Medvedek Paddington doživel že številne oprijemljivejše plišaste in plastične upodobitve, izredno priljubljene televizijske serije pa so ga kmalu naredile za pravo malo popikono. Foto: Kolosej
Medvedek Paddington doživel že številne oprijemljivejše plišaste in plastične upodobitve, izredno priljubljene televizijske serije pa so ga kmalu naredile za pravo malo popikono. Foto: Kolosej
Medvedek Paddington 2
Liki, vključno z zlobnežem, ki ga z natančno samoironijo na meji karikature igra Hugh Grant, so dodelani do zadnje podrobnosti. Foto: Kolosej

Poleg slikanic, ki jih je avtor Michael Bond izdajal takorekoč vse do svoje smrti letos junija, je medvedek Paddington dobil številne oprijemljivejše plišaste in plastične upodobitve, izredno priljubljene televizijske serije pa so ga kmalu naredile za pravo malo popikono s svojo poštno znamko, googlovim priložnostnim logotipom, pesmijo in seveda – slikico na etiketi marmelade. Prav marmelada pa je tudi glavno orožje malega medveda v napetem kriminalnem lovu, na katerega se poda v najnovejšem filmskem nadaljevanju, ki ga je tudi tokrat režiral britanski režiser Paul King.

Paddington zdaj že nekaj let živi z Brownovimi v Londonu in kljub občasnim sitnostim, ki si jih po nerodnosti nakoplje na glavo, ga je soseska, vljudnega, uglajenega in vedno prijaznega, pravzaprav zelo lepo sprejela. Paddington tudi še vedno pridno piše pisma svoji teti Lucy, ki živi v perujskem domu za ostarele medvede, in ko se bliža njen stoti rojstni dan, ji želi podariti prav posebno knjigo. Tu pa se seveda stvar zaplete, saj knjiga neko noč izgine iz starinarnice, za vlom pa obtožijo prav malega medota in ga vržejo naravnost v ječo. A če nekdo kuha tako dobro marmelado, si kmalu pridobi zaveznike celo med najgrozovitejšimi kriminalci ...

Medvedek Paddington 2, napeta fantazijska pustolovščina, v kateri na koncu seveda zmaga dobro in se še enkrat izkaže pravi pomen zavezništva in upanja, ki nikoli ne umre, ni nič boljši, a tudi nič slabši od prvega dela. Liki, vključno z zlobnežem, ki ga z natančno samoironijo na meji karikature igra Hugh Grant, so dodelani do zadnje podrobnosti, dovtipi in šale zajemajo širši družbeni kontekst, ki mu bo hvaležno predvsem nekoliko starejše občinstvo, najmlajši pa bodo poleg napete in dinamične detetktivsko obarvane zgodbe lahko uživali tudi ob že preverjenih, a zato nič manj učinkovitih gegih in vljudnem pogumu malega medvedka. Edina škoda je, da je igrano-animirani film v naših kinematografih na voljo le v sinhronizirani različici, saj se tako kljub spodobno opravljeni nalogi hočeš nočeš izgubi kar precej angleškega šarma.