Slovenci "waltermittyevskega" tipa človeka sicer nimamo v splošni zavesti, zato je treba povedati, da se Stillerjev film naslanja na kratko zgodbo Jamesa Thurberja iz leta 1939. (Vse o genezi in različnih literarno-filmskih interpretacijah lika je v svoji kolumni nazorno razložil Andrej Gustinčič - tukaj naj ponovimo le, da je Walter Mitty (po Thurberju) sinonim za sanjača, ki se v domišljiji loteva najrazličnejših junaških podvigov, ne da bi kdor koli v njegovi okolici to vsaj slutil.)

In tak je vsaj na začetku tudi novodobni Mitty (med morda bolj simpatičnimi sekvencami je njegovo fantaziranje o tem, kako iz goreče hiše rešuje trinogega psička) - a ker je pred nami film Bena Stillerja, o Benu Stillerju (in mogoče celo predvsem samo za Bena Stillerja), se Ben Stiller ne more sprijazniti s tem, da bo v zgodbi zgolj navaden "nihče". Namesto da bi izkoristil priložnost za filmski razmislek o tem, kakšne neslutene globine se skrivajo v vsakem na prvi pogled neizrazitem posamezniku, si ne more kaj, da ne bi pokazal, da se v Wal ... Benu Stillerju skriva nič manj kot superjunak, ki mimogrede spleza na Himalajo, se ruva z morskimi psi in se po islandskih pobočjih spušča na rolki. Zdi se, kot da je celoten film samo počasno stopnjevanje do trenutka, ko se nam Mitty "razkrije" v svoji resnični inkarnaciji: z ravno prav možato brado, sinjemodrimi očmi in v gorniški opravi, ki lepo nakaže njegove bicepse - kot "križanec med Indiano Jonesom in pevcem skupine The Strokes", kot pripomni Patton Oswalt.

Vrnimo se na začetek: ko ga prvič vidimo, našemu protagonistu (Ben Stiller) grozi, da bo izgubil službo pri reviji Life, kjer je že 35 let "strokovnjak za negative", pokopan globoko v drobovju hiše. Revija se seli na splet (v resnici se je Life poslovil leta 2000), kar za kolektiv pomeni drastično redčenje vrst (precej aktualna tema o digitalizaciji medijev in posledični odvečnosti zvestih delavcev ni zaostrena v resno problematiko, pač pa je zgolj v službi nostalgije za nekim izginjajočim svetom). Mitty pred izidom zadnje številke prejme pošiljko negativov od slavnega fotografa Seana O’Connella (Sean Penn); na eni izmed njih je O'Connel menda ujel samo "bistvo življenja", ki sodi na naslovnico zadnjega Lifa. A kaj, ko je Walter prav ta negativ nekam založil. Ker tako ali tako nima več česa izgubiti, se poda na lov za izmuzljivim fotografom, očitno zadnjim človekom na svetu, ki nima prenosnega telefona. Mimogrede se znajde na Grenlandiji, Islandiji in v Jemnu - in nekje po poti ugotovi, da nisi zares živel, dokler nisi pomolil nosu iz lastne domišljije. Tak "nauk" je v enaki meri naiven in za lase privlečen, saj pod vprašaj postavlja celotno premiso pripovedovanja zgodb in s tem filmov.
Morda bi bilo vseeno bolje, če bi Stiller malo več pozornosti kot eksotičnim lokacijam posvetil svojemu junaku. Namesto da bi bil Walter samo navzven rahlo pust slehernik z bujno domišljijo, je Stillerjev junak zgolj zelo medel, enodimenzionalen štor brez kakršnih koli individualnih značilnosti - razen seveda, ko se priročno izkaže, da obvlada akrobacije na rolki, kar se ne sklada z ničimer v zgodbi razen s tem, da ima njegova simpatija, kako priročno, sina, ki je nor na rolkanje. V njem ne tlita zamera do sveta, ki vztrajno hodi po njem, niti jeza zaradi nepoštene odpustitve, kaj šele kako manj utemeljeno neplemenito čustvo ali strast.

Podobno neizrazita je v vlogi njegove simpatije sicer vedno simpatična Kirsten Wiig, ki se človeku zaradi dolgočasne vloge najprej še smili - vsaj dokler popolnoma resno ne izjavi, da pesem Space Oddity (ki jo sicer v filmu dosledno navajajo kot Major Tom) "pripoveduje o pogumu in o poti v neznano" ter nato vse skupaj še nadgradi z grozljivo akustično izvedbo Bowiejeve klasike.

Če temu dodamo še dežurnega negativca, za odpuščanja pristojnega novega vodjo Toma (Adam Scott), iz katerega umetna brada dela skoraj stripovskega zlobca, se zdi, da so vsi osrednji liki le skice resničnih osebnosti, postavljene v film, da bi nam ta lažje postregel s svojo kurjo juhico dih jemajočih razgledov, prelomnih odločitev in navdihujoče glasbene podlage. (Redka svetla točka je Shirley MacLaine v vlogi Mittyjeve mame.) Iskrenost kakršnega koli sporočila pa tako ali tako izpodbija v nebo vpijoče, cinično "plasiranje izdelkov", pa naj bo to spletna stran e-Harmony, veriga picerij Papa John ali večminutna debata o tem, kako dobro pecivo peče Cinnabon. O. K., razumemo, vse tiste posebne učinke je bilo treba plačati, a "Walter Mitty" je pri tem očitnejši od vsake bondijade.

Če bi radi videli film o posamezniku, ki medse in resnično življenje postavlja nepremostljiv zid, raje počakajte do prihodnjega tedna, ko na redni spored prihaja Ona Spika Jonza. Stiller je svoj vizualno (preveč) spoliran film, ki je hotel biti čarobno naivna pravljica o potencialu človeškega duha, obložil s posebnimi učinki, vzetimi iz poletnih blockbusterjev, s potopisnimi sekvencami, z romanco in zametki situacijske komike. Nastal je filmski ekvivalent knjige za samopomoč v še posebej lepi vezavi.

Ocena: +2; piše Ana Jurc