Televizijska Obalna straža je (bila) globalni fenomen, kultna klasika in apoteoza kiča, ki čudovito uteleša čas, v katerem je nastala. Upočasnjeni posnetki tekačic v rdečih kopalkah so v hipu prepoznavna popkulturna referenca. Sonce, lepotice, mišice in za lase privlečeni zapleti, ki reševalce iz vode vsak teden postavijo v nerealistične situacije. Humor zgolj nenameren.

Nova Obalna straža ni nič od zgoraj naštetega. Film, ki bi s pravim scenarijem lahko postal fantastična parodija nekega nedolžnejšega obdobja, je doživel klasično studijsko "obdelavo": rodilo se je glasno, predimenzionirano poletno strašilo.

Nečloveško natrenirani Zac Efron, ki je videti, kot da ga samo še en sam proteinski šejk loči od spontanega samovžiga, je plavalec Matt Brody, dvakratni zlati olimpijec in zloglasni žurer (torej nekakšen Ryan Lochte), ki je zaradi ekscesov pristal na dnu. Ker potrebuje službo, se znajde pri obalni straži, pod nadzorom Mitcha Buchannona. V rdečih kopalkah je Davida Hasselhoffa zamenjal The Rock.

Že ko nas je franšiza Hitri in drzni prisilila v primerjavo The Rocka z, denimo, Vinom Dieslom, se je izkazalo, da vsi gologlavi mišičnjaki pač niso zamenljivi med seboj. Dwayne Johnson premore karizmo, o kakršni lahko marsikateri igralec le sanja. Ne pomaga pa, da je v tem filmu kot smrtno resni vodja čuvajev plaže ne sme uporabiti. (Njegova praktično edina posrečena šala v celotnem filmu je, da Efrona vztrajno kliče po imenih slavnih fantovskih skupin.)

Scenarij, pod katerega je podpisano nič manj kot šest ljudi (kar se zgodbi tudi zelo pozna), breme duhovičenja preloži na ramena Jona Bassa v stereotipni vlogi rahlo zamaščenega, štorastega Ronnieja. Šale na njegov račun so primitivne na način bratov Farrelly (erekcija, zagozdena v plažno opremo, in podobno), a Bass je duhovit igralec in iz vsake izmed njih izvleče največ, kar se da. Če bi bila Johnson in Bass osrednji "par" filma, bi bil ta veliko bolj gledljiv - spomnimo se samo, kako presenetljivo posrečena je bila pred nekaj leti komedija 21 Jump Street. Morda je testosteronska ekscesnost dvojca Efron/Johnson kriva, da Obalna straža ne more v celoti dojeti absurdnosti lastne premise in sproščeno briti norcev na svoj račun. (Zelo verjetno je tudi, da sta se komediji 21 in 22 Jump Street obnesli samo zaradi ustvarjalnosti dvojčka Phil Lord in Christopher Miller.)

Situacije, v katere se spravijo naši protagonisti, so boleče predvidljive: konvencionalno neprivlačni nerodnež (Bass) je zaljubljen v prsato lepotico (Kelly Rohrbach). Topoumni nadutež (Efron) se zatreska v edino dekle (Alexandra Daddario), ki je odporno proti njegovim osvajalskim prijemom. Oba imata pri svojih izbrankah možnosti, ko se izkaže, da pod jecljanjem/aroganco skrivata zlato srce.

Rohrbachova in Daddariova sta v resnici enodimenzionalna lika, zgolj protipola svojima moškima "paroma", kar je obenem tudi zamujena priložnost, da bi nova Obalna straža ponudila komentar na pretirano seksualiziran način prikazovanja ženskih teles v izvirniku.

Nato je tu še antagonistka, Priyanka Chopra kot glamurozna tihotapka mamil; njena podzgodba je predolgočasna, da bi jo bilo vredno obnavljati. Po čisto prebavljivi prvi četrtini filma se Obalna straža okrog sredinskega zaznamka začne spotikati, v drugi polovici pa razpade v eksplodirajočo zmešnjavo z nelogičnim zapletom, ki ima gledalce očitno za butaste. Težko je spregledati tudi slabe vizualne učinke: morda nas je razvadila megalomanija Marvelovih spektaklov, a prizor z eksplozijo na morski gladini je boleče očitno lažen.

Morda vas bo za hip zbodla nostalgija ob vrnitvi prvega - in za marsikoga edinega pravega - Mitcha Buchannona, The Hoffa (v kompletu z melodijo I'll Be Ready) in Pamele Anderson, ki sicer dobi svoj upočasnjen posnetek, ne pa tudi replike. A to še zdaleč ni dovolj, da bi upravičilo ogled Obalne straže. Nihče ni pričakoval visoke umetnosti - pa vseeno, ni nas bilo treba tako podcenjevati.

Ocena: 2/3; piše Ana Jurc