Tokrat med Jessejem in Celine ne gre za čar bežnega srečanja ali ponovno spoznavanje v tridesetih, pač pa za pasti dolgoletne zveze v štiridesetih. Foto: Kolosej
Tokrat med Jessejem in Celine ne gre za čar bežnega srečanja ali ponovno spoznavanje v tridesetih, pač pa za pasti dolgoletne zveze v štiridesetih. Foto: Kolosej
Richard Linklater je film posvetil spominu na Amy, resničnemu dekletu, ki je navdihnilo film pred Zoro. Pred mnogo leti jo je spoznal in se z njo celo noč pogovarjal v Filadelfiji, pozneje pa sta izgubila stik. Nekje med snemanjem drugega in tretjega filma je izvedel, da je pred mnogo leti umrla v prometni nesreči. Foto: Kolosej
Ljubitelji novega grškega filma bodo brez težav prepoznali igralko Ariane Labed (Attenberg, Alpe) in režiserko Athino Rachel Tsangari, ki imata v filmu manjši vlogi. Foto: Kolosej
Med filmi je, tako kot med dogodki v njih, vsakokrat po devetleten premor. Foto: Kolosej

Daljnega leta 1995 se je vse zdelo tako zelo lahko: celodnevno flirtanje med ležernim ameriškim turistom (Ethan Hawke) in ognjevitim francoskim dekletom (Julie Delpy), ki sta se drug pred drugim rahlo sprenevedala, obenem pa bila toliko bolj iskrena, ker je bilo njuno mimobežno srečanje tako ali tako enodnevna zgodba. V drugem delu, Pred mrakom (2004), smo ju - nekaj (na videz) usodnih življenjskih odločitev pozneje - ujeli v Parizu; takrat je bil njun klepet prežet z nostalgijo in obžalovanjem ter čisto proti koncu z iskrico upanja: se bo Jesse vrnil v Ameriko k ženi, ali pa bo ostal pri "tisti, ki mu je ušla"?

Še devet let pozneje smo dobili odgovor. Sladke igre dvorjenja je konec: Jesse in Celine, oba zdaj že v štiridesetih, sicer nista poročena, a zlatolasi dvojčici na zadnjem sedežu avtomobila sta dokaz, da najbrž mislita resno. Potem ko so Jessejevega sina iz prvega zakona po skupaj preživetem poletju oddali na letalo za Chicago, družino pred vrnitvijo v Pariz čaka še zadnji dan grške idile na jugu Peloponeza.

Seveda od filmov in likov Richarda Linklaterja človek ne more pričakovati redkobesednosti, a vsaj v prvi polovici filma se na trenutke ustrašiš, da si se znašel v enem izmed "eurotripov" Woodyja Allena iz zadnjih let. V poplavi tople mediteranske svetlobe, grške solate in splošne otoške "instant" prisrčnosti se junaki v dolgih (doolgih) kadrih pogovarjajo o naravi ljubezni, razmerij in umrljivosti. Naši glavni osebi morda prvič vidimo v interakciji z drugimi ljudmi: tu je mlad par, ki spominja na njiju pred dvajsetimi leti (Yannis Papadopoulos in Ariane Labed) ter vrstnika, ki predstavljata lahkotnejše, "sredozemsko" življenje v srednjih letih (Panos Koronis in Athina Rachel Tsangari). Nihče se zares ne pogovarja tako, po tihem zaviješ z očmi, ko družno nazdravijo "prehodnosti naših življenj".

A k sreči se vsa ta neznosna lahkost bivanja in rahla pretencioznost začneta razkrajati takoj, ko se naša protagonista spet znajdeta sama. Ko se Jesse in Celine odpravita proti hotelu, kjer naj bi romantično (in čim dlje od otrok) preživela zadnjo noč počitnic, se pojavijo znaki, da "srečno sta živela do konca svojih dni" morda le ne bo zadnje poglavje njune pravljice.

Jesse, ki je, da bi lahko bil s Celine, pustil svojo prvo ženo, je moral kot kolateralno škodo žrtvovati tudi svojega sina Hanka, ki ga tako vidi le še ob poletnih in božičnih počitnicah. Temperamentna Celine seveda začuti Jessejevo otožnost in v njegovem naprezanju, da bi bil bolj prisoten oče, že vidi, kako se bo morala seliti v Chicago ter se odpovedati svojemu evropskemu življenju; njen protinapad je takojšen in neizprosen. V vrhunskem prizoru v klavstrofobično moderni, generični hotelski sobi, ki se postopoma zaostruje kot grška tragedija, se situacija iz predigre, še preden se zaveš, kaj se je zgodilo, prelevi v pikrost, nato prepir in vojno stanje.

Tako Ethan Hawke kot tudi Julie Delpy v nobeni svoji vlogi nista bila boljša kot drug z drugim: to, da so najboljši deli vseh treh filmov prav njuni kačasti, preskakujoči dialogi ("sprehajanje in nakladanje", z Jessejevimi besedami), pove veliko o popolnoma naravni in spontani kemiji, ki se je med igralcema spletla v zadnjih 18 letih.

Scenarij, ki ga je Linklater ustvaril v sodelovanju s svojima glavnima osebama, je napisan ravno prav ohlapno, da se na trenutke zdi improviziran. Odnos med Jessejem in Celine se je v treh filmih zgostil v metaforo bitke med spoloma, ki sta pogosto na nasprotnih bregovih tudi takrat, kadar se tega ne zavedata: on zna biti sarkastičen in zajedljiv, ona vzkipljiva in v enem trenutku pripravljena razglabljati o "večnem ženskem raziskovanju v vrtu žrtvovanja", v naslednjem pa (srhljivo dobro) oponašati zapeljivo plavolaso avšo.

Če so nadaljevanja v žanru romantične drame po navadi nepotrebna in tretji deli že čiste katastrofe, pa se je Linklater nekako izognil prekletstvu franšize: Pred polnočjo je vsaj toliko dober, če ne boljši kot njegova predhodnika - če ne zaradi drugega, pa zato, ker je imel težjo nalogo: zaljubiti se je lahko, ostati skupaj je težje.

Ocena: +4; piše Ana Jurc

Pred polnočjo (Before Midnight)

ZDA, 2013

Režija:
Richard Linklater

Scenarij: Richard linklater, Julie Delpy, Ethan Hawke

Igrajo: Ethan Hawke, Julie Delpy, Seamus Davey-Fitzpatrick, Ariane Labed, Athina Rachel Tsangari, Xenia Kalogeropoulou, Walter Lassally, Yannis Papadopoulos, Jennifer Prior, Charlotte Prior, Yota Argyropoulou, Panos Koronis, Manolis Goussias, Enrico Focardi, Serafeim Radis, Anouk Servera


Žanr: romantična drama

Dolžina: 1h 49 min / 109 min
Premiera: svetovna - 20. 1. 2013 (festival Sundance) , slovenska - 26. 7. 2013 (Film pod zvezdami)

Povezava: IMDb, uradna stran