Ocenjujemo
Gus Van Sant je ta film prvič hotel posneti že v devetdesetih; Johna Callahana bi takrat igral Robin Williams. Foto: Kinodvor
Rooney Mara in Joaquin Phoenix sta pred kamero skupaj stala že trikrat: v drami Ona (2013), v Mariji Magdaleni (2018) in v pričujočem filmu. Par sta tudi v zasebnem življenju. Foto: Kinodvor
Film je vredno videti že zaradi neverjetnih igralskih dosežkov Joaquina Phoenixa, Jonaha Hilla in Jacka Blacka. Foto: Kinodvor
Resnični Callahan (umrl je leta 2010) se je požvižgal na kritike, ki jim je šla v nos njegova "politična nekorektnost": "Moje edino vodilo v zvezi s tem, ali sem šel predaleč, so reakcije ljudi na vozičkih ali pa tistih, ki imajo kavlje namesto rok. Tako kot jaz so tudi oni naveličani vseh, ki hočejo govoriti v imenu invalidov. Pomilovanje in pokroviteljska drža. To je tisto, kar je zares odvratno." Foto: Kinodvor

Filmska recenzija: Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč

Film Gusa Van Santa je premiero doživel na festivalu Sundance
8. avgust 2018 ob 07:58
Ljubljana - MMC RTV SLO


Skupinica kavbojev sredi puščave naleti na zapuščen invalidski voziček. Eden izmed njih pomiri kolega: "Brez skrbi, peš ne bo prišel daleč." Če se ob tem prizoru namuznete, vam bo domač sardonični, obešenjaški humor ameriškega karikaturista Johna Callahana.

Možak, ki ga je pri enaindvajsetih letih prometna nesreča za vedno privezala na invalidski voziček, je konec koncev svojo "kvazi-avtobiografijo" naslovil Lahko, prosim, pravi John Callahan vstane? (Will the Real John Callahan Please Stand Up?).

Podobno kot z biografsko dramo Milk (2008), ki je tematizirala življenje prvega odkrito istospolno usmerjenega politika, ki je bil v ZDA izvoljen za javno funkcijo, se Gus van Sant v novem celovečercu Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč posveča ekscentričnosti in hibam markantne resnične osebnosti. John Callahan je bil danes marsikomu neznan ameriški karikaturist, ki je velik del svojega življenja preživel v primežu alkoholizma. Že samo zato, ker je bil režiserjev prejšnji film vsestransko razočaranje Sea of Trees (2015), lahko pričujoči projekt razglasimo za vsaj deloma zmagoslavno vrnitev; v odnosu protagonista in njegovega duhovnega mentorja bo kdo prav gotovo zaslutil sledove režiserjeve antologijske uspešnice Dobri Will Hunting (1997).

Popolnoma legitimno in na mestu bi si bilo zastaviti vprašanje o zastopanosti invalidnosti na velikem platnu – oziroma, drugače povedano: je prav, da se niti ob redkih priložnostih, ko se zgodbe o invalidnosti prebijejo do odmevne ekranizacije, ne morejo v glavnih vlogah predstaviti invalidni igralci? Joaquin Phoenix je sicer odličen kot filmski John Callahan in res je, da film deloma prikazuje tudi protagonistovo življenje pred nesrečo, ki ga je privezala na voziček, zato enoznačnih odgovorov tukaj ni. Zgodba se bolj kot z izgubo mobilnosti ukvarja s problemom alkoholizma. Prav gotovo pa ima Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč pridih tistega klasičnega žanra melodram o preizkušnjah in boleznih, s kakršnimi so studii včasih redno taktizirali v sezoni podeljevanja nagrad; oskar za "pogumno preobrazbo" takrat Phoenixu zagotovo ne bi ušel.

Lahko bi bilo seveda slabše: spomnimo se samo ekranizacije literarne uspešnice Ob tebi (2016) s Samom Claflinom v glavni vlogi, ki je smrt postavila kot boljšo alternativo življenju na invalidskem vozičku. Če torej pustimo načelne zagate ob strani in domnevamo, da je Van Santov celovečerec dobronameren poskus filmskega portreta, mu je težko očitati nekompetentnost; film ni v ničemer zares slab, a obenem ne odstopa dovolj od kanona "resničnih zgodb", da bi se globoko ali trajno komu vtisnil v spomin. Edini nekonvencionalni element so Callahanovi stripi, ki v filmski medij vstopajo s pomočjo preprostih animacij. Ti cinični in pogosto žaljivi izseki črnega humorja v kontekstu risarjeve življenjske zgodbe dobijo novo globino in se izkažejo za več kot samo enovrstične provokacije.

Največji adut Van Santovega filma je, da se tudi brez topoumne naivnosti uspe izogniti breznu fatalizma. Jasno je, da si Callahan po prometni nesreči, v kateri je zaradi na smrt pijanega voznika (Jack Black) v hipu postal tetraplegik, želi umreti: prestajati mora neizmerne bolečine, zdravniško osebje mu ne nudi pretirane opore, bližnjih prijateljev ali družine pa nima. Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč sicer ne more biti zgodba o čudežnem ozdravljenju (ilustrator je bil do smrti privezan na voziček), je pa lahko zgodba o okrevanju: pokaže, da poškodba hrbtenice ne pomeni samodejno konca vsega, zaradi česar je vredno živeti. Morda najsilovitejši prizor filma je ravno tisti, v katerem se Callahan, radosten zaradi svoje nove mobilnosti, manično vrtinči po bolnišničnem hodniku v svojem novem električnem vozičku.

Scenarij si ne zatiska oči pred banalnimi ponižanji bolnikove nove resničnosti: ko se prekucne na pločniku brez klančine, mora čakati, da ga poberejo mimoidoči mulci, okopati se ne mora sam, njegova socialna pomoč pa je odvisna od milosti nejevoljnih birokratov. A to ne pomeni, da so prijateljstvo, sreča, spolni odnosi za vedno zunaj njegovega dosega; Callahan se počasi nekako izvleče iz primeža alkoholizma in iz depresije. Z enakim vitalizmom Van Sant obravnava Johnovega mentorja pri Anonimnih alkoholikih, Donnieja (Jonah Hill) – njegova diagnoza seropozitivnosti in poznejši boj z aidsom sta obravnavana na nesentimentalen, pronicljiv način.

Če sta tako Phoenix kot Hill v svojih vlogah izjemna - Phoenix izpod slabe oranžne lasulje blesti v svoji prepoznavni, skoraj apatični mrkogledosti - pa tega žal ne moremo trditi za nobeno od stranskih igralk: ne zato, ker Rooney Mara, Beth Ditto ali Kim Gordon ne bi bile kos izzivu, ampak zato, ker jim scenarij preprosto ne odmeri večdimenzionalosti ali kakršne koli teže v zgodbi; njihove usode in stiske so v najboljšem primeru ozadje. Še posebej švedska stevardesa Annu (Rooney Mara) je reducirana na privlačen objekt, na "nagrado" za protagonista, ker je bil končno sposoben videti onkraj svoje mizerije. Za primerjavo: Jack Black ima v celem filmu samo dva prizora, a tako tehtna, da iz njiju lahko ustvari enega najbolj markantnih nastopov svoje kariere.

Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč se kljub svoji "težki" temi in spodbudnemu sporočilu nekako izogne pastem saharinaste televizijske melodrame, obenem pa izkušnja ogleda ni tako deprimirajoča, kot bi morda lahko pričakovali. Struktura zgodbe je nelinearna: v spominskih preskokih in elipsah se premika v čas pred nesrečo in nazaj v obdobje po njej. Poudarek tako ni na čustvenih vezeh ali na poglabljanju odnosov protagonista z okolico.

Ocena: 3; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Strummer
# 08.08.2018 ob 09:06
Se strinjam, cela recenzija je postala nekredibilna po tretjem odstavku.
Tine Maza
# 08.08.2018 ob 08:58
Res je smešno, kako novinarji v skladu z gonjo ameriške 'levice' (ki se namesto z resničnimi spremembami ukvarja z besedoslovjem) pričakujejo, da bodo samo geji igrali geje, samo transspolne osebe transspolne osebe in samo invalidi invalide.

Včasih pa se je reklo: neverjetno, kakšna igralska transformacija!
Heisenberg
# 08.08.2018 ob 10:32
Tudi vesoljce v filmih naj igrajo vesoljci, karakterje z brkami, pa lahko igrajo samo tisti, ki imajo že celo življenje brke. Pa da ne pozabim, alkoholike morajo igrati alkoholiki in narkomane narkomani.
themetun
# 08.08.2018 ob 09:17
Pri rencezijah na MMC se ob koncu branja vedno vprašam, ali je ocena mišljena za film, ali za recenzijo samo? Ker tale je bolj za minus 2 kot za 3, ne?
Bivši uporabnik
# 08.08.2018 ob 10:19
"Recenzije" tele Ane so vedno obarvane in izkoriscene za propagiranje neke ideologije... Ni se bilo teksta, da ga pisec nebi uporabljal za svojo kulturno vojno.
Bivši uporabnik
# 08.08.2018 ob 08:31
Jz upam, da pisca te "recenzije" ne placajo za takle clanek.
Film o slavljenju zivljenja je namrec uporabila za politicno korektno javkanje o nezastopanosti invalidov v filmski industriji.
Trubadur
# 08.08.2018 ob 08:36
Me malo spominja na najdene predmete iz Oktoberfesta... ko te pivo ozdravi, da pozabiš invalidski voziček.
knjigobub
# 08.08.2018 ob 12:23
Resnični Callahan (umrl je leta 2010) se je požvižgal na kritike, ki jim je šla v nos njegova "politična nekorektnost": "Moje edino vodilo v zvezi s tem, ali sem šel predaleč, so reakcije ljudi na vozičkih ali pa tistih, ki imajo kavlje namesto rok. Tako kot jaz so tudi oni naveličani vseh, ki hočejo govoriti v imenu invalidov. Pomilovanje in pokroviteljska drža. To je tisto, kar je zares odvratno."

"Popolnoma legitimno in na mestu bi si bilo zastaviti vprašanje o zastopanosti invalidnosti na velikem platnu – oziroma, drugače povedano: je prav, da se niti ob redkih priložnostih, ko se zgodbe o invalidnosti prebijejo do odmevne ekranizacije, ne morejo v glavnih vlogah predstaviti invalidni igralci?"
Lahko zaključimo, da Callahan ne bi bil ravno vesel te kritike.
happy schimetzky
# 09.08.2018 ob 11:28
veliko platno in invalidi....
https://www.imdb.com/title/tt3037164
vredno ogleda
mojenovoime
# 08.08.2018 ob 11:38
Jaz sem poznal enega, ki je prišel na drug planet, potem ko je šel peš in ga je avto povozil. Seveda smo njegove ostanke pokopali.
spela55
# 08.08.2018 ob 15:37
Tine Maza
# 08.08.2018 ob 08:58
Prijavi neprimerno vsebino
Res je smešno, kako novinarji v skladu z gonjo ameriške 'levice' (ki se namesto z resničnimi spremembami ukvarja z besedoslovjem) pričakujejo, da bodo samo geji igrali geje, samo transspolne osebe transspolne osebe in samo invalidi invalide.

Včasih pa se je reklo: neverjetno, kakšna igralska transformacija!


Heisenberg
# 08.08.2018 ob 10:32
Prijavi neprimerno vsebino
Tudi vesoljce v filmih naj igrajo vesoljci, karakterje z brkami, pa lahko igrajo samo tisti, ki imajo že celo življenje brke. Pa da ne pozabim, alkoholike morajo igrati alkoholiki in narkomane narkomani.


Pol pa naj Jamesa Bonda Idris Elba špila.
Kazalo