V letu 1965 so indonezijske oblasti dale pobiti milijon (po nekaterih ocenah pa do dva milijona in pol) "komunistov" (v narekovajih zato, ker je bil za komunista, tako kot za čarovnico, hitro lahko prepoznan in razglašen tudi vsak Kitajec in nasprotnik revolucije, ki je strmoglavila predsednika Sukarna). Umazano delo so zanje opravili pripadniki paravojaških enot ali pa kar krajevni gangsterji (etimologija besede gangster je "free man", svoboden človek, to je zabavno absurdna razlaga, ki jo v filmu kot papige ponavljajo vsi akterji), prej preprodajalci kinovstopnic, po potrebi pa množični morilci, z žico za davljenje vedno pri roki (pri tej metodi je namreč prelite najmanj krvi, ki bi jo bilo treba potem brisati, izvemo).

Razlog, da o teh zločinih vemo manj kot denimo o Rdečih Kmerih v Kambodži ali Tamilskih tigrih v Šrilanki, je v tem, ker država nikoli ni šla skozi proces sprave in soočanja z lastno preteklostjo. Nekdanji morilci, zdaj 60- in 70-letni strički v pisanih srajcah in z rahlo betežnim korakom, še vedno popolnoma mirno (in precej lagodno, kot vidimo po zbirki "samih zelo redkih" kičastih kristalnih živalc znamke Swarovski v vitrinah) živijo pomešani med potomce in prijatelje ljudi, ki so jih pobili, se redno potegujejo za funkcije na lokalnih volitvah in govorijo na shodih vplivne nacionalistične paramilitarne organizacije Pancasilska mladina, ki ima približno tri milijone članov in se ponaša s svojo ključno vlogo pri izbrisu (domnevnih) komunistov.

"Zgodovino pišejo zmagovalci," samozavestno ugotavlja eden izmed njih, Adi Zulkadry. "Pravično je to, kar določi trenutna oblast. Ko je bil na oblasti Bush, je bil Guantanamo super, zdaj ni več. Ko je Bush trdil, da ima Husein orožje za množično uničenje, je bilo to res, zdaj ni več. Ženevska konvencija? To je samo trenutno veljavna norma. Kje pa piše, da ne bomo mi jutri spisali Džakartske konvencije in se ravnali po tej? Mirno bi sprejel vabilo v Haag ... bi bil vsaj slaven. Moja vest je čista."

Najbolj bizarno in težko prebavljivo pri vsem skupaj pa je, da Anwarju Kongu in peščici njegovih kolegov, na katere se osredotoča Teater ubijanja, sploh ne gre za kako revizionistično prevrednotenje zgodovine ali pometanje lastnih dejanj pod preprogo. "Never forget", geslo, s katerim k zgodovinskemu spominu pozivajo žrtve holokavsta iz časa druge svetovne vojne, bi za naše indonezijske protagoniste prej pomenil vabilo k nostalgičnemu obujanju spominov kot pa kategorično obsodbo. Oppenheimerjev film tako ni popis grozot iz sredine šestdesetih, pač pa obsodba zdajšnjega režima, ki "preživele žrtve drži v strahu, javnosti pere možgane, storilcem genocida pa dopušča mirno življenje". Ob tem je tudi malo razumljivejši prizor iz pogovorne oddaje na indonezijski nacionalni televiziji, v kateri skoraj histerično dobrovoljna voditeljica v prispevku o snemanju Teatra ubijanja z nasmeškom na ustih razlaga, da so Kongo in njegovi kolegi "humano, a učinkovito iztrebili" več kot milijon komunistov ter to počeli, hihi, kako zabavno, "tako, kot so videli v ameriških filmih - le da bolj sadistično".

Joshua Oppenheimer, na Danskem živeči ameriški dokumentarist, Teatra ubijanja namreč ni zastavil kot konvencionalen dokumentarec "govorečih glav", ampak je svojim portretirancem, ki so vsi po vrsti silni ljubitelji ameriškega B-filma, predlagal, naj dogodke iz leta '65 rekreirajo v različnih žanrih: kot gangsterski film, kriminalko, vojno dramo in celo psihedelično nočno moro.

Končni izdelek je tako "making of" filma, ki nikoli ni bil posnet. V njem akterji množičnih pobojev pragmatično razpredajo o najbolj praktičnih tehnikah usmrtitev, podoživljajo svoja "zlata leta" in - kadar morajo odigrati vlogo trpinčenega komunista - celo zaslutijo, kako so jih dojemale žrtve. "Joshua, tole je grozno," na robu solza zasope Anwar, ki mu v prizoru mučenja po čelu polzi umetna kri. Vlogo mučitelja igra njegov dobri prijatelj Herman. "Popolnoma oropanega vsega dostojanstva se počutim. Misliš, da je bilo njim tudi tako?" "No, predstavljam si, da jim je bilo huje," mu režiser kot otroku razloži izza kamere. "Ti veš, da je vse tole igra, oni pa so razumeli, da jih zares ubijajo."

Prizori, v katerih se Safit Pardede, eden izmed najhujših psihopatov v celem šopku, spominja ropanja vasi in posiljevanja deklet ("Najboljše je, če dobiš štirinajstletnico. 'Zate bo pekel na zemlji, zame pa nebeško,' sem jim govoril."), so prepleteni s karikirano kičastimi plesno-glasbenimi točkami, v katerih trebušasti Herman Koto, naličen in stlačen v satenasto rožnato obleko transvestita, stopiclja okrog ogromne makete ribe, skupina deklet pa pred veličastnim slapom pleše okrog duhov mrtvih komunistov, ki svojim krvnikom na prsi pripenjajo medalje in se jim zahvaljujejo, "da so jih poslali v nebesa". Prizor je smešen, pravzaprav naravnost trapast - a hkrati ne skuša omiliti resnosti tega, čemur smo v filmu priča.

Teater ubijanja je eden tistih filmov, ki s človekom ostanejo še dolgo po odhodu iz kinodvorane, pa čeprav ne pomaga zares odgovoriti na vprašanje, kakšne vrste človek lahko drugim prizadene toliko trpljenja. Nekateri izmed portretiranih sedemdesetletnikov so hladna, neskesana bitja, ki svet vidijo v črno-belih absolutih, drugi, med njimi Kongo, pa so za las bolj niansirani liki, ki imajo težave z nespečnostjo in razmišljajo o obisku pri psihiatru, ki bi jim predpisal "vitamine za živce". Še največ o njihovem (vsaj podzavestnem) občutku krivde pove dejstvo, da ne morejo in ne morejo nehati razlagati o grozotah, ki so jih zagrešili.

Nekateri kritiki Oppenheimerjevega filma so opozarjali, da film, ki namesto žrtvam besedo v celoti prepušča krvnikom, poveličuje vojne zločine in ni spoštljiv do spomina na umrle. A resnica je prej nasprotna: noben dokumentaristični popis grozot ne bi mogel učinkovati bolj obsojajoče kot prizor rablja, ki razlaga, kakšen navdih je bil zanj ta ali oni prizor v Brazgotincu (ki je bil, mimogrede, posnet pozneje). Oppenheimerjev portret države, v kateri uradna zgodovina genocid opredeljuje kot dobro in potrebno dejanje, ne ponuja nobenih obetov za spravo ali svetlejšo prihodnost. V sklepnem prizoru se Anwar, sklenjen v dve gubi, več minut skoraj davi v naporu, da bi bruhal - a iz njega ne pride nič. Pripovedovanje ni prineslo katarze ne zanj in ne za Indonezijo.

Na Liffu imamo menda redko priložnost, film videti v "režiserjevi", 160 minut dolgi različici. Na sarajevskem festivalu so, denimo, predvajali 40 minut krajšo, za katero si sicer drznem trditi, da je še bolj učinkovita in zgoščena. Kakor koli že - ogled filma morda ne bo prijeten, je pa obvezen.

Ocena: 5; piše Ana Jurc