Ocenjujemo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.8 od 13 glasov Ocenite to novico!
Največji šovmen
Največji šovmen se sicer lahko pohvali z izvirno, posebej za film napisano glasbo, ne premore pa drznosti in kanca subverzivnosti, ki je iz Luhrmannovega Moulin Rougea naredil tako uspešnico. Foto: Blitz film / Kolosej
Največji šovmen
Film se bo v nedeljo potegoval za tri zlate globuse. Za najboljši film 8 v kategoriji muzikalov in komedij), za najboljšo pesem (This is Me) in za najboljšega igralca (Hugh Jackman). Foto: Blitz film / Kolosej
Največji šovmen
Charity Barnum je točno tak preživet, stereotipen lik, kakršne bi morali do zdaj že pustiti za seboj: pasivna ženička, ki nima nobene lastne identitete onkraj moževih ambicij. Foto: Blitz film / Kolosej
Največji šovmen
Nihče od cirkusantov v Barnumovem šovu ne dobi lastnega razvojnega loka ali tridimenzionalne osebnosti. Edina potencialna izjema je akrobatka Anne, pa še ona je v zgodbi predvsem zato, da se lahko lik Zaca Efrona končno postavi po robu svojim staršem. Foto: Blitz film / Kolosej
Največji šovmen
Film je celovečerni režijski prvenec Michaela Graceya, ki je pred tem 20 let v industriji delal kot animator in nadzornik vizualnih posebnih učinkov. Foto: Blitz film / Kolosej

Filmska recenzija: Največji šovmen

Tradicionalen muzikal, ki hoče biti "za vse"
4. januar 2018 ob 13:06
Ljubljana - MMC RTV SLO

Če se vam kolca po praznikih, lahko v kinodvoranah še ujamete Največjega šovmena, tradicionalni muzikal stare šole, namenoma posnet za najširše množice - prek petja in plesa na najbolj omleden, nekontroverzen način podaja slogane sprejemanju drugačnosti in sledenju svojim sanjam. Eden redkih trenutkov, ko pogrešamo velikopoteznost Baza Luhrmanna.

Novemu letu na čast začnimo s pozitivnim: Hugh Jackman je utelešenje karizme; s svojim širokim matinejskim nasmehom, koreografiranimi točkami in nebrzdano radostjo je tista magnetična sila v srčiki filma, ki vsemu skupaj nekako pomaga obstati na nogah. Na vsakem koraku je očitno, da je Avstralec res, kot je rad poudarjal v intervjujih, Največjega šovmena hotel posneti že leta in da je šlo, kot temu pravijo na drugi strani Atlantika, "projekt iz strasti". Vse to pa ne spremeni dejstva, da je Največji šovmen grobo potvarjanje zgodovine, pravljica, ki pod pretvezo "resnične zgodbe" idealizira globoko problematičnega posameznika.

Časovna premica je tako nacefrana, da je skoraj ni smiselno rekonstruirati: zgodba se razteza čez več desetletij, a se film niti ne trudi ustvariti občutka minevanja časa (še protagonistovi majhni hčeri sta očitno na veke vekov ujeti v prisrčni predpubertetni starosti). Nekonsistentnosti v likih in njihovih motivacijah najbrž lahko pripišemo temu, da je bilo treba v imenu nekontroverzne in praznične družinske zabave iz življenja resničnega P. T. Barnuma črtati cela poglavja, ki bi ga razkrinkala kot nekaj čisto drugega od tega, kar nam film prodaja.

Scenarij, pod katerega sta podpisana Jenny Bicks in Bill Condon, si namreč slavnega cirkusanta P. T. Barnuma zamisli kot neškodljivega, pa čeprav malce povzpetniškega sanjača; njegova najhujša karakterna hiba je to, da se skuša za vsako ceno dokazati pred svojim snobovskim tastom. Edini "greh", ki si ga privošči, je (nepoužita) privlačnost, ki jo čuti do operne dive, švedskega slavčka Jenny Lind (Rebecca Ferguson). Večkrat se sicer dotaknemo tega, da časniki Barnuma obkladajo s "pridaničem" in "prevarantom", a naša simpatija mora očitno biti na strani protagonista - film nikoli ne ponudi oprijemljive razlage, zakaj ga ljudje ne marajo, razen tega, da se druži s "čudaki". In ravno v tem je srž problematičnosti Največjega šovmena: že najpreprostejše brskanje po spletu razkrije, da ljudje v resnici so demonstrirali proti P. T. Barnumu, pa ne zato, ker bi delal z "nakazami", ampak zaradi tega, kako je ravnal s člani svojega ansambla. Leta 1835 je denimo kupil slepo, paralizirano ostarelo sužnjo in jo razstavljal kot "161-letno dojiljo Georgea Washingtona". Ko je po manj kot enem letu v njegovi oskrbi umrla, je organiziral javno avtopsijo in zaračunal vstopnino ljudem, ki so si jo hoteli ogledati. Pripadnike "divjaških plemen" je obravnaval kot eksotične živali in eksploatiral ljudi s prirojenimi telesnimi hibami. Temnopoltega možaka z motnjo v razvoju je razstavljal v kletki kot "manjkajoči člen" v evoluciji.

Zakaj torej film v režiji Michaela Graceya trmasto vztraja pri premisi, da so Barnuma skušale izgnati samo tečnobe, ki v svoji skupnosti niso hotele drugačnosti? Če bi isto zgodbo podali kot izmišljeno pravljico, bi bila najbrž čisto prebavljiva cirkuška fantazija - neopravičljivo pa je, da skuša prevaranta predstaviti kot nekakšnega borca za državljanske pravice, kot odrešitelja zatiranih. Vrhunec cinizma je v tem, da nam mora to apologijo sužnjelastnika v glavo vbijati ravno temnopolta igralka (Zendaya kot Anne, akrobatinja na trapezu). V zvezi z njo film seveda ne skriva rasizma, ki ga je bila deležna zaradi barve svoje polti. Anne se zaljubi v Phillipa Carlyla (Zac Efron), Barnumovega poslovnega partnerja in pripadnika petične visoke družbe. Oba se zavedata, da v Phillipovih krogih nikoli ne bi sprejeli temnopoltega dekleta, zato je cirkus edini prostor svobode, kjer lahko uresničita svojo romanco. Tragična, velikopotezna ljubezenska zgodba, ki bi lahko funkcionirala, če celega filma ne bi zasenčila pravkar opisana problematika.

Težko je odpustiti tudi studiu, ki za vlogo svetniško potrpežljive žene rekrutira (štirikratno oskarjevsko nominiranko) Michelle Williams in ji potem ne pusti, da bi dejansko igrala (ali vsaj plesala: njene točke so boleče očitno posnete z dvojnico). Charity Barnum je točno tak preživet, stereotipen lik, kakršne bi morali do zdaj že pustiti za seboj: pasivna ženička, ki nima nobene lastne identitete onkraj moževih ambicij.

Glasbene točke, roko na srce, niti niso slabe: vsi vpleteni znajo več kot solidno peti in plesati, še posebej Efron, ki blesti v točno taki igralsko-nastopaški niši. Za skladatelja so rekrutirali Benja Paseka in Justina Paula, glasbena arhitekta predlanskega ljubljenca množic, Dežele La La. Pesmi zato niso slabe, večinoma gre za močne balade o iskanju lastnega jaza in samozavesti, ob katerih ne bo težko tapkati z nogo - nobena pa se človeku ne zažre pod kožo z vztrajnostjo prave popuspešnice. Z naskokom najboljša pesem je This Is Me, anahronistično samozavestna osebna izkaznica "Bradate ženske" (Keala Settle). Hej, Bradata ženska je v resnici veliko bolj kompleksen lik od P. T. Barnuma, posameznica, ki je najbrž morala v življenju prestati še kaj več kot finančno stisko in tastovo neodobravanje. Če bi Največjega šovmana pregnetli v zgodbo o akrobatih, tetovirancih in dvometraših, ki imajo skupnega sovražnika v ciničnem zaslužkarju, bi bil to najbrž veliko bolj zanimiv in pogumen film kot anemična pravljica, ki smo jo dobili.

Ocena: -3; piše Ana Jurc

A. J.
Prijavi napako
Komentarji
Abndbn
# 04.01.2018 ob 13:34
Ta A.J. sploh kdaj pogleda kakšen film neobremenjeno, brez nenehnega iskanja feministične ali protifeministične agende v čisto vsakem liku in dejanju?
NE-levici
# 04.01.2018 ob 14:25
Jaz tvojim opisom ne verjajmem popolnoma nič odkar si dala Last Jediju tako visoko oceno jaz pa z veseljem v kino še zdaj mi je slabo kako slab film je to.
Snežinkica
# 04.01.2018 ob 18:40
Še kar velikodušna ocena, Igor Harb ga je kandidiral za najslabši film leta.
ennui
# 04.01.2018 ob 14:00
Glej, vsak recenzent gleda filme skozi svoje oči. Je vsaj konsistentna v pogledu, kar cenim.

Kar ne more odpustit je neverjetno visoka ocena zmazku od filma, ki se mu reče The Last Jedi - isto kot Trije plakati pred mestom in Iztrebljevalec 2049... sigh.
Midnight Rider
# 05.01.2018 ob 01:10
Meni pa je bil film všeečen. Ogledal sem si ga brez nekih pričakovanj, pa tudi glasba se mi zdi zelo primerna in sam tekst ima globji pomen. Zgodovinsko film ni najbolj natančen, a večina si ga ogleda zaradi sprostitve, kar film tudi doseže.
logiston
# 05.01.2018 ob 08:32
Ne verjemite kritikom - Največji šovmen je čudovit film!
oziris.va
# 04.01.2018 ob 19:44
4 od 10?
Titomir
# 04.01.2018 ob 14:53
Največji šovmen je vsaj za dva razreda boljši film kot Star wars Last jedi.
STRIKE
# 04.01.2018 ob 15:25
Men je bil film popolna sprostitev!

Moja ocana 4
mihamiha23
# 04.01.2018 ob 15:09
baje ta film ni neki.
moulin rouge še vedno najbrž daleč spredaj
hyosung
# 04.01.2018 ob 14:16
The last jedi je izjemen film, prav tako plakati! Pa sem vec kot 40 star
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Tomb Raider
10
19. marec 2018 ob 18:16 Že kar precej oddaljenega leta 2001 se je v čevlje Lare Croft, ali bolje rečeno v njene mične obline, vživela seksapilna Angelina Jolie in kljub mlačnemu kritiškemu sprejemu dovolj navdušila ...
Več novic ...
Kazalo