Nekdanja Železarna Ravne, ki ji lokalni prebivalci pravijo kar "mati fabrika" je s svojo dejavnostjo močno zaznamovala življenje Korošcev. Ko se je v obdobju socializma razvila v moderno jeklarno z več tisoč zaposlenimi, se je z njo razvijala tudi koroška regija, ljudem pa je zagotavljala socialno varnost.

V soboto, 31. maja, je utrip železarne premierno upodobila glasbeno-lutkovna in multimedijska predstava Ahti, šiht! Kulturno umetniško društvo Kunkuvo je s predstavo zajelo duh časa nekdanje železarne in njenih delavcev ter osvetlilo tudi spremembe, ki jih je prinesel kapitalistični sistem. Pod vodstvom dramaturginje in režiserke Tee Kovše so ustvarjalci orisali spremembe odnosa delodajalca do delavca, od socialističnega sistema samoupravljanja do danes.

Ta odnos je v predstavi izražen v poosebljanju železarne v podobi radodarne in spoštljive matere Fabrike (Mojca Kamnik), ki jo po njeni smrti nadomesti direktor Viktor Guzovski (Gregor Podričnik). Kapitalist Guzovski delavce vidi kot stroje in številke, pri tem pa se baha z lažnivimi floskulami in populizmi o spoštovanju in pomembnosti vsakega delavca. "Vsaka mravlja šteje," se glasi njegovo vodilo za boljši in lepši delavski jutri, ki ga lahko po njegovi preudarni oceni zagotovi le tehnološki napredek. Izkaže se, da je njegov edini cilj želja po zaslužku, saj Guzovski odpusti vse delavce takoj, ko jih lahko nadomesti nov stroj. Delavci se uprejo – toda, kaj lahko z uporom dosežejo?

Dogajanje je postavljeno v izvirno okolje, v nekdanji proizvodni obrat stare kovačnice - štauharije, kjer so delavci s trdim fizičnim delom dolga stoletja preživljali sebe in svoje družine. Danes je štauharija namenjena muzejski dejavnosti.

Ahti, šiht! je predvsem glasbena predstava
Predstava se izrisuje predvsem z zvoki, ki so značilni za industrijske obrate. Aljaž Lipuš in Mojca Kamnik, ki sta s Teo Kovše soavtorja koncepta predstave, sta poskrbela tudi za njeno izvirno glasbeno podobo. Z zvočnim in vizualnim ritmom ter melodijo, ki jo dajejo orodja, zaprašeni stroji in naprave v delavskem obratu, igralci izvirno upodobijo ponavljajočo se rutino, značilno za fordistične industrijske tovarne.

Zvoki delavčevega vsakdana so se sčasoma spremenili, pove Mojca Kamnik: "Ena pomembnejših abstraktnih mej je sigurno industrializacija, saj je takrat svet postal hrupen, tišina je izginila. Zvoki strojev so začeli spremljati naš vsakdan in tako so se naša ušesa na hrupe popolnoma privadila. Tudi sama glasba je postala drugačna. Skladatelji so konec obdobja romantike začeli uporabljati disonance pogosteje (disonance so dvozvočja ali akordi, ki zvenijo ušesom neprijetno) oz. drugače, kot so jih skladatelji iz prejšnjih glasbenih obdobij, kar je umetno glasbo naredilo hrupno."

Tudi standardizacija delovnega procesa in ponavljajoči se gibi uslužbenk, ki delajo v upravi fabrike, učinkovito pričarajo duh avtomatiziranih delavk. S starimi tipkalnimi stroji in pisarniškimi pripomočki ustvarijo učinek na stotinke usklajenega glasbenega orkestra.

Senčno gledališče
Rdeča nit predstave se nazorno dopolnjuje tudi z metodo senčnega gledališča, pri tem pa gre za uporabo lutk in grafoskopa, kar gledalcem omogoči, da položaj izkoriščanega delavca ugledajo iz različnih zornih kotov. "Z lutko oziroma v tem primeru s sencami lahko položaj opišeš konkretno ali abstraktno. Za uporabo grafoskopa smo se odločili tudi zato, ker je grafoskop stroj in sence so z njegovo pomočjo videti bolj mehanske in trde. S sencami namreč še podkrepimo mehanizacijo človeka - tako telesa kot tudi misli," razloži Tea Kovše.

Kaj se zgodi s človekom, ko postane številka?
Izhodišče v predstavi je zgodba o Železarni Ravne, kljub temu pa zlahka opazimo veliko podobnosti tudi z zgodbami drugih podjetij s podobnim razvojem. Dr. Karla Oder iz Koroškega pokrajinskega muzeja, ki je mlade umetnike vseskozi podpirala, pove, da so se ustvarjalci s predstavo "dotaknili tudi bolečih občutij in posledic odpuščanja, ki zareže globoke socialne in družbene rane."

Neznosen položaj delavca, ki vedno prevečkrat ostaja neviden in nenaslovljen, so ustvarjalci KUD Kunkuvo prepoznali kot ključno družbeno vprašanje. "Ahti, šiht! se približuje hvalnici železarstva v Mežiški dolini, njegovemu zgodovinskemu razcvetu in delu, ki ga ponuja tamkajšnjim prebivalcem. Po drugi strani pa kaže aktualnost trenutnega stanja in odnos do dela, kot ga vidimo mladi in vsi drugi, pa vendar ne storimo nič, da bi se stanje izboljšalo," meni predsednica društva KUD Kunkuvo Tea Kovše.

"Opomniti želimo na to, da mora delo, kakršno koli že je, biti cenjeno"
To, da mladi danes premišljujejo o družbenih temah, je pri mladih ustvarjalcih društva Kunkuvo prej pravilo kot izjema. "S predstavo ne želimo moralizirati, ampak pokazati aktualno stanje. Na neki način postaviti ogledalo – vsem, tudi nam, kajti tudi mi nismo izvzeti iz pasivnosti in apatičnosti današnjih ljudi. Opomniti želimo na to, da mora delo, kakršno koli že je, biti cenjeno," še pove Tea Kovše.

"Delo posamezniku omogoča dostojno življenje"
Dr. Karla Oder, ki je v svoji doktorski disertaciji raziskovala način življenja delavcev v železarni Ravne v socializmu, o predstavi pove: "Glasbeno-lutkovna predstava 'Ahti, šiht!' pripoveduje zgodbo o fabriki in fabriškem delavcu, železarju. Pod težo aktualnih dogodkov izpostavlja pomen dela, vrednoto, ki posamezniku omogoča eksistenco in dostojno življenje."

Ahti, šiht! je vključena v okvir Slovenske poti kulture železa in Evropske poti železa. Kritično ocenjuje današnje stanje dela in delavcev ter prikazuje njihove usode. Je dokaz, da mladi niso pasivni opazovalci družbe, ampak jo želijo aktivno spreminjati na boljše. S predstavo izražajo poklon predvsem delavcem in delu.