Ocenjujemo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.0 od 3 glasov Ocenite to novico!
Rok trajanja
Roman Rok trajanja vse adute stavi na protagonista. Zgodba v celoti podleže fascinaciji nad psihološkim profilom pripovedovalca, ki se mu v glavi sicer dogaja veliko, a od tega je pravzaprav malo oprijemljivega gradiva. Foto: Založba *cf.
       Dejstvo, da šele umiranje drugih glavnemu liku romana podarja življenje, razkriva avtorjev prefinjen občutek za črni humor. Nekaj ga je najti že v naslovu. Vse v Roku trajanja je podvrženo časovnim zamejitvam. Kralj se ne ustavlja pri človeškem življenju, etiketo pokvarljivega blaga si prislužijo tudi odnosi in psihično stanje pripovedovalca, čigar stabilnost traja le toliko, da oskrbi umirajoče kliente.       

Gašper Kralj: Rok trajanja

Založba /*cf., 2016
16. maj 2017 ob 11:54
Ljubljana - MMC RTV SLO

Na slovenskem literarnem prizorišču ni veliko del, ki bi opisovala umiranje, vsaj ne na način, kot se tematiki posveča Rok trajanja. Romaneskni prvenec Gašperja Kralja je zanimiv tako zaradi teme kot zaradi načina, kako jo popisuje.

Gašper Kralj izkušnjo zadnjih dni življenja podaja skozi optiko nezanesljivega prvoosebnega pripovedovalca, neimenovanega oskrbnika in samooklicanega profesionalca paliativne oskrbe umirajočih. Kraljev protagonist jemlje svoj posel smrtno resno, v nasprotju z življenjem, ki ga bolj kot ne bega, če ga že ne peha naravnost v norost.

Kraljev prvenec po svoji nenavadnosti spominja na Lenkova Telesa v temi. Romana povezuje neobičajna tematika, še bolj pa ambivalentna figura pripovedovalca, ki svoja notranja doživljanja projicira navzven. Oba, Kraljev in Lenkov lik, se potrjujeta skozi pripovedovanje, ki je hkrati tudi pisanje. Kraljev protagonist zapisuje vse, od poteka zdravstvene oskrbe in zadnjih besed umirajočih do dnevniških zapiskov, ki se vpletajo v pravkar odvijajočo se pripoved, in briše mejo med povedanim in zapisanim. Če je Lenkov pripovedovalec besedam verjel, da bi lahko pisal, mora Kraljev svojim beležkam verjeti, če hoče ohraniti sebe. Dejstvo, da šele umiranje drugih glavnemu liku romana podarja življenje, razkriva avtorjev prefinjen občutek za črni humor. Nekaj ga je najti že v naslovu. Vse v Roku trajanja je podvrženo časovnim zamejitvam. Kralj se ne ustavlja pri človeškem življenju, etiketo pokvarljivega blaga si prislužijo tudi odnosi in psihično stanje pripovedovalca, čigar stabilnost traja le toliko, da oskrbi umirajoče kliente. Trajanje označuje tudi obdobje žalovanja, ekvivalent pripovedovalčevih napadov paranoje.

"Zakaj sem nenehno z ljudmi, ki se soočajo s smrtjo?" se sprašuje. "Zakaj sem šele takrat, ko se ukvarjam s projektom, miren ali vsaj zbran? Zakaj se pri svojih pacientih počutim dobro ali vsaj znosno? Zakaj sem od njih na neki način odvisen? Ker jim kradem duše in si tako podaljšujem lastno življenje?"

Na retorična vprašanja, ki si jih zastavlja, sam odgovarja z besedami sorodnice ene svojih strank: "Uživate v trpljenju drugih." Toda čeprav se avtor sam poigrava z namigovanjem na vampirizem pripovedovalca, se zdi, da se igra življenja in smrti vendarle globlje prepleta z romanesknimi vzvodi ter nagovarja vprašanja o smislu in drugih univerzalijah.

Roman Rok trajanja vse adute stavi na protagonista. Zgodba v celoti podleže fascinaciji nad psihološkim profilom pripovedovalca, ki se mu v glavi sicer dogaja veliko, a od tega je pravzaprav malo oprijemljivega gradiva. Gostobesednost delu ni vedno v prid, pripovedovalcu se zatika pri detajlih, ki imajo pri tako specifični osebnosti, kakršno slika Kralj, še večjo težo kot sicer in jih ni mogoče pripisati le patološkemu, paranoičnemu značaju lika. Protagonist pripisuje velik pomen stvarem, ki jih nikdar ne pojasni, na primer že omenjenemu zbiranju zadnjih besed umirajočih ali spletni strani, zaradi katere naj bi zabredel v težave s partnerko, pogodbi njene nedavno umrle matere, skrivnostnemu Kunstu in njegovemu stricu ter svoji lastni preteklosti. Vse te malenkosti so sicer spretno maskirane v pripovedovalčevo splošno raztresenost, nezanesljivost, neoprijemljivost, toda bolj kot plod premišljenega izrisovanja protagonistovega značaja se zdijo posledica avtorjevih zdrsov. Je pa zato toliko bolj premišljeno izrazito kontrastiranje protagonistovega obnašanja. Kralj tako morda nekoliko shematično, a v splošnem vendarle prepričljivo izpelje pripovedovalčevo bipolarnost. Ta se kaže kot prehajanje med delovno vnemo, natančnostjo in čistočo v času oskrbe ter popolno brezvoljnostjo in razpuščenostjo, ki sledita vsakokratnemu srečanju s smrtjo.

V zaključku se roman Rok trajanja spotakne ob lastne žanrske zamejitve. Roman namreč pospešeno stopnjuje spogledovanje s psihološko dramo ali srhljivko. Na mestih, kjer namiguje na skrite povezave med umrlimi, potencialno sumljive okoliščine njihove smrti in morebitno zaroto, ki naj bi jo vodil nihče drug kot pripovedovalčeva partnerka, besedilo nekoliko spominja na temačni danski film Mørke, v katerem dobrodušni oskrbnik iz usmiljenja ubija invalidke. Nejasnost, v kateri izzveni romaneskni zaključek, se tako zdi bolj avtorjev izhod v sili kot posledica pripovedne logike. To pa je tudi edini resnejši očitek, ki ga imam do zgodbe. V celoti gledano je Rok trajanja močan in prepričljiv prvenec, kot jih je malo, s svežim pogledom na večno aktualno temo.

Ana Geršak, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Ocenjujemo
link
Filmska recenzija: Medvedek Paddington 2
2
10. december 2017 ob 18:30 Mali prikupni medvedek z modrim plaščkom in velikim rdečim klobukom pri nas morda ni tako zelo znan, v Veliki Britaniji pa sodi med najbolj priljubljene izmišljene like otroške literature in je bil ...
Več novic ...
Kazalo