Ocenjujemo
(6)
Tragično ozadje slavnega romana je v tem, da je Shelleyjeva navdih našla v resničnem življenju: ko je imela samo 17 let, je umrla njena prezgodaj rojena hčerka. V sanjah jo je nato videla, kako jo z intenzivno masažo pred kaminom obudijo od smrti. Tako bi lahko nastala ideja, da bi se dalo neživo gmoto obuditi s pomočjo elektrike. Foto: IMDb
Da bi poudaril vzporednice med pisateljico in njenim delom, se direktor fotografije David Ungaro močno nasloni na elemente grozljivih pravljic: nevihtne noči, pokopališča in morbidni detajli so v skoraj vsakem kadru. Foto: IMDb
Tom Sturridge se očitno zelo zabava z vlogo lorda Byrona, ki ga karikirano upodobi kot razvratnega, zapitega Jacka Sparrowa britanskih literarnih krogov. Foto: IMDb
Percy Shelley (1792-1822) je bil sicer poleg Keatsa in Byrona najpomembnejši angleški romantični pesnik. Kot strasten svobodomislec, panteist, vizionar in filozofsko navdihnjen ustvarjalec je hrepenel po združitvi z naravo in pisal slikovito, muzikalno poezijo. Pri rosnih 29 letih je umrl v pomorski nesreči. Foto: IMDb
Po dvesto letih je Frankenstein še vedno del naše kolektivne zavesti, zato ker se zgodba poigrava z našimi tihimi strahovi okrog pasti znanstvenega napredka. Iskanje meja človekovih sposobnosti je vznemirljivo, a lahko uide izpod nadzora. Foto: IMDb

Filmska recenzija: Mary Shelley

29. avgust 2018 ob 12:48
Ljubljana - MMC RTV SLO

Mary Shelley je bila še najstnica, ko je napisala roman Frankenstein ali Sodobni Prometej. Slavna savdska režiserka skuša v svojem angleško govorečem prvencu raziskati dogodke, ki so privedli do nastanke ene najslavnejših pošasti v zgodovini leposlovja. Škoda, da je neverjetni, zgodovinski pisateljski podvig dobil v najboljšem primeru korektno ekranizacijo.

Če niste študirali angleške književnosti, o Mary Shelley najbrž veste le peščico stvari: napisala je Frankensteina, gotsko pripoved o bitju brez imena, ki je v zadnjih 200 letih doživela skoraj nešteto interpretacij in adaptacij. Vemo, da je bila del druščine, zbrane okrog karizmatičnega, velikopoteznega lorda Byrona, in vemo, da je svojega moža, slavnega pesnika Percyja Byssha Shelleya, ljubila tako krčevito, da je po njegovi prezgodnji smrti shranila pokojnikovo srce, zavito v rokopis njegove poezije. Film Haife Al Mansour bo po biografski plati zapolnil nekatere vrzeli - a vseeno pri gledalcu pusti občutek, da še vedno ne pozna cele zgodbe.

Izbira režiserke je na neki način vseeno logična: Haifaa Al Mansour ni bila samo prva ženska v Savdski Arabiji, ki je v tej deželi režirala celovečerec; njeno Zeleno kolo (2012) odpira vprašanje enakopravnosti v skrajno mačistični družbi, vpelje pa ga z likom desetletne deklice, ki si drzne uresničiti svoje sanje o tem, da bi vozila kolo. Dalo bi se najti vzporednice z usodo Mary Shelley, ki je v konservativnem Londonu 19. stoletja z rokopisom zgodbe o Frankensteinu naletela na nejevero in odpor predvsem zato, ker je bila ženska. (Teme, ki se odmikajo od lahkotnih ljubezenskih zapletov, dami pač ne pritičejo.)

Filmsko Mary Wollstonecraft Goodwin (Elle Fanning) spoznamo kot nadobudno šestnajstletnico, hčerko dveh uglednih pisateljev, ki sta svoj čas škandalizirala okolico s svojim svobodnjaškim življenjem. Čeprav odrašča pod okriljem hladne in zategnjene mačehe, tudi Mary svoje poslanstvo vidi v rušenju družbenih norm in konvencij. Ko se zaljubi v mladega romantičnega pesnika, takrat še neznanega Shelleyja (Douglas Booth), se zaljubi na smrt - ne odvrne je niti spoznanje, da je mladenič že poročen. Upre se željam svojega ljubljenega očeta in pobegne s Shelleyjem; njuno viharno, razočaranj in izdaj polno razmerje je porodilo slavni roman.

Mary Shelley v prvi tretjini zavzame ton klasične BBC-jeve kostumske drame: svojeglavi mladi sestri živita bolj ali manj brezskrbno, dokler eni glave ne zmeša namrgoden, skrivnosten lepotec.

A če smo pri Jane Austen lahko vedeli, da bo na koncu vsaka protagonistka našla svojega Darcyja in mesto pod soncem, pa Maryjina zgodba takega zagotovila srečnega konca nima. Nasprotno: čeprav režiserka očitno zavzema položaj feministične kritike družbe, je težko gledati, kako Mary znova in znova kloni pod psihičnim mučenjem moškega, ki je že na samem začetku pokazal, da je sposoben zapustiti ženo in otroka, ki sta bila odvisna od njega. Ko ti nekdo pokaže, kakšen je, mu verjemi že v prvo - škoda, da si Mary ni mogla pomagati s slavnim citatom Maye Angelou. (Ne spomnim se filma, ki bi bolj nazorno pokazal, da je bila tudi uporniška mladina prve polovice 19. stoletja sposobna precejšnjega razvrata. Načnemo celo vprašanje odprtega zakona, a moralna tehtnica vsevednega pripovedovalca se očitno nagiba v korist tradicionalnejših vrednot.)

Iluzorno je pričakovati, da se bo proagonistka lahko izvlekla iz primeža sebičnega, neodgovornega partnerja, in zgodba v sklepni etapi zapade v morečo enoličnost. Shelley vara, laže, trmari in se prilizuje - sprva je njuno dinamiko gledati težko, nato le še utrujajoče. (Douglas Booth je čudovit izbran za vlogo peklenščka z angelskim obrazom.) Njen priimek je zapisan že v naslovu: čeprav na tej točki sploh nista poročena, je jasno, da je Mary za vedno povezana s svojim Shelleyjem.

Filmski portret Mary Shelley bi - tako kot trupla, ki so jih čarovniki njenega časa "reanimirali" na odru - potreboval sunek energije. Konec koncev se na obrobju pisateljičine zgodbe izrisuje ena najbolj telegeničnih pošasti v zgodovini književnosti, Haifaa Al Mansour pa se zadovolji s tem, da nam ponudi celo serijo kadrov protagonistke, zgrbljene nad prazno polo papirja, in kilometre njenega nasnetega monologa. (Spet smo pri stari težavi, da je ustvarjalni proces pesnikov in pisateljev pač težko upodobiti na filmu.)

Da bi poudaril vzporednice med pisateljico in njenim delom, se direktor fotografije David Ungaro močno nasloni na elemente grozljivih pravljic: nevihtne noči, pokopališča in morbidni detajli so prisotni v skoraj vsakem kadru; k vzdušju pripomore tudi glasbena podlaga Amelie Warner.

Zgodba nastanka romana Frankenstein je zgodba o ženski, ki je neizmerno trpela, a na koncu svoje muke pregnetla in preobrazila v umetnost. Kaj nam torej v resnici sporoča ekranizacija, ki se podrobno, skoraj obsesivno posveča njenim mukam, nato pa praktično preskoči magijo ustvarjalnega procesa? Diskriminacija, ki jo je Mary doživljala zaradi ustroja časa, v katerem je živela, je fascinantna, a premalo razdelana tema, pa čeprav je film s svojo dveurno minutažo vse prej kot bežna skica.

Ocena: 3+; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Furiosa
# 29.08.2018 ob 20:37
@bršljan

Njena mati je umrla 10 dni po porodu, vzgajala sta jo oče in mačeha, s katero si nista bili blizu in očitno je v zvezi s Shelleyem videla možnost pobega od doma. In prav nobena 16-letnica, toliko je bila stara ko sta se s Percyjem spoznala, nima ne pameti ne izkušenj, da bi lahko parirala relativno precej starejšemu manipulatorskemu playerju, niti ne more vedeti v kaj se v resnici spušča. Družba ne vzgaja in vzpodbuja žensk, da bi bile asertivne, odločne in samozavestne, ne danes še manj pa v času, ko je ona živela, tako da verjamem, da je prikaz kar natančen. In tudi sicer je znano, da veliko pomembnih feministk v svojem zasebnem življenju ni zmoglo živeti po prepričanjih, ki so jih zagovarjale, ker so bile pač otroci svojega časa v katerem je bilo zelo malo moških pripravljenih imeti egalitarne odnose z ženskami, tipičen primer je denimo tudi naša Zofka Kveder.
Furiosa
# 30.08.2018 ob 10:17
@bršljan

Tako je pač bilo in biografski filmi se večinoma trudijo povzeti realnost, za razbijanje stereotipov in prikazovanje bolj odločnih ženskih junakinj za inspiracijo so pa druge zvrsti in v zadnjem času je takšnih filmov kar nekaj.
bršljan
# 30.08.2018 ob 10:05
@Furiosa: Se v vsem strinjam. Vseeno pa me ta filmska upodobitev umetnic kot bledikavih rahločutnic moti, saj samo utrjujejo stereotip, zaradi katerega so navsezadnje bile ženske obravnavane kot manjvredne.
jo-jo
# 29.08.2018 ob 18:31
V članku bi bila lahko omenjena tudi njena mati Mary Wollstonecraft, pisateljica in filozofinja , ki je veliko doprinesla k boju na področju človekovih pravic in enakopravnosti spolov v družbi.
bršljan
# 29.08.2018 ob 16:36
Podobno kot pri filmu o Emily Dickinson me je tudi pri tem zmotilo, kako je močna ženska, ki nam je dala večno umetniško delo, spet prikazana kot krhko bitjece, ki ne ve dobro, kaj bi rado. Ja, Shelley z njo ni ravnal ravno lepo, a tudi ona je prav gotovo vedela, v kaj se spušča. Poleg tega je Mary Shelley hči avtorice prvega feminističnega dela in zelo razsvetljenega očeta. Jaz si jo predstavljam veliko bolj načitano, odločno, odrezavo, kot je prikazana. Navsezadnje je bistvo romantičnega duha upor proti družbenim konvencijam.
ca
# 29.08.2018 ob 13:30
Če ma pa tale film oceno 3+, sem pa jaz čista 10ka.
Ocenjujemo
link
Liffe: Stotnik
4
17. november 2018 ob 07:24 Vojna drama Stotnik je do groteskne končne izpeljave pripeljani rek, da "obleka naredi človeka". Nekatere uniforme očitno ustvarjajo zveri.
Več novic ...
Kazalo