Ocenjujemo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.9 od 7 glasov Ocenite to novico!
Annabelle: Stvarjenje
Film se v zadnjem prizoru naveže na svojega predhodnika, Annabelle, a tudi če ga niste videli, vam to filmske izkušnje ne bo bistveno okrnilo. Foto: IMDb
Annabelle: Stvarjenje
Če vam je Lulu Wilson znana, je to zato, ker je bila žrtev temnih sil še v eni grozljivki - lanskem preddelu Ouije. Foto: IMDb
Annabelle: Stvarjenje
Nepremostljiva "težava" franšize Annabelle ostaja v tem, da osrednji zlobec - lesena lutka - v resnici ne počne ničesar; medtem ko prazno strmi v daljavo, pomožni liki demonov opravijo vse strašenje namesto nje. Foto: Blitz Film / Kolosej
Čeprav imamo v zgodbi nuno, scenarij zamudi priložnost za kontrastiranje demonske obsedenosti in moči vere, kar je bil ključen element prejšnjih filmov. Foto: Blitz Film / Kolosej
Annabelle: Stvarjenje
V srcu filma je žalostna zgodba o žalujočih starših, ki bi radi še enkrat videli svojo hčerko, ne glede na to, kako visoka bo cena. Foto: IMDb

Filmska recenzija: Annabelle - Stvarjenje

Zgodba o izvoru, ki je preddel obzgodbe ...
1. september 2017 ob 20:37
Ljubljana - MMC RTV SLO

Niso samo filmi o superjunakih tisti, ki se povezujejo v neobvladljive konglomerate prepletenih "vesolj". Počasi postaja težko razumeti prepleteno mrežo preddelov, obzgodb in nadaljevanj franšiz Priklicano zlo in Annabelle. Slednja skuša s Stvarjenjem dokazati, da hudičeva lutka iz naslova še ni čisto za staro šaro.

Annabelle: Stvarjenje morda ni fantastičen film, lahko pa se pohvali z nečim, kar ne uspe mnogim: boljši je od svojega predhodnika, grozljivke Annabelle, ki je srhljivo lutko, s katero se ne bi hotel igrati noben otrok pri zdravi pameti, potegnila iz (veliko boljše) franšize Priklicano zlo (The Conjuring) in ji vdahnila lastno življenje. Mimogrede: Stvarjenje v enem prizoru napove tudi Nuno (The Nun), za naslednje leto predvideno obzgodbo Priklicanega zla 2. Studio Warner bo pač duhove preganjal, dokler se bo dalo; tudi priklicano zlo 3 je že v predprodukciji. Čeprav mora scenarij torej upoštevati mitologijo, ki ga veže na daljši niz filmov, Stvarjenje absolutno deluje kot samostojen film.

Uvodna hvala ne pomeni, da zaplet pričujočega preddela preddelu ni prej komičen kot srhljiv. Dobrodušni izdelovalec igrač Sam (Anthony LaPaglia) in njegova žena Esther (Miranda Otto) svojo 12-letno hčerko Bee (Samara Lee) ljubeče vzgajata v idili hišice v preriji nekje bogu za hrbtom. Nekega dne deklica nepazljivo skoči na cesto in tragično konča pod kolesi drvečega avtomobila.

Na tej točki, če vam sinopsis podam kronološko, se začne vse skupaj zapletati. Temačne sile, ki jih tovrstni film potrebuje, so si za zatočišče izbrale hišo žalujočih staršev in se naselile v lutko iz Samove delavnice. (Zakaj Sam sploh izdeluje steklenooke punčke iz nočnih mor, je drugo vprašanje.) Tudi po tem, ko demoni napadejo Esther in ji grozovito izmaličijo obraz, se zakonca zadovoljita s tem, da obsedeno lutko zakleneta v podstrešno omaro, v kateri naj bi jo zadržal le pogled na stene, polepljene z izrezki iz Biblije.

Vrsto let kasneje imata še eno, nič manj briljantno idejo: zakaj ne bi svoje velike, na pol prazne hiše spremenila v sirotišnico? (Če vas logika takega razmišljanja zmede, niste sami.) Ne zdi se jima niti potrebno, da bi mlado, svetniško nuno (Stephanie Sigman) in njenih šest varovank, ki se vselijo v zgornje nadstropje, obvestila o demonskem podnajemniku na podstrešju. Najbrž bodo že opazile, da gospodarica vile, ki ji polovico obraza skriva maska Fantoma iz opere, nikoli ne pride iz svoje spalnice. Ampak če dekletcem naročita, da ne smejo kukati v zaklenjeno, igrač polno otroško sobo, bodo seveda ubogala, kajne? Skratka, manj primeren kraj za sirotišnico bi bil morda le še dom Rosemary West.

Kljub tej trapasti ekspoziciji in neobstoječemu preživetvenemu nagonu protagonistov pa Annabelle, skoraj presenetljivo, ne izgubi čisto vsega potenciala za strašenje. Ob pomoči "vintidž" scenografije lutka na begu ustvari nekaj avtentično grozljivih momentov: klavstrofobični strežni jašek, ostudno strašilo iz slame in dvigalo za invalidski voziček dobijo vsak svojih pet minut absolutnega terorja. Vseeno bi si želeli, da bi scenarist Gary Dauberman (podpisal je že prvi film) kdaj pokukal onkraj meja konvencij žanra in si izmislil kak še nikoli viden pristop k strašenju.

Raje kot na šokiranje, ki je pri srcu Jamesu Wanu (Priklicano zlo 1 in 2, Zakleti), se režiser David F. Sandberg nasloni na počasno stopnjevanje napetosti. Najlepše se to obrestuje v prizoru, v katerem prestrašena deklica čez bolščečo Annabelle vrže rjuho, potem pa v grozi gleda, kako se bela gmota pomika proti njej. Režiserjev zaščitni znak je igra s sencami in svetlobo, ki premeteno trka na naš podzavestni strah pred temo in pošastmi, ki se skrivajo v njej. Škoda je le, da vsak prelomni trenutek vidimo prihajati že na daljavo - ko kamera ponudi neklasično perspektivo in zvok postane trikrat glasnejši, je precej jasno, kaj nas čaka.

Otroški igralci so pogosto najšibkejši element filma, a tokrat je šesterica deklet prepričljiva (čeprav polovici scenarij ne da drugega dela, kot da so videti prestrašeno, prikaz sirot pa je naiven in poenostavljen na raven Andersenove pravljice). Prijateljstvo, ki se splete med invalidno Janice (Talitha Eliana Bateman) in Lindo (Lulu Wilson) vseeno premore dovolj topline, da nam ni čisto vseeno za usodo svetlolasih otrok. (Če vam je Lulu Wilson znana, je to zato, ker je bila žrtev temnih sil še v eni grozljivki - lanskem preddelu Ouije.) Anthony LaPaglia, praviloma zanesljiv karakterni igralec, je tokrat preveč pohleven in skrušen, da bi pustil močnejši vtis. Miranda Otto je žal ujeta v vlogi vreščeče, nemočne žene, Stephanie Sigman pa je kot skrbnica otrok tako neučinkovita, da je njen lik skoraj komično neuporaben. (Čeprav imamo v zgodbi nuno, scenarij zamudi priložnost za kontrastiranje demonske obsedenosti in moči vere, kar je bil ključen element prejšnjih filmov.)

Nepremostljiva "težava" franšize Annabelle ostaja v tem, da osrednji zlobec - lesena lutka - v resnici ne počne ničesar; medtem ko prazno strmi v daljavo, pomožni liki demonov opravijo vse strašenje namesto nje. To jo avtomatično postavlja v podrejen položaj v primerjavi s Chuckyjem, še vedno nenadkriljivim utelešenjem strašljive igrače.

Ocena: -3; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Tisto
28
11. september 2017 ob 17:53 Tako kot plešoči klovn Pennywise vsakih 27 let terorizira prebivalce mesteca v Mainu, tako tudi Hollywood v rednih ciklih briše prah z romanov Stephena Kinga, da bi z njimi strašil novo generacijo ...
Več novic ...
Kazalo