Čeprav v Nevarnih igrah nastopi tudi veliki Antonio Banderas, pa se začne vsaj malce bolj kritični gledalec že kmalu spraševati, kaj hudiča tako delo sploh počne v kinodvorani. Foto: Kolosej
Čeprav v Nevarnih igrah nastopi tudi veliki Antonio Banderas, pa se začne vsaj malce bolj kritični gledalec že kmalu spraševati, kaj hudiča tako delo sploh počne v kinodvorani. Foto: Kolosej
Michael je pustolovec, ki pripravi domišljen načrt, kako bo ogoljufal razkošno igralnico v srcu Evrope. Načrte mu prekriža nasprotnik z nadnaravnimi sposobnostmi, zato Michael izgubi ves denar. Foto: Kolosej

Spomnimo se samo čudovite Aelite Jakova Protazanova iz davnega leta 1924, Vesoljskega potovanja Vasilija Žuravleva, ki se je verjetno prvi v tem žanru, že leta 1935, naslonil na takrat aktualne ugotovitve znanosti o možnostih vesoljskih odprav, pa številnih del Pavla Klušanceva, ki je neposredno po II. sv. vojni na krožniku znanstvene fantastike prvi začel mešati zvrsti dokumentarnega in igranega filma, nato brezčasnih Solarisa in Stalkerja Andreja Tarkovskega, pa vse do zadnjega kapitalca Alekseja Germana, filma Težko je biti bog iz leta 2013.

Vsa našteta dela so bila resnično samosvoja, pa vendar imajo tudi nekaj skupnih točk: vsa so letela predvsem na krilih bujne in osvobojene domišljije ter se pri tem brezsramno naslanjala na domačo ustvarjalno in znanstveno tradicijo, od literarnih del bratov Strugacki in Kira Buljčeva, prek glasbe estonskega skladatelja Arva Pärta pa do spoznanj domačih vesoljskih in jedrskih znanstvenikov.

Z vstopom v novo, drugo tisočletje pa so se nenadoma začela v vse večjem številu pojavljati tudi drugačna dela v registru ruske produkcije fantastičnega filma – taka, ki so domačo duhovno tradicijo obravnavala vse bolj površno, mačehovsko, zgolj kot dekorativni dodatek, medtem ko so se z vsem bitjem in žitjem naslonila na tuje, zahodne obrazce spektakelske filmske produkcije. Dela kot Nočna straža, Naseljeni otok, Črna strela, Dnevna straža in Skiti so si zaradi svoje navidezne drugačnosti, nekakšne eksotičnosti tudi na Zahodu pridobila nekaj navdušenih gledalcev, a večinoma gre vendarle za hudo povprečna dela, ki bi si v najboljšem primeru zaslužila mesto v kategoriji izdaj za neposredni odhod na videotržišče.

Novo delo v tej kategoriji so Nevarne igre debitanta Aleksandra Boguslavskija, nekakšna fantazija o ljudeh z nadnaravnimi sposobnostmi, ki jo je Boguslavskij, do zdaj le televizijski režiser, posnel v paru s Francescom Cinquemanijem, avtorjem prav tako plehke fantazije Andron – Črni blodnjak. Čeprav v Nevarnih igrah nastopi tudi veliki Antonio Banderas, pa se začne vsaj malce bolj kritični gledalec že kmalu spraševati, kaj hudiča tako delo sploh počne v kinodvorani.

Zgodba o malem prevarantu, ki ga ujamejo z roko v medu in od njega zahtevajo povrnitev vse med ropom igralnice nastale škode, ta pa nato v poskusu, da bi uresničil nemogoče zahteve, okrog sebe zbere ekipo ljudi z nadnaravnimi sposobnostmi, ne premore niti ščepca izvirnosti ali tiste, za ta žanr v kontekstu ruskega filma tako značilne domiselnosti. Že od daleč je jasno, da so ustvarjalci z njo hoteli ustvariti delo, ki bi bilo spoj elementov iz serije filmov o Oceanovih, nato tiste o Možeh (in ženskah) X, pa še ščepca Kusturice in filmov, kakršen je 21 – Razpad Las Vegasa. In na koncu prav to tudi dobimo – do obisti neinventivno delo, ki je samo skupek med seboj nepovezanih koščkov, medtem ko od nekdanje tradicije ruskega fantastičnega filma ne ostane prav nič.