Značilno je tudi, da na takšni osnovi zraste kriminalno-detektivska zgodba, ki jo glavni junak – oziroma v Gajinem svetu glavna junakinja – na koncu uspešno reši, prav tako pa tudi ni neobičajna še tretja zgodbena nit, ki se dotika vsakdanjega življenja otroka ali mladostnika, kot so šolske in obšolske obveznosti in družinske razmere, zlasti morebitne težave staršev, ki jih glavni junak čisto dobro ne razume, jih je pa sposoben intuitivno dojeti. Vse to je navzoče v Gajinem svetu.

Razvijanje omenjenih niti je prikazano večidel z Gajine perspektive, kar v slovenskem filmsko-televizijskem ustvarjanju ni nekaj novega: način, kako nas skozi pripoved vodi 11-letna Gaja, ki jo igra Tara Milharčič, zelo spominja npr. na televizijsko nanizanko o Anici. Gaja je središčna točka, ki s svojimi posegi uspe nekaj zgodbenih niti pripeljati do srečnega konca – tiste, ki se je ne tičejo oziroma zanje sploh ne ve, pa obvisijo v zraku, takšna je npr. položaj Gajinega očeta Petra v službi, potem ko ga žena za leto dni pusti samega s hčerkama in se zato ne more več povsem predajati le svojemu zdravniško-raziskovalnemu delu.

Kot rečeno, ta nit se ne sklene, v film je vključena najbrž zato, da potrjuje, da so tudi za službeno zelo angažirane očete otroci, ko se je treba odločiti, vendarle najpomembnejši, da je bilo v film mogoče vključiti nekaj komičnih prizorov, kot so Petrove – igra ga Sebastian Cavazza – težave z varnostnikom pred Kliničnim centrom – pri čemer gre za tip humorja, razumljiv vsakomur, ne za kaj več – a konec koncev je film namenjen zelo mlademu občinstvu, zato je taka humoristična raven najbrž razumljiva izbira.

Vseeno pa bi se bilo mogoče izogniti nekaterim stereotipom, zlasti na začetku filma, ko Peter ostane sam s hčerkama: njegova nerodnost, ko je vržen v vsakdanjo skrb zanju, je preveč karikirana, kot filmski motiv pa se tudi zdi skopirana iz znamenitega filma Kramer proti Kramerju iz leta 1979. Peter je poleg Gaje edina druga oseba, ki ji je v filmu posvečene več pozornosti, vsi ostali so bolj igralci na šahovnici – tudi Gajina sestra Tea, ki se zaplete v nevarnosti virtualnega sveta interneta. Ta je le ena od resnih tem, ki bi jim lahko namenili čisto ločeno filmsko obravnavo, ki pa se jim Gajin svet zares ne posveča: gre pa za čisto spodobnega predstavnika žanra, ki otroka upodablja kot tistega, ki s svojo naivnostjo, dobrohotnostjo, tudi z nagajivostjo lahko postane junak.