Črne luknje so četrta v seriji uprizoritev Metamorfoze 1°- 5° Bare Kolenc. V njih avtorica naslavlja temeljna vprašanja sodobnega človeka na podlagi izbranega okvira aktualnih političnih ali družbenih dogajanj v dialogu z Ovidijevimi Metamorfozami. Foto: Radovan Jaušovec
Črne luknje so četrta v seriji uprizoritev Metamorfoze 1°- 5° Bare Kolenc. V njih avtorica naslavlja temeljna vprašanja sodobnega človeka na podlagi izbranega okvira aktualnih političnih ali družbenih dogajanj v dialogu z Ovidijevimi Metamorfozami. Foto: Radovan Jaušovec
Uprizoritev se nasloni na realno življenjsko zgodbo znanstvenika, alžirskega Francoza in muslimana, poimenovanega kot Hippolyte Negrouche. Evropa je prekinila njegovo znanstveno kariero v Cernu in ga postopoma pregnala v Alžirijo. Glede na napovednik uprizoritev zastavlja vprašanje, ali smo danes sploh še lahko humani, smo sposobni pogledati sočloveku in navsezadnje tudi samim sebi v oči, smo sposobni sprejeti lastno zarezo. Glede na realizacijo je njen odgovor jasen in nadomešča kakršno koli vprašanje. Foto: Radovan Jaušovec

".

S predstavitvijo uprizoritvene ideje sta Bara Kolenc in Atej Tutta leta 2016 prepričala žirijo in občinstvo v okviru mednarodnega fokusa inovativnih avtorjev Theatertreffen Stückemarkt na nemškem gledališkem festivalu Theatertreffen in prejela produkcijsko nagrado, ki jo financira Zvezna agencija za državljansko vzgojo – Bundeszentrale für politische Bildung. V koprodukcijo se je tako Slovenskemu mladinskemu gledališču in Centru urbane kulture Kino Šiška priključilo še gledališče Schauspiel Dortmund, po ustvarjalnem razhodu avtorjev pa je kot avtorica in režiserka uprizoritve podpisana le Bara Kolenc.

Kakšne težave so spremljale proces od zasnove do izvedbe, za gledalca morda ni bistveno, očitno pa je, da končna uprizoritev prehaja (pre)številne drobce idej in misli, ki kažejo potencial večpomenske, kompleksne in pomenljive materije, a ostanejo zgolj nepovezane in zavozlane vase znotraj nekoliko okorne gledališke oblike. Uprizoritev v veliki meri z odra nagovarja kar v vsakdanji formi sedečega intervjuja, te igrano-dokumentarne sekvence intervjujev pa prepleta z uspešneje ugledališčenimi poetičnimi in atmosferskimi prizori.

Bara Kolenc zna biti natančna prav v vzpostavljanju vizualne podobe odra in celotne sugestivnosti ambienta kot instalacije z učinkom monumentalne sile (v prepletu z glasbo Matevža Kolenca, svetlobo Petra Pivarja in scenografijo avtorice Barbare Stupica). Ko ob vstopu v dvorano v nosnice zareže vonj gume in se pogled ustavi na stolpih ogromnih gumijastih obročev na odru, je metafora jasna in podvojitve z zvokom razburkanega morja kmalu zatem niti ne potrebujemo. Uprizoritev se sicer ne spusti v obravnavo toka migrantov in beguncev, a vendarle jo zanima osrčje evropske krize ob soočanju kultur. Še točneje, nezmožnost soočanja in obenem ta nezmožnost kot simptom notranje evropske krize in krize posameznika iz zahodnega sveta.

Čeprav najde dober primer, skozi katerega vstopi v razgrinjanje kompleksnosti izbrane snovi, pa njegovo "vsebino" nenehno prekriva prav z uprizoritvenimi podvajanji osrednje ideje, ki jo ta primer prinaša. Nasloni se na realno življenjsko zgodbo znanstvenika, alžirskega Francoza in muslimana, poimenovanega kot Hippolyte Negrouche. Zaposlenega v Cernu so v predvolilnem duhu protiteroristične naperjenosti v Franciji zaradi njegove vključenosti v pogovore prek družbenih omrežij z napačnimi ljudmi obtožili in zaprli zaradi terorizma. Pozneje se preseli v Brazilijo, a ga vladni in medijski pogrom preseneti tudi tam, v prav tako pomembnem, tokrat predolimpijskem času. Deportirajo ga v Francijo, brez možnosti nadaljevanja znanstvene kariere in normalnega življenja, dokler se ne odpove francoskemu državljanstvu in se odseli v Alžirijo.

Črne luknje Negroucha, ki ga odigra Blaž Šef, predstavijo prek "tipičnega" pogleda sodobnega zahodnjaka – fragmentirano, nezainteresirano in medijsko posredovano. Situacija videointervjujev, ki jih novinarja Janja Majzelj in Matija Vastl objavljata na svojem blogu, njune posnetke s telefonom pa lahko na Facebooku v živo spremljajo tudi gledalci v dvorani ali zunaj nje, prinaša povsem eksplicitna sporočila, kako Zahod ravna z informacijami, s soljudmi, z lastnim odnosom do realnosti. Čeprav je v ospredju kot tema pogovora ves čas Negrouche, uprizoritev z jasno gesto izriše, kako fokus novice postopoma spolzi k novinarjema kot agensoma novice. Sprva še profesionalna, že kmalu nekoliko nezainteresirana se nazadnje prelevita v napadalna zasliševalca, ki svojemu intervjuvancu skačeta v besedo sredi odgovora in v vprašanja podtikata voajeristično slo po zasebnem in senzacionalističnem prekršku.

Ta v oči bijoča slika sodobnega zahodnega posameznika kot površinskega in rokohitrskega montažerja lastnih resnic nas postavi v preprosto odigravanje neke konkretne krize zahodne civilizacije kot cilja kritike in onemogoči, da bi delovala kot (pomenljivejši) simptom te krize. Pomembnost lastne nepomembnosti zasenči pravo zgodbo, politično in medijsko ustvarjeno zgodbo in usodo znanstvenika, ki že sama po sebi obsega vse, kar uprizoritev podvaja na ravni situacije njenega posredovanja: različne perspektive in presojanja posameznih dejanj, razkorak med osebno resnico in njenim javnim pretvarjanjem v družbeni konstrukciji resnice, politično zlorabo osebnih usod, medijsko manipulacijo z javnim mnenjem. Seveda lahko razumemo tudi ta premik, v katerem je intervjuvanec izrabljen kot sredstvo sporočila, pravzaprav lahko za marsikatero uprizoritveno odločitvijo (v dejanju, postavitvi) preberemo posamezno idejo, a podvajanje strategij, s katerimi oblikujemo lastno in tujo realnost, v različnih uprizoritvenih izrazih, vključno z vsemi sugestivnimi odrskimi namigi, ne vodi v sestavljanje kompleksnejše slike in bogatenje razumevanja, temveč v premetavanje pozornosti iz istega na isto, v podvajanje miselnih impulzov, ki ne zagrebejo pod površino.

Težko se izognemo občutku nenehnega poudarka na želenem učinku totalne parcelacije (pri konstrukciji) resničnosti, ki pa se vendarle izpelje predvsem skozi številne površinske dvojnosti, fragmentacije in zastranitve, ki otežujejo pogled in razumevanje. Sopostavitev obeh svetov je pravzaprav kratek stik, ki vnaprej eliminira kakršno koli možnost povezljivosti, tudi v odnosu gledalca do ugledališčene snovi. V intervjuju igralci gibko prehajajo med angleščino in slovenščino, njegovo zasnova in vsebina med neuspelim poskusom razgrnitve osebne zgodbe in tipskima predstavnikoma Zahodne Evrope. Možnost spremljanja posnetka na lastnem telefonu uprizoritvi izkušnji ne prinaša več od gole konotacije same ideje glede dostopa do realnosti. Konkretnost intervjujev sekajo prizori, ki učinkujejo predvsem v čutnosti zatemnjene atmosfere, pa naj gre za poetični vpogled v intimo znanstvenika ali pa nerazumljiv suhoparen diskurz v fizikalno teorijo, jasno metaforiko izginjanja telesa znotraj črnih obročev ali prevajanje tujih nerazumljivih imen, navsezadnje tudi nadrealistični črnohumorni montypythonovski vložek.

Neprestano poudarjanje ideje, da ima vsaka realnost več resnic, se materializira v uprizoritveni formi, ki pretehta besedilo, kot da zasnova vsakega prizora želi povedati vse, obenem pa njegova vsebina skorajda ni več pomembna, lahko bi govorili o čemer koli ali o komer koli, kajti na površju ostane zgolj naslovna metafora. V množenju skopljenih resnic smo izgubljeni, le da so nekateri bolj, drugi pa manj očitne žrtve.