Sicario 2 izhaja iz predpostavke, da glavni
Sicario 2 izhaja iz predpostavke, da glavni "izvozni produkt" mehiških kartelov niso več droge, ampak ljudje. Foto: IMDb
Denis Villeneuve se je moral režiji odpovedati, ker mu zaradi prihoda Iztrebljevalca 2049 urnik ni dopuščal sodelovanja. Foto: IMDb
Najprej je bilo načrtovano, da bo Emily Blunt ponovila svojo vlogo travmatizirane FBI-eve agentke, a so v procesu nastajanja zgodbe njen lik izrezali, češ da je "njena zgodba zaključena". Taylor Sheridan v nadaljevanju menda ni hotel nobenega lika, ki bi služil kot "moralni kompas". Foto: IMDb
Toro z brutalnimi izpadi nasilja postavlja na laž svoj videz utrujenega, dobrodušnega psa. Foto: IMDb
Isabella Moner je igralsko odkritje "Dneva vojaka", kot je z obsurdno dvojezično mešanico naslovljen film. Foto: IMDb

Če je uspešnica Sicario še preizpraševala brezizhodnost in moralno integriteto vojne proti drogam, nadaljevanje ne izgublja časa z introspekcijo. Do zob oboroženi specialci so tu zato, da ustvarjajo gomile trupel Mehičanov, ne pa, da si zastavljajo vprašanja o etičnosti svojega početja.

Sicario 2: Vojna brez pravil je melodramatično naslovljeno nadaljevanje Sicaria (2015), srhljivke o vojni proti drogam, ki je pokazala, da je akcijska kriminalka včasih lahko še kaj več kot samo brezumne eksplozije in enostavčen sinopsis. Scenarij je takrat in tudi za nadaljevanje spisal Taylor Sheridan, le velikega Denisa Villeneuva je tokrat na režiserjevem stolčku zamenjal Italijan Stefano Sollima (v domovini je režiral televizijsko adaptacijo Gomore). V sodelovanju z direktorjem fotografije Dariuszem Wolskim obdržita estetizirano vizualno plat Sicarijevega sveta. Film je v tehničnih kategorijah neoporečen, težava je drugje: izgubil je moralni kompas, ki sta ga v prejšnjem filmu utelešala Emily Blunt in Daniel Kaluuya. Sicario je bil jasna moraliteta o tem, da obsojenost na neuspeh in neizmerna krutost vojne proti drogam omadežujeta vsakogar, ki se z njo peča, pa čeprav je imel morda v izhodišču dobre namene. Sicario 2 poudarek prenese na senzacionalizem, na testosteronsko junačenje, ki je bliže znanim pravilom tega žanra.

Prav tako je nemogoče odmisliti, da je Sicario 2, ki tematizira vojno z narkokarteli na mehiško-ameriški meji, izšel v popolnoma drugačnem politično-družbenem kontekstu kot njegov predhodnik. In zato navdaja z veliko globljim nelagodjem. Kako naj ne bi naše misli ob filmu v hipu odtavale k resnični drami otrok, ki so se znašli brez staršev in strpani v begunske centre?


Že v prvih minutah filma smo priča dvema napadoma samomorilcev z bombami, enemu na meji in drugemu v ameriški veleblagovnici. Policisti v mehiški puščavi najdejo odvržene molilne preproge. Poanta je nezgrešljiva: teroristi, ki sejejo razdejanje v ZDA, so se tja pretihotapili iz Mehike. Kasneje bomo izvedeli, da so bili napadalci v trgovini radikalizirani Američani, a je to bolj ali manj mimobežen detajl. In preden je to znano, vlada že kliče na pomoč "svetovalca", Cijinega agenta Matta Graverja (Josh Brolin), ki mora zlepa ali zgrda (ampak predvsem zgrda) ugotoviti, kako so se napadalci prebili v državo. S pomočjo našega starega znanca, momljajočega plačanca Alejandra (Benicio del Toro), bo skušal sprožiti vojno med karteli južno od meje, kar bi dalo ameriškemu predsedniku priročen izgovor, da prehod neprodušno zapre. Najboljši načrt, ki ga spravijo skupaj, je ugrabitev mladoletne hčerke vodje enega od dveh glavnih kartelov. Grozljivo ni samo to, da je popolno jasno, da se bo spletka sfižila, ampak tudi politični cinizem, ki se skriva v nekaj pitijskih replikah. "Spuščamo te z verige." Kakšna diplomacija, kakšen politični diskurz neki, opravka imamo z Jokerji, ki prosperirajo šele v anarhiji in razdejanju.

Po drugi plati je rdeča nit ugrabljene 16-letnice priložnost, da scenarij Alejandra uokviri kot klasičnega junaka, ki skuša obvarovati otroka (Isabella Moner) pred več različnimi ekipami najetih morilcev. Isabel je seveda hčerka moža, ki je pomoril njegovo družino – ni samoumevno, da ji bo namenil kakršno koli milost. In ravno to je problematično: osrednja poanta Sicaria naj bi bila, da v tej vojni ni zmagovalcev in ni junakov. Graver Ostane globoko v sivem območju moralne oporečnosti, Alejandro pa z dramatičnim (in popolnoma neverjetnim!) zaključkom doživi prekvalifikacijo v mučenika. Še več, Sheridanov scenarij ponudi iztočnico za sklepni (?) del trilogije. Kaj v slogu "Sicario: Krvavo maščevanje". Saj razumete.

Kljub kratki minutaži je za učinkovitost filma ključna podzgodba najstnika Miguela (Elijah Rodriguez), ki živi na ameriški strani meje in ki ga obet hitrega zaslužka zapelje v verigo tihotapcev ljudi. Težko je umakniti pogled tudi z Isabelle Moner, ki kalvarijo začne kot privilegirana, arogantna najstnica, ki je navajena kraljevske obravnave in uslužnosti, konča pa kot otopela, prazna lutka, ki ne more zares predelati vsega nasilja, ki se dogaja okrog nje. Vojna žre predvsem otroke.

Sicario 2 se na ravni neizrečenega igra z ognjem. Neizmerljivo, katastrofalno človeško trpljenje postavi v kontekst "postranske škode" in "nujnih ukrepov za državno varnost", ko gre za boj proti terorizmu. "To so ovce, in obravnavaj jih kot take," zasika vodja tihotapcev neizkušenemu vajencu Miguelu – in Sicario 2 teh ljudi v nobenem trenutku ne pokaže kako drugače, kot da niso samo krdelo anonimnih bitij. Tako smo se znašli na znanem, a zdrsljivem območju: v zgodbi o dveh alfasamcih z moralnim čutom, ki opravita umazano delo, ki ga nihče drug ne zmore, a ga je treba opraviti.

Nekdanja antagonista sta bila prekvalificirana v "antijunaka"; razlika med tema terminoma je ključnega pomena. Amerika kot arbiter in delivec "pravice" – je to res tista zgodba, ki jo hočemo povedati v zvezi s krizo na mehiški meji? Težko se je znebiti občutka, da Sicario 2 ni tragičen umetniški razmislek o naravi nasilja, za kar se predstavlja, ampak samo še en blockbuster v industriji, ki uspešnih filmov preprosto ne zna več pustiti brez nadaljevanja.

Ocena: 4-; piše Ana Jurc