Če je prav razumeti sporočilo filma, da je za vso ekonomsko mistiko, pri kateri lahko čudežne matematične formule odločajo o življenju in smrti celotnih mest, pokrajin in narodov, pravzaprav velika praznina ... Foto: Film distribucije Fivia/Kolosej
Če je prav razumeti sporočilo filma, da je za vso ekonomsko mistiko, pri kateri lahko čudežne matematične formule odločajo o življenju in smrti celotnih mest, pokrajin in narodov, pravzaprav velika praznina ... Foto: Film distribucije Fivia/Kolosej
Spovedi
Filmski organizem se začne hitro drobiti, pripoved pa vijugati med posameznimi filozofskimi dialogi, kombiniranimi z ekonomsko terminologijo in pretenciozno skrivnostnostjo. Foto: Film distribucije Fivia/Kolosej

V tej skupini povabljencev sta tudi dva avtsajderja, slavna pisateljica in skrivnostni menih. Eden izmed namenov tega napol zarotniškega srečanja je tudi grozeča globalna gospodarska kriza, vse skupaj pa začne dobivati iz ure v uro zagonetnejše podtone. Še posebej, ko najdejo Daniela Rochéja mrtvega večer po tem, ko se je izčrpno spovedal menihu.

Italijanski koprodukcijski film Spovedi (2016), ki ga je režiral Roberto Andò, ima na videz trdno žanrsko izhodišče, za katerega bi pričakovali, da se bo fabulativno razvijal v koordinatnem sistemu nekje med kriminalno uganko Agathe Christie in postmodernističnim traktatom Umberta Eca. A ta do neke mere uhojena pot avtorjev očitno ni zanimala. Filmski organizem se začne hitro drobiti, pripoved pa vijugati med posameznimi filozofskimi dialogi, kombiniranimi z ekonomsko terminologijo in pretenciozno skrivnostnostjo.

K temu, da bi film malce bolj deloval kot sklenjena celota, žal ne pripomore niti "evropudingasta" zasedba, zbrana iz vseh vetrov, znotraj katere režiser ne izkoristi niti izjemnih naravnih talentov Tonija Servilla in Daniela Auteuila. Spovedi kljub trudu, da bi film deloval pomembno in aktualno, tako ostanejo na ravni neizkoriščenega osnutka, torzo potencialno zanimivega celovečerca in zamujena priložnost za izvrstno satiro o globalnih odločevalcih. Če je prav razumeti sporočilo filma, da je za vso ekonomsko mistiko, pri kateri lahko čudežne matematične formule odločajo o življenju in smrti celotnih mest, pokrajin in narodov, pravzaprav velika praznina ... Film mimogrede navrže vrsto dilem, med katerimi jih je nekaj tudi iz domene človeško presežnega, vendar jih zaduši pretenciozno nizanje na videz pomenljivih drobcev.

V polnokrvnejšem oblikovanju zloveščih okravatenih likov bi na primer zadoščala že preprosta miselna vaja s temo, kaj je v resnici bolj grozljivo, preračunljivi ciniki, ki jih bolj ali manj zvesto vodi življenjsko zasledovanje logike dobička, ali naivni humanisti, ki svet sesuvajo z najboljšimi nameni.

Žal lahko po koncu samo sanjamo o tem, kaj bi iz dane zgodbe in zasedbe naredil kakšen Paolo Sorrentino. Film Spovedi na njega spominja v svojih najboljših, a redko koherentnih vizualnih kompozicijah.

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).