 2016 izšla pri založbi Beletrina. Foto: Beletrina

Toda najzanimivejši del Časa nesmrtnosti sledi proti koncu, v poglavjih Strah in smrt, Peta: ne ubijaj, Lakota v nas, Kuga v drugih, Vojna okoli nas in Kaj želimo, ko ne želimo umreti. Iz obravnave strahu kot družbenega mehanizma govori o novih strahovih v globalistični družbi, pred katerimi človek panično beži.

Alojz Ihan
"Treba bi bilo spregovoriti o tistem, o čemer ne znamo govoriti – o smrti. To pa je korak, ki bi ga morali storiti vsi od posameznika do cele zahodnjaške civilizacije – pa ga nočemo," meni Ihan. Foto: MMC / Slavko Jerič

Bionika je biološka veda, ki preučuje funkcije živih bitij in s tem rešuje tehniške probleme. Avtor se tako tematsko premika od družbenih težav in z njimi povezane moralnosti Slovencev h končnim vprašanjem človekovega bivanja, k smrti: "… morala je del naše anatomije in našega funkcioniranja in bolj, ko jo poznamo, bolj vemo, kako jo uporabiti za lažje preživetje in bivanje na kosu zemlje, na katerem smo se rodili."

Ob tem ne moremo prezreti ovitkov obeh knjig: od črnega (o funkcioniranju neke skupnosti) do svetlo sivega (z naslikano palico za starce, iz katere poganjajo nove veje v cvetju) o tistem, kar nepreklicno sledi na koncu vsakega življenja: konec funkcioniranja. Zdi se torej, da je tematski premik očiten in drastičen, vendar le na prvi pogled. Ob natančnem branju Državljanskih esejev namreč že najdemo omembe tistega fokusa Ihanovega pisanja, ki postane v knjigi Čas nesmrtnosti osrednji: "Treba bi bilo spregovoriti o tistem, o čemer ne znamo govoriti – o smrti. To pa je korak, ki bi ga morali storiti vsi od posameznika do cele zahodnjaške civilizacije – pa ga nočemo."

Ihan nase prevzame tisto, o čemer govori na samem koncu Državljanskih esejev: realizira aktivno in zavestno spreminjanje tega, kar človek, tak, kakršen je, in kar tam, kjer je, zmore in želi spremeniti, to pa je v Ihanovem primeru: govoriti o poslednjih rečeh, da bi jih, rahlo udomačene, da ne rečem, posvojene, sprejeli in nam bi bile zato lažje, ko jim zremo ali ko jim bomo zrli iz oči v oči.

Naslov prvega poglavja knjige Čas nesmrtnosti, s katerim se, kot je sam povedal, začne tako imenovani "junaški del" esejev, je Nesmrtnost in zamrzovanje časa. Človek se namreč junaško spopada s smrtjo tako, da se proti njej bori in stremi k nesmrtnosti. Očitno je, da ima človek, odkar ima zavest o sebi in svoji smrtnosti, tudi poriv k upiranju smrti, saj že najstarejši ohranjeni teksti, recimo Gilgameš, govorijo prav o tem: kako biti nesmrten. Danes, v času krionike (to je zamrzovanja kompleksnih živalskih in človeških organizmov za ponovno odmrznitev in oživitev v prihodnosti), se zdi nesmrtnost nekaj realnega, saj obstaja fundacija Alcor, ki za velikanske zneske ljudi zamrzuje. V luči tega so čaše nesmrtnosti in zeli, zaradi katerih naj ne bi umrli, res pravljica in otročarija. A v resnici, pripoveduje Ihan v esejih, ni tako preprosto. Razlaga namreč, da znanost in tehnologija še nista na ravni, ko bi bilo mrtvi organizem mogoče odmrzniti in ga znova spraviti v tek; da o tem, kaj z zamrznjenci, če podjetje Alcor propade, sploh ne govorimo.

Drugi tir proti nesmrtnosti, ki ga obravnava knjiga Čas nesmrtnosti, so rezervni deli človeškega telesa, ki so v veliko primerov že nekaj vsakdanjega, od transfuzije do presaditev telesnih organov, kot so ledvice, srce, pljuča, jetra. A tudi ob vsem, kar danes medicina zmore in v tem smislu "daljša" človekovo preživetje, je smrt neizogibna, saj bistven organ, zaradi katerega neki človek je, kdor je, se pravi možgani, še ni presadljiv. Ali z drugimi besedami: presaditev stare glave na mlado telo je ta trenutek še neizvedljiva. Morda v prihodnosti bo? Zanimivo je, da Ihan ob vseh potencialnih možnostih tovrstne nesmrtnosti natančno analizira druge vidike: družbene, pravne, socialne, etične …, ki bi jih nesmrtnost (nekaterih) ljudi prinesla in na katere ta trenutek niti ne pomislimo, se pa zazdijo strašljivo nerešljive in vodijo – v kaj? V kaos? Vojno?

Dejstvo, ki je na dlani, piše Ihan, je, da imamo vsi genetsko pogojeno biološko uro, ki jo lahko bolj ali manj dobro izkoristimo. Kako, razlaga v obsežnem poglavju Dočakati stoto, v katerem se s položaja strokovnjaka ukvarja z razlago in skorajda napotki, kako najbolje izkoristiti svoj enkratni potencial za kakovostno in kar najdaljše življenje ob možnostih, ki jih ima današnji človek zahodne družbe. O tem pravzaprav govori vsaka revija, nasveti na medmrežju in zdrava pamet. Ihan jih, seveda, dvigne na raven strokovne razlage, ki pa ni znanstveno zapletena in naporna.

Toda najzanimivejši del Časa nesmrtnosti sledi proti koncu, v poglavjih Strah in smrt, Peta: ne ubijaj, Lakota v nas, Kuga v drugih, Vojna okoli nas in Kaj želimo, ko ne želimo umreti. Iz obravnave strahu kot družbenega mehanizma govori o novih strahovih v globalistični družbi, pred katerimi človek panično beži. In zato, ugotavlja Ihan "… je postalo pravo, osebno umiranje, proces, s katerim imamo kot družba zagato. Žrtve družbene zagate pa so ravno ljudje, ki so na pragu smrti in zaradi družbenih tabujev, ki spremljajo smrt, umirajo težje, z več bremeni in bolečinami, kot bi jih imeli, če bi se kot družba razbremenili kolektivnega tabuiziranja smrti ter smrt prepustili ljudem, ki jo zares doživljajo. Nekoč bo na tem vsak od nas."

Ampak ne, družba si smrt prisvaja in z njo manipulira, človek pa se rešuje v mite. Te je treba v nekem trenutku izpustiti, tako kot tudi življenje, in sprejeti misel na smrt. Tako se prek razmisleka o družbenem nadzoru nad smrtjo, o družbeni konvenciji svetosti življenja, ob kateri se pojavljajo na primer vprašanja evtanazije, premakne v območje najbolj bistvenega. In ker človekove nesmrtnosti ne zagotavljata pohlep in pokroviteljski ekskluzivizem, se dotika tudi področja božjega učinkovanja v dobi informacijskih in genskih tehnologij. Ta je v amalgamiranju človeške skupnosti, nad katero bedi bog.

"Človek brez boga ni zmožen ostati človek – to je sicer hipoteza, ampak kdo si jo upa zares preizkusiti, da bi jo ovrgel? Še vsak, ki je to želel, je v resnici zgolj zamenjal poimenovanje boga z nekim drugim imenom, boga samega pa si ni upal niti dotakniti."

Alojz Ihan zaključuje tako, da bralca ne pelje žejnega čez vodo, ampak pove, kaj je tisto, kar je dejansko človekova nesmrtnost: "Na koncu ostane duša. Duša trave, duša mravlje, duša njenega mravljišča, duša reke, duša mostu čez reko, duša mesta, duša človeka, duša njegovega plemena, duša njegove ljubezni. Vsak pojav, ki se utrne iz vesoljske teme, vsebuje svojo zgodbo, ki ostane in je ni mogoče več razbliniti v praznino kozmoloških formul in enačb… Duša ne potrebuje oči, ki jo gledajo, niti čutov, ki jo čutijo, niti besed, ki jo opisujejo. Zato preprosto je in ostane tudi, ko izgine vse, kar je odvisno od pogleda ali čutenja ali besed. In zato edina ne more zares umreti," zaključuje Ihan in ugotavlja, da je zapisno podobno temu, kar uči večina religij.

Temi, ki bi jo marsikdo najraje odrinil iz nabora, se Alojz Ihan posveča z objektivnostjo poznavalca – pa pri tem ni nikoli zoprno učenjaški ali znanstveno suhoparen – in lahkotnostjo filozofa s slogom z literata. Čas nesmrtnosti je knjiga, ki jo, potem, ko jo začnemo brati, težko odložimo, saj nas radovednost žene, da izvemo, kako bo avtor odgovoril na vprašanje, ki stoji v središču tega, s čimer se ukvarja. Pripoveduje pa, ne glede svoje končne ugotovitve, da naj bo minevanje in smrt tudi osrednja tema razmisleka vsakogar izmed nas.

In še opomba pod črto: o sprejemanju smrti je na Slovenskem do zdaj največ povedala in napisala Metka Klevišar. Alojz Ihan je v knjigi ne omenja, čeprav v poglavje Strah in smrt vključuje njeni besedili Izpuščanje življenja in Sprejeti smrt kot del življenja, objavljeni leta 1998 v zborniku V mladosti misli na starost. Kako se je to zgodilo in zakaj, ostaja odprto, vsekakor pa se celota ob tem podatku zamaje …

Tadeja Krečič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)

Izjava Alojza Ihana, 16. junij 2017: "Napaka pri navajanju avtorstva dr. Metke Klevišar v odlomku knjige Čas nesmrtnosti se je zgodila zaradi izpada dveh odstavkov pri urejanju knjige za tisk. O napaki sem dr. Klevišarjevo obvestil in se ji opravičil še pred izidom knjige. Ker je bila takrat knjiga že natisnjena, se je dr. Klevišarjeva strinjala, da gre prva tiskana izdaja knjige v distribucijo, napako pa založba popravi v elektronski verziji knjige in v ponatisu, oboje se je tudi zgodilo. Žal sem v zmedi ob odkritju napake prezrl, da bi bilo potrebno poleg dr. Klevišarjeve o napaki na nek način obvestiti tudi bralce. Zato sem vesel pozornega branja in opazke g. Tadeje Krečič Scholten, ki mi na tem mestu nudi možnost, da izrazim opravičilo zaradi napake tudi bralcem, ki so v prvi izdaji knjige ostali prikrajšani za podatek o avtorstvu navedenega odlomka dr. Klevišarjeve."

Temi, ki bi jo marsikdo najraje odrinil iz nabora, se Alojz Ihan posveča z objektivnostjo poznavalca – pa pri tem ni nikoli zoprno učenjaški ali znanstveno suhoparen – in lahkotnostjo filozofa s slogom z literata. Čas nesmrtnosti je knjiga, ki jo, potem, ko jo začnemo brati, težko odložimo, saj nas radovednost žene, da izvemo, kako bo avtor odgovoril na vprašanje, ki stoji v središču tega, s čimer se ukvarja. Pripoveduje pa, ne glede svoje končne ugotovitve, da naj bo minevanje in smrt tudi osrednja tema razmisleka vsakogar izmed nas.

Toda najzanimivejši del Časa nesmrtnosti sledi proti koncu, v poglavjih Strah in smrt, Peta: ne ubijaj, Lakota v nas, Kuga v drugih, Vojna okoli nas in Kaj želimo, ko ne želimo umreti. Iz obravnave strahu kot družbenega mehanizma govori o novih strahovih v globalistični družbi, pred katerimi človek panično beži.