Šum Balkana je eden izmed redkih filmov, pri katerem bi lahko govorili o značilno slovenskem pogledu (na Balkan). Foto: SFC
Šum Balkana je eden izmed redkih filmov, pri katerem bi lahko govorili o značilno slovenskem pogledu (na Balkan). Foto: SFC
V filmu Borisa Petkoviča (na fotografiji) si je Tomaž Grom zamislil neko glasbeno matrico in potem hrvaške, srbske, bosanske, makedonske, albanske in druge glasbenike spodbuja, naj se nanjo odzovejo sami. Foto: SFC

Že od začetka je jasno, da ne gre le za glasbo, čeprav je ta pomembna: Gromovi sodelavci (razmeroma nove) meje med državami prečkajo zaradi glasbe, se ob njeni pomoči kljub razlikam uglasijo in potem nastopijo skupaj.

Film jih – tako kot njegov glavni lik Tomaž Grom – obravnava delno idealistično, sanjavo in nostalgično, delno pa se nad njimi vseskozi rahlo muza. Šum Balkana namreč ni le sozvočje skladb, glasbil in pesmi, je tudi šum v komunikaciji med njimi – in njihovimi glasbeniki. Čeprav se Grom s svojimi sodelavci po večini nekako sporazume, je pot do tja – tako zaradi jezikovnih kot zaradi zgodovinsko-kulturnih razlik – vse prej kot preprosta.

Vsekakor je treba omeniti, kar je očitno: po navadi govorimo o zahodnem pogledu, Šum Balkana pa je eden izmed redkih filmov, pri katerem bi lahko govorili o značilno slovenskem pogledu (na Balkan). Ta seveda nima nič opraviti z nacionalnostjo režiserja, temveč s pripovednim sidriščem filma samega, ki pripoveduje iz zornega kota Tomaža Groma; ta prihaja iz Slovenije, na raziskovanje pa se odpravlja predvsem na jug.

Balkan je v tem pogledu jasno privzel vlogo drugega: je nekaj, do česar imamo lahko kot Slovenci naklonjen in nostalgičen odnos, a tudi nekaj, nad čimer se lahko odmaknjeni muzamo, ko njegovi prebivalci pokažejo svoje “posebnosti”, ne razumejo tujih jezikov ali jim zmanjka goriva. Še več, Balkan je hkrati tudi nekakšna na pol mitična dežela, v kateri vlada kaos – v filmu predvsem ustvarjalni, glasbeni, jezikovni, med vrsticami pa tudi čisto konkretno kulturni, zgodovinski in politični.

Morda bi lahko za primerjavo vzeli filme Emirja Kusturice, ki ga je Slavoj Žižek obtožil samobalkanizacije, filmskega uresničevanja stereotipa Balkana kot dežele, ki je sama po sebi kaotična, ter spektakularno uprizarjanje takega stereotipa za zahodni pogled. Na misel nam pride tudi nedavni film Moški ne jočejo, v katerem skupino udeležencev vojne na Balkanu z nasprotnih strani prav tako vodi in poskuša spraviti Slovenec. Zdi se, da se take podobe Slovencev in “slovenski pogled” na filmskem platnu šele v zadnjih letih začenjajo izražati. Šum Balkana seveda ni film, ki bi se s čimer koli od tega ukvarjal zavestno, še več: je film, ki s pripovedjo meri nekam čisto drugam.

Pa vendar – ali ni pri filmih včasih najbolj pomenljivo prav tisto, česar ne povedo namenoma?