"Zadovoljen pa sem, da sem spisal roman Zemljevidi tujih življenj, v katerem junak kupi ukradeno elektronsko tablico in z njo skrivnost, ki se ji ne more upreti. Tako se znajde v srcu slovenstva, vasi, ki je na videz moderna in turistična, ampak na dnu duše pa bi lahko pripadala tudi Trubarjevim sodobnikom," je v zvezi s svojim novim romanom na spletni strani Siol.net zapisal Miha Mazzini.

Kdor bere njegove kolumne, ve, da avtohtoni nacionalni fenomen "slovenstva", s katerim Mazzini povezuje najbolj pritlehne človeške lastnosti, v avtorjevem opusu zavzema prav posebno privilegirano mesto – ki pa se zadnja leta vztrajno izčrpava. Zdi se namreč, da je Mazzini o tej temi povedal vse, kar je imel povedati, zdaj pa le še preigrava znane strune. Od prednikov smo torej podedovali uničujočo in očitno nespremenljivo programsko zasnovo. Vse, kar nam preostane, je, da se s tem sprijaznimo in v večnost analiziramo lastno psihotipijo.

Zemljevidi tujih življenj obljubljajo veliko. V imenu zgodbe je tako mogoče zamižati na oko (ali dve) in vsaj za nekaj časa spregledati neprepričljivo psihološko zasnovo likov, shematične dialoge in še bolj klišejske reakcije nanje. Za vsako stranjo se skriva dogodek, ki gradi suspenz, in razkritje, ki ga spodnese. Bolj kot ugibanja, kdo je s kom v španoviji in kdo je proti komu zaradi kakšne koristi, ter iskanje preočitnih krivcev, v romanu privlači širša slika. Kam vse to pelje? V igri so visoki zastavki: preprodajanje ukradenega blaga na Bližnjem vzhodu, namigovanje na teroristične akcije skrajne islamske skupine, ki ima morda simpatizerje tudi v Sloveniji, letalo, ki eksplodira, družinska drama in spoznanje, da je vse našteto le strateški zagon brez pravega načrta za nadaljevanje. Pripoved naseljujejo liki, ki dolgo, gosto in široko govorijo, ne da bi povedali kaj zares bistvenega, kar tudi ne pripomore veliko h konciznosti zgodbe. Protagonist Robert, kartograf po poklicu, riše zemljevide na osnovi človeških obrazov; a intriganten detajl skupaj z eksplodiranim letalom in namigi na mogoče družinske skrivnosti pristane med obrobnim okrasjem. Kot da bi Zemljevide tujih življenj tvorili dve, bolj kot ne naključno povezani zgodbi, se iskanje skrivnostne lastnice preprodanega iPada prevesi v ponesrečen slovenski vaški hibrid med srhljivko in satiro; za srhljivko ima preveč prozorne, nehote komične like, za satiro pa zgodba preresno jemlje svoje poslanstvo didaktičnega pridiganja o "slovenstvu". To doseže vrh v zaključnem quid-pro-quo momentu, ko protagonist razgali svojo temno plat antagonistu in upa, da bo tako preživel – v strahu, a vendarle. Trenutek postavi roman na tehtnico: kaj bi se zgodilo, če bi Robertov načrt deloval? Mar ne bi to še brutalneje razgalilo bistva trhlih domačijskih odnosov, o katerih avtor trdi, da obvladujejo slovensko družbo? Mazzini se odloči za spravljivejšo in zgodbeno manj zahtevno možnost, Zemljevidi tujih življenj pa dokončno postanejo razširjena, literarizirana kolumna o Slovencih.

Mazzinijevo s kresnikom nagrajeno Otroštvo se je elegantno spopadlo s krhkostjo, ki je že dolgo obvladovala najboljša dela v njegovem opusu: krhkost sistema, krhkost medčloveških odnosov in, seveda, lomljivost jaza. Ta je v Otroštvu dosegel vrhunec, ki ga Zemljevidi tujih življenj ne znajo ponoviti – morda zato, ker se tako površinsko osredotočajo na tuja življenja, da povsem spregledajo, kaj bi nam ta imela povedati o našem. Roman je najboljši v redkih trenutkih, ko pozabi na sporočilo, na tezo, ki naj bi jo prenašal, in začne uživati v zgodbi, ki jo pripoveduje; ko postane kratkočasno napeta pripoved o disfunkcionalnih odnosih, ne da bi se morali ti stalno reflektirati v kontekstu "slovenskega". "Že nekaj časa sem prepričan, da pisanje o slovenstvu ni več smiselno," je Mazzini zapisal v že omenjeni kolumni. Morda pa bi bilo smiselno takšno odločitev dokončno preseliti tudi na romaneskno področje.

Ana Geršak, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).