Ocenjujemo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.5 od 13 glasov Ocenite to novico!
Valerian in mesto tisočerih planetov
S podukcijskim proračunom dvestotih milijonov evrov (in to niti ne vključuje promocije) je Valerian in mesto tisočerih planetov daleč najdražji film, kar so jih kdaj posneli v Franciji. (Drugi najdražji, Asteriks na olimpijskih igrah, je imel "samo" stomilijonski proračun). Foto: Blitz Film
Valerian in mesto tisočerih planetov
Omledna protagonista v jedru zgodbe morata razrešiti klopčič galaktične korupcije, ki je prezapleten, da bi ga bilo tu vredno obnavljati. Foto: Blitz Film
Valerian in mesto tisočerih planetov
Rihanna v svoji posrečeni stranski vlogi ujame ravno pravo kombinacijo seksapila, ranljivosti in poguma. zanjo je veliko lažje navijati kot za oba protagonista. Foto: Blitz Film
Valerian in mesto tisočerih planetov
Luc Besson, ki so ga od nekdaj zanimali močni ženski liki (Milla Jovovich v Petem elementu, Scarlett Johansson v Lucy), je z Laureline zamudil priložnost. Foto: Blitz Film
Valerian in mesto tisočerih planetov
V filmu se - tako IMDb - pojavi 200 različnih vrst vesoljskih bitij. Luc Besson je menda spisal 600 strani dolgo knjigo njihovih opisov, ki so jo morali igralci prebrati, da bi razumeli kako nastopati v posameznih prizorih. Foto: Blitz Film

Filmska recenzija: Valerian in mesto tisočerih planetov

Hiperaktivna vesoljska opereta
2. avgust 2017 ob 14:49
Ljubljana - MMC RTV SLO

Dvajset let po (še vedno podcenjenem) Petem Elementu Luc Besson ponuja novo skrpanko vesoljskih čudakov, adrenalinskih dirk in futurističnih vizij prihodnosti. Škoda, da svojega očitnega entuziazma ni mogel podkrepiti še s solidno zgodbo.

Kako se lahko na tržišču, ki je natrpano z znanstveno fantastiko, fantazijskimi franšizami in superjunaki, obnese (res) visokoproračunski spektakel z neznanima protagonistoma v novih fantazijskih svetovih? Film sicer ni nastal po izvirnem scenariju, pač pa je adaptacija francoskega znanstveno-fantastičnega grafičnega romana Valérian et Laureline, a vseeno se bo večina gledalcev z zgodbo najbrž srečala prvič. (Preden Valeriana razglasite za kopijo Vojne zvezd – s cenenim Jabbba the Huttom in črno različico jurišnikov vred –, je treba vedeti, da se je na izvirno knjižno serijo Pierra Christina in Jean-Clauda Mézièresa močno naslonil George Lucas in ne obratno.)

Valerian bi bil na prvi pogled težko bolj diametralno nasprotje od drugega velikega filma v naših kinematografih ta hip, Nolanovega Dunkirka, a nekaj jima je skupno: oba se kitita z ogromnima proračunoma, v primeru Valeriana skoraj 200 milijonov evrov, in pri obeh je že na prvi pogled jasno, kam je ves ta denar šel. Luc Besson je s skoraj oprijemljivo, hiperaktivno radostjo sredstva zmetal v prefinjeno scenografijo, kompleksne svetove, ki mimo naših oči švignejo v tridesetih sekundah in se ne vrnejo več, ter v nesubtilne posebne učinke. Na dlani je, kako zelo ga je očarala predloga.

Njegovi ekscesnost in muhavost sta na trenutke seveda posrečeni – le kje drugje bi lahko videli Rihanno kot protejsko vesoljsko konkubino Bubble, ki se zvira okrog droga in recitira Verlaina, nad vsem skupaj pa bdi Ethan Hawke kot kavbojski zvodnik s tridesetimi piercingi v obrazu? A če je pri Dunkirku površna karakterizacija protagonistov posledica namerne strategije (naslikati je hotel zgodovinsko fresko, ne pa kalvarije junaških posameznikov), je pri Bessonu le postranska škoda. V Francozov zagovor: v nobenem trenutku ne zbuja občutka, da se jemlje pretirano resno. Okvirna zgodba je shematična in plitka, saj služi le kot vezivo za vse nezaslišane vizualne koncepte. Narativne napetosti praktično ni, in ker je osrednji konflikt le en sam, se posamezne akcijske sekvence hitro zdijo repetitivne.

Prolog je sicer obetaven, skoraj hipnotičen. Začetki Alfe, "mesta tisočerih planetov", segajo do ameriško-sovjetske vesoljske misije leta 1975. Dve povezani kapsuli sta prerasli v vesoljsko postajo, ta pa v lebdeč megalopolis. Sledi kolaž človeških ekip, ki si čez leta podajajo roke z vse bolj pisano bizarnimi vesoljskimi odpravami sluzastih, robotskih ali čisto neopisljivih bitij. Ta utopija vključujoče, strpne prihodnosti se odvija ob taktih Bowiejeve kultne Space Oddity.

Od tod pa gre vse samo še navzdol, še posebej, ko spoznamo prebivalce planeta Mul, na prvi pogled zelo, zelo tesne sorodnike Cameronovih Na'avijcev iz Avatarja. Idilo njihovega rajskega planeta v kvazimistični, alegorični sekvenci uničijo človeške bombe. Pozneje se bo izkazalo, da se je duh princese v genocidu izbrisanega ljudstva naselil v našega človeškega protagonista, a Besson tega zapleta v resnici nikoli ne izkoristi.

Naslovna junaka sta torej nekakšna vesoljska zvezna agenta 28. stoletja, specialca, ki morata varovati zelo redkega miniaturnega pasavca (resno) z Mula, zadnji primerek njegove vrste, do katerega se hoče dokopati cela galaksija. Misija ju popelje v neverjetne svetove, denimo – v najbolj zanimivem segmentu – na orjaško tržnico, ki obstaja v ločeni dimenziji in jo lahko obiščeš samo s posebnimi očali za virtualno resničnost.

Zdi se, da se igralci v svojih vlogah dolgočasijo. Dane DeHaan, ki je bil za vlogo verjetno izbran kot potencialni novi Leonardo DiCaprio, je v naslovni vlogi obupno lesen. Avtor, ki so ga od nekdaj zanimali močni ženski liki (Milla Jovovich v Petem elementu, Scarlett Johansson v Lucy), je tudi z Laureline zamudil priložnost: ujeta je v stereotip inteligentne, samozadostne punce, ki se ne namerava ukloniti rezidenčnemu donhuanu (a se na koncu, po celem repertoarju okornega flirtanja, vendarle ukloni).

Cara Delevigne ne slovi ravno po širokem igralskem razponu in tukaj je le za las prepričljivejša kot v Odredu odpisanih. Pomaga sicer, da ji tokrat lik narekuje držo hladne nonšalance, kar pomeni, da lahko večino "igre" opravi z nekaj gibi svojih markantnih obrvi. A kaj, ko se je skoraj nemogoče pripraviti do tega, da bi nas zanimalo, ali protagonista "bosta" ali "ne bosta" – med dvema tako lepima človekoma ni niti atoma seksualne napetosti. Kako je lahko režiser, ki je toliko strasti vložil v filigransko gradnjo neštetih fiktivnih svetov, pozabil na ljudi, za katere bi nam moralo biti mar?

Valerian in mesto tisočerih planetov je lahko zabaven film, če ga jemlješ zgolj kot nabor filigransko dodelanih vizualnih prebliskov in idej. V resnici je tako nezaslišano trapast, da je v tem nekakšna ludistična, neobremenjena svoboda. Morda bi ga bilo smiselno gledati po delih, samo odlomke, ki pritegnejo domišljijo – film kot celota je namreč razvlečen, pridigajoč kliše o pomenu zaupanja in ljubezni. Če ga že greste gledat v kino, si ga privoščite vsaj v 3D različici, ki bi znala še malo bolje zamaskirati vse pomanjkljivosti.

Ocena: 2/3, piše Ana Jurc

Prijavi napako
Komentarji
Rosimario
# 02.08.2017 ob 16:17
Eni pa manj e-jev v filmu
osmi_potnik
# 02.08.2017 ob 19:56
Že dolgo časa nisem gledal tako medlega filma. Zatajil je pri nepovezani in neizraziti zgodbi, da o glavnima igralcema ne bi izgubljal besed... moja wc školjka ima več globine.

Res imam rad ZF filme, še posebej zadnjih 10 let smo priča neverjetnim posebnim učinkom, ki ublažijo tudi slabo zgodbo ali igro. Pri tem filmu tudi to ni pomagalo. Gledanje je bila resnična muka, žal.
boro007
# 02.08.2017 ob 21:31
@Rosimario

Eni pa manj e-jev v filmu


:)
prim00z
# 02.08.2017 ob 18:59
Včasih je ocenjevalna lestvica do 3, včasih do 5 in ob tem še +/-, včasih ocene sploh ni....kujneke
Deep_G
# 02.08.2017 ob 18:10
Začetek je bil obetaven, pol je šlo pa vse nekam... ne vem kam....
džeko
# 03.08.2017 ob 08:07
Se mi mešanica vojne zvezd, petega elementa...kr neki.....
boro007
# 02.08.2017 ob 16:10
Rahlo razočaran, a samo zato ker sem pričakoval več od Besson-a... Filem potrebuje Bruce-a in Milo...
bilzerian
# 03.08.2017 ob 07:52
sicer pa omenjate, da je Besson imel v filmih močne ženske, kar Cara Delevigne tukaj ni.
Močno žensko lahko igra samo ženska, ne pa nekdo, ki ni ženska.
bilzerian
# 02.08.2017 ob 21:53
če smo preživeli trilogijo, ki je imela tretji del razdeljen na dva dela, potem bomo preživeli tudi trilogijo valeriana.
človek se navadi vsega hudega
el CARTEL
# 02.08.2017 ob 17:09
Avtor, ki so ga od nekdaj zanimali močni ženski liki (Milla Jovovich v Petem elementu, Scarlett Johansson v Lucy), je tudi z Laureline zamudil priložnost: ujeta je v stereotip inteligentne, samozadostne punce, ki se ne namerava ukloniti rezidenčnemu donhuanu (a se na koncu, po celem repertoarju okornega flirtanja, vendarle ukloni).

vidimo tudi da se Besson vedno bolj nagiba k moškemu šovinizmu, da ga je kupil mizoginistični hollywood se vidi tudi po tem, da njegovi ženski liki niso več močni (vsi vemo da je moč glavna lastnost žensk).

in vse pokvari s tem, ko prislili glavno junakinjo, da se kušuje z glavnim junakom. tudi po tem se vidi moški šovinizem.
oziris.va
# 02.08.2017 ob 20:09
Francoski Luka že načrtuje nadaljevanje (dejansko dva), saj kolikor slišim, aktivno piše scenarij.
Jarik
# 02.08.2017 ob 16:25
Mene je film navdušil.
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Ivan
20
26. november 2017 ob 10:17 Prav gotovo drži, da take junakinje, kot jo v Ivanu upodobi Maruša Majer, v slovenskem filmu še ni bilo.
Več novic ...
Kazalo