Krčenje je bilo septembra lani otvoritveni film beneškega filmskega festivala; kritiki so ga sprejeli z mešanimi občutki - deležen je bil tako navdušene hvale kot tudi ostre graje. Foto: IMDb
Krčenje je bilo septembra lani otvoritveni film beneškega filmskega festivala; kritiki so ga sprejeli z mešanimi občutki - deležen je bil tako navdušene hvale kot tudi ostre graje. Foto: IMDb
Krčenje
Paul kmalu ugotovi, da se njegove težave niso zmanjšale sorazmerno s pomanjšanim življenjem in selitvijo v hišo za punčke. Foto: IMDb
Krčenje
Alexander Payne kategorijo "sumljivega evropskega kriminalca" očitno razume zelo široko in je za vlogo Srba Dušana najel Christopha Waltza. Foto: IMDb
Krčenje
Največje odkritje filma je Hong Chau; njen lik bi bil lahko stereotip priseljenke s polomljeno angleščino, a je v resnici veliko več kot to. Na Tajskem rojena igralka je vietnamskega rodu, odraščala pa je v New Orleansu. Foto: IMDb

Po dveh niansiranih, intimnih družinskih dramah (Potomci, Nebraska) si je ameriški filmar izbral projekt z veliko vpadljivejšo premiso. Ker je seveda kompetenten in izkušen režiser, je Krčenje tehnično dovršen film, ki s pomočjo posebnih učinkov in tradicionalnih maket čudovito kombinira svetova običajnih in miniaturnih ljudi. Težava je le v tem, da avtorja, ki ima doma že dva oskarja za scenarij, tokrat hromi neosredotočena, raztreščena zgodba, ki nenehno menja ton in izgublja osrednjo poanto.

Matt Damon je Paul, nevpadljiv in neškodljiv predstavnik srednjega razreda, ki si je nekoč želel postati zdravnik, a mu družinske razmere tega niso dopuščale. Klub temu se stvari zanj niso izšle preslabo: zdi se, da je zadovoljen v zakonu z Audrey (Kristen Wiig) in s službo fizičnega terapevta. Zakonca Safranek pesti le to, da si ne moreta zares privoščiti vile in lagodnega življenja iz ameriškega sna. A žarek upanja v Paulovem deprimirajočem postrecesijskem vsakdanu je vest o neverjetnem znanstvenem dosežku: norveški znanstveniki so ugotovili, kako ljudi s preprostim postopkom in brez stranskih učinkov skrčiti na dobrih deset centimetrov. Krčenje prebivalstva je odgovor znanosti na prenaseljenost planeta in globalno segrevanje: majhni ljudje bodo tudi manjši potrošniki in manjši proizvajalci odpadkov.

V prvi polovici filma se zdi, da je Krčenje družbena satira (ali pa vsaj političen komentar). Ko se začne za miniaturno življenje prostovoljno odločati vse več ljudi, se izkaže, da se da tudi ta tehnološki napredek izrabljati: avtokratski režimi manjšajo disidente in politične nasprotnike, nezakonito priseljevanje pa je skoraj nemogoče zajeziti, če se lahko v vsako embalažo bele tehnike stisne še kak begunec. Človeštvo pač vedno najde način, kako sfižiti in eksploatirati vsak nov izum; Krčenje je v tej etapi alegorija za svet, ki je zaradi pomanjkanja naravnih virov, demografske rasti in razrednih delitev pod vse večjim pritiskom.

No, Paul se seveda odloči za usodni korak: pusti se skrčiti in se preseli v Ležerni gaj, "luksuzno sosesko za majhne ljudi", ki funkcionira kot kako floridsko letovišče za upokojence (v resnici večini ljudi ni več treba delati, saj je njihov denar kar naenkrat vreden veliko več). Priča smo nenadni spremembi tona; kar naenkrat gledamo dramo o osebnostni rasti, v kateri mora Paul ugotoviti, kdo v resnici je. Pri tem mu najbolj pomaga poznanstvo z Ngoc Lan Tran (Hong Chau), vietnamsko disidentko, ki so jo proti njeni volji pomanjšali v zaporu, zdaj pa dela kot čistilka domov v Ležernem gaju. Paul je seveda šokiran, ko ugotovi, da na obrobju njegovega sterilnega, luksuznega sveta obstajajo tudi slumi, natrpani z reveži.

In tukaj naletimo na osrednjo težavo Krčenja: zakaj gledamo zgodbo o precej nezanimivem Paulu, če bi lahko spremljali usodo fascinantne Ngoc Lan? Paulova instinktivna reakcija je vedno beg: najprej pred svojimi težavami zbeži v svet pomanjšanih, pozneje pa se pridruži skupnosti norveških hipijev, ki načrtuje selitev v podzemni bunker, kjer bodo preživeli naslednje veliko izumrtje (za človeštvo bo usoden metan, ki se izloča ob tajanju ledenikov). Ngoc Lan, ki ima za seboj veliko hujše preizkušnje kot Paul, ne razume, kako naj bi svetu pomagalo načrtovanje nekakšne postapokaliptične skupnosti; verjame v pomoč bližnjemu tukaj in zdaj, pa čeprav to morda pomeni samo to, da lačnemu brezdomcu vsak dan priskrbi topel obrok. Dilema je preprosta: ali naj posameznik ostane v nepopolnem svetu in ga skuša zaceliti ali pa naj dvigne roke nad "zavoženo" družbo in čaka na neko idealizirano prihodnost?

Ker si je Payne za krčenje izbral napačnega protagonista, nikoli ne izvemo detajlov o političnem aktivizmu, zaradi katerega je Ngoc Lan celo izgubila del noge; njen lik je v sklepnem dejanju le še scenaristični rekvizit, ki Paulu pomaga odpreti oči in dojeti "bistvo življenja". Ženska, ki s svojo brezpogojno ljubeznijo pomaga resničnemu protagonistu zgodbe do samouresničitve. Še dodatna ironija je v tem, da tega tipa igra ravno Matt Damon - isti omledni Matt Damon, za katerega zlepa ne zmanjka glavnih vlog v Hollywoodu, pa čeprav bi bila nedojemanje tektonskih premikov v zabavni industriji in letina neuspešnih filmov (Kitajski zid, Pokvarjeno predmestje) za kako igralko verjetno usodna.

Če smo pošteni, je v Krčenje natrošenih tudi nekaj izjemno navdahnjenih vizualnih šal (v laboratoriju pomanjšane ljudi s postelj pobirajo z lopatko, kot piškote) in cel kup zvezdnikov, ki so na snemanje prišli za en sam kratek prizor ali dva (Neil Patrick Harris, Laura Dern, Jason Sudeikis, Udo Kier ...). Christoph Waltz, ki ga je Hollywood posvojil za dežurnega "simpatičnega antagonista", se očitno zelo zabava kot Dušan, srbski črnoborzijanec v klasični trenirki s črto. (Slovenski gledalec seveda sliši, da naglas ni čisto pravi, in tudi režiserjeva utemeljitev, zakaj ni poiskal kakega srbskega igralca - financiranje za film je zbiral s pomočjo zvenečih imen - ni čisto zadovoljiv odgovor.)

Ocena: 3; piše Ana Jurc