Ocenjujemo
()
Tina Vrščaj: Plašč
Zbirka desetih kratkih zgodb Tine Vrščaj, naslovljena Plašč, je izšla pri Cankarjevi založbi. Foto: Cankarjeva založba
       Zbirka Tine Vrščaj Plašč tako po žepih in v podlogi skriva veliko dragocenosti, vendar pa na zunaj deluje pokrpano. Prvih pet zgodb, v katerih so protagonistke, je močno povezanih, druga polovica knjige, ko nastopijo protagonisti, pa je rahlo razlomljena. Preobrazba in Hansov sindrom se zlijeta v celoto, preostale tri, še posebej Hiša, pa iz nje izstopajo, saj ne vzpostavijo enako močnih pomenskih in motivnih nians. Kljub temu je zbirka polna trpkih, presunljivih usod, ki nas opomnijo, kako pomembno je imeti plašč, v katerega se lahko zavijemo v mrzlih zimskih dneh. Pa najsibo sešit iz česar koli že.       
Tina Vrščaj
Najmočnejši zgodbi v zbirki Tine Vrščaj (1987) Plašč imata skupno potlačeno travmatično izkušnjo, ki pa jo protagonista predelujeta vsak na svoj način. Foto: Društvo slovenskih literarnih kritikov/Andraž Gregorič

Dodaj v

Tina Vrščaj: Plašč

Cankarjeva založba, 2018
22. oktober 2018 ob 18:49
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Skozi deset zgodb v zbirki Tine Vrščaj Plašč spremljamo različne protagoniste, ki se znajdejo v nepričakovanih situacijah. Nadzora ne zmorejo prevzeti ali pa jim to uspe le s težavo, družita pa jih občutka negotovosti in razpetosti.

Naslov takoj spomni na istoimensko Gogoljevo delo in zdi se, da se bo simbol plašča nekako nadgrajeval, saj se pojavlja na več mestih. Vendar pa gre bolj za povezovalni moment med zgodbami in ne za nekaj pomensko ključnega. Kljub temu pa primerjava z Gogoljem ostane, najprej na ravni mešanja realnega in nadnaravnega, potem pa še po ujetosti v sistem, ki protagoniste oropa vse moči. Birokratska nočna mora je najbolj neposredno prikazana v zgodbi Hiša, glavni junak Jacek si namreč na vso moč prizadeva, da bi spremenil namembnost parcele, vendar pa naleti na vedno nove ovire, dokler dokončno ne znori. Čeprav se še najbolj poveže s plaščem Akakija Akakijeviča, je najšibkejša v zbirki, saj izhaja le iz pohlepa, malodušja in zavisti, medtem ko se liki v drugih zgodbah spopadajo z lastnimi demoni in so na splošno bolj izdelani.

Na veliko bolj presenetljiv način se iste tematike loteva zgodba Natalijina materinska knjižica, v kateri spremljamo nosečnico, ki jo zaradi popadkov sprejmejo na porodni oddelek, potem pa se otrok kar noče in noče roditi, obupani bodoči materi preostane le tavanje po hodnikih in pisanje dnevnika. V njenih zapisih se zrcalita globoka nelagodnost in izgubljenost, hkrati pa jo pesti nezmožnost odhoda in s tem nepreklicna ujetost. Podobna ujetost se kaže tudi v prvi zgodbi, naslovljeni Peterburg, v kateri se ženska odloči, da bo z ljubimcem odpotovala in končno uživala v skupnem času. Vendar pa zamudi letalo in sploh ji gre vse narobe, zato spet ostane doma. Motivno zgodba zelo spominja na Tri sestre Čehova, ki prav tako nenehno govorijo o odhodu v Moskvo, kjer bo vse tako, kot mora biti. Tudi junakinjo Peterburga tako pokopljeta nezmožnost spremembe in strah pred neznanim.

Konci zgodb se precej razlikujejo, a so večinoma vsaj malo odprti ali nejasni. Škoda, da je ravno prva zgodba, ki je metaforično močna, zaključena preveč neposredno, saj se junakinja začne spraševati, ali je pot na letališče sploh obstajala, namesto da bi nas avtorica pustila v negotovosti. Ji pa to uspe pri večini preostalih zgodb, najbolje v zgodbah Preobrazba in Plašč. Čudne situacije delajo iz junakov nezanesljive pripovedovalce. V Preobrazbi srečamo prodajalca kuhinj, ki skrbi za to, da ostaja salon brezmadežno čist in urejen. Preseneti ga prihod starke, ki ga prosi za hrano, njena prisotnost namreč v njem vzbudi občutke, za katere je mislil, da so že zdavnaj zamrli. Ko pa se vmeša še skrivnostna lepotica, se meje zabrišejo, na koncu vse skupaj obvisi v zraku in ne vemo, ali si je obiskovalki izmislil le zaradi samote. Tudi v Plašču gre za podobno dvoumnost, saj junakinja vse noči nemirno prisluškuje dogajanju v spodnjem nadstropju in posluša razgrajanje vsiljivca, ki pa ga očitno sliši samo ona. Vsa zgodba je prežeta s tesnobo in strahom pred smrtjo, v zadnjih vrsticah pa se zaupanje v to, kdo je živ in kdo ne, razblini. Avtorica je najprepričljivejša ravno takrat, ko ostaja v območju metaforičnega, ko se sprehaja po vmesnih prostorih, kjer je mogoče prav vse.

Najmočnejši zgodbi v zbirki Tine Vrščaj Plašč imata skupno potlačeno travmatično izkušnjo, ki pa jo protagonista predelujeta vsak na svoj način. Prva je The Institute of False Science, junakinja pa poskuša ujeti ravnotežje med izjemno uspešno kariero znanstvenice in starševstvom. Čeprav so v ospredju zgodbe znanost, njeni dosežki, nagrade in napredovanje, se osredotoča na to, kaj pomeni biti mama. Njena razpetost med obema vlogama deluje mučno in vanjo se z lahkoto vživimo, sploh ko v njeno pisarno vdrejo neznani moški in začnejo odnašati njene stvari. Njeno zagotovilo, da se njenega dela ne morejo polastiti, pa odmeva kot pikra kritika patriarhata. Kljub temu se je prisiljena soočiti z izgubo:

"Ljudje v oblekah iz preteklosti, ljudje s temnimi stekelci na očeh, ki ji pod nos molijo resnico, so se ji približali in ji po očetovsko položili roke na rame. Položili so jih obzirno, toda njihov dotik jo je spekel. Njeno telo je postalo hrana črnim pijavkam. Grizlo jo je, pikalo in sesalo njeno kri. Zavojevalcem se je izvila šele tedaj, ko se je sesedla na tla. K sebi je stisnila zbegano Marijo, tako majhno in nebogljeno. Prav spričo njene drobne čistosti in naivnega pričakovanja, da ji bo vse skupaj pojasnil z zgodbo z milim koncem, jo je premagal jok."

Druga zgodba pa je Hansov sindrom, ki nam približa moškega z redko, kar unikatno kožno boleznijo, ki mu onemogoča dotikanje in mu povzroča grozne bolečine. Čeprav se izkaže, da ga je najbolj prizadel grozljiv dogodek iz otroštva, je Hans dober primer tega, kako hitro nas slaba samopodoba lahko izolira od preostalega sveta.

Zbirka Tine Vrščaj Plašč tako po žepih in v podlogi skriva veliko dragocenosti, vendar pa na zunaj deluje pokrpano. Prvih pet zgodb, v katerih so protagonistke, je močno povezanih, druga polovica knjige, ko nastopijo protagonisti, pa je rahlo razlomljena. Preobrazba in Hansov sindrom se zlijeta v celoto, preostale tri, še posebej Hiša, pa iz nje izstopajo, saj ne vzpostavijo enako močnih pomenskih in motivnih nians. Kljub temu je zbirka polna trpkih, presunljivih usod, ki nas opomnijo, kako pomembno je imeti plašč, v katerega se lahko zavijemo v mrzlih zimskih dneh. Pa najsibo sešit iz česar koli že.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Veronika Šoster, 3. program Radia Slovenija, Ars
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Ocenjujemo
link
Liffe: Marguerite Duras: Spomini na vojno
2
18. november 2018 ob 08:41 Veliko je kandidatov za prvi film, ki je bil kdaj posnet. Prav tako je veliko kandidatov za prvi film, ki je bil posnet po literarni predlogi.
Več novic ...
Kazalo