Šarm filmu zagotavljata predvsem igralski legendi Catherine Frot in Catherine Deneuve, pa tudi Olivier Gourmet, ki Babici prinese malce duha bratov Dardenne. Foto: Kinodvor
Šarm filmu zagotavljata predvsem igralski legendi Catherine Frot in Catherine Deneuve, pa tudi Olivier Gourmet, ki Babici prinese malce duha bratov Dardenne. Foto: Kinodvor

Film je umetnost, o kateri je sanjalo devetnajsto in jo povzdignilo dvajseto stoletje.

Zdi se, da je bil Provostov namen predvsem prikazati, kako lahko tudi na videz obrobni akterji v družbenem teatru doživljajo burne zasebne drame, a to stori tako, da vse skupaj deluje čisto brez posebnosti. Foto: Kinodvor

številnim rodovom žensk pomagala pri porodu, zdaj pa se je v njenem življenju zgostilo nekaj prelomnih dogodkov. Ustanova, v kateri dela, je pred zaprtjem, spušča se v negotovo razmerje z vrtnarskim sosedom in nenadoma se želi z njo srečati očetova nekdanja ljubica Béatrice, ki je izginila pred desetletji.

Francoski film Babica režiserja in scenarista Martina Provosta je sestavljen iz niza velikih življenjskih dogodkov, vendar naslovna junakinja Claire vse sprejema stoično, sicer ne povsem neprizadeto, a so njeni obrambni mehanizmi tako močni, da deluje nekako odmaknjeno od vsega. Kljub dramatičnosti in intenzivnosti človeške interakcije med liki, ki so značajsko pogosto nezdružljivi ali pa celo v očitnem nasprotju, kot sta recimo zadržana Claire in vihrava Béatrice, je končni rezultat nekakšna antidrama. Žal tega pojma tu ne bi mogli uporabiti v rohmerovskem smislu elegantnih inscenacij drobnih, a pomenljivih trenutkov v na videz vsakdanjih življenjskih okoliščinah. Zdi se, da je bil Provostov namen predvsem prikazati, kako lahko tudi na videz obrobni akterji v družbenem teatru doživljajo burne zasebne drame, a to stori tako, da vse skupaj deluje čisto brez posebnosti. To je tudi najbolj izstopajoča značilnost filma, ki sicer ni povsem brez šarma; tega predvsem zagotavljata igralski legendi Catherine Frot in Catherine Deneuve, pa tudi Olivier Gourmet, ki Babici prinese malce duha bratov Dardenne.

Sicer pa lahko film Babica uvrstimo v širši kontekst vedno pogostejših, recimo temu, geriatričnih dram, kakršne so se začele pojavljati tudi v domačem okolju, recimo naš Srečen za umret ali Nočne ladje iz sosednje Hrvaške, oba iz leta 2012 ... In to nam govori o še širšem pojavu. Film je umetnost, o kateri je sanjalo devetnajsto in jo povzdignilo dvajseto stoletje. Z enaindvajsetim stoletjem postaja jasno, da so vsa najboljša leta že za njim – je bolj stvar starčevske nostalgije kot mladostnega hrepenenja. Družbena vloga in teža filma sta nični; vprašanje je sicer, ali so druge umetnosti v kaj boljšem položaju, a v nasprotju z njimi je sedma nekdaj ta vpliv dejansko imela ...

Film je umetnost, o kateri je sanjalo devetnajsto in jo povzdignilo dvajseto stoletje.