Pot, po kateri je pesnica in pisateljica, predavateljica, literarna kritičarka, mentorica, voditeljica literarnih šol, urednica in zdraviteljica Vida Mokrin Pauer krenila za osvetlitev novih idej in boljšega sveta, ni bila niti malo lahka, čeprav so njeni verzi danes večinoma igrivi, prhutajoči. Foto: Ph RED
Pot, po kateri je pesnica in pisateljica, predavateljica, literarna kritičarka, mentorica, voditeljica literarnih šol, urednica in zdraviteljica Vida Mokrin Pauer krenila za osvetlitev novih idej in boljšega sveta, ni bila niti malo lahka, čeprav so njeni verzi danes večinoma igrivi, prhutajoči. Foto: Ph RED

Vstopam v knjigo premišljene in profilirane umetniške zrelosti. Pesničini verzi vodijo skozi metafizične prostore, dalje od komaj predstavljivega in videnega, ne da bi zanemarili stalno sobivanje s svetom ljudi in življenje v skladu z naravo. Njena poezija je intenzivna in dramatična, odkrito erotična, močna, poskočna, precizna in vznesena. Nezgrešljivo avtorska. Kvantna. Ker se pesnica zaveda neskončnosti pogledov in pristopov, iz predalov bolečin poleti v spevno igrivost besed, v slovenskem literarnem avditoriju tako značilnih le zanjo. Tako se ji vse bolj spontano razkrivajo mnogovrstni pomeni v besedah, jeziku, odnosih. Njeno današnje ustvarjanje z navdihom je radoživa ljubezen s kozmičnim. Negativnim čustvom ne dovoli vstopa.

Pot, po kateri je pesnica in pisateljica, predavateljica, literarna kritičarka, mentorica, voditeljica literarnih šol, urednica in zdraviteljica Vida Mokrin Pauer krenila za osvetlitev novih idej in boljšega sveta, ni bila niti malo lahka, čeprav so njeni verzi danes večinoma igrivi, prhutajoči. Pot spiritualne potrditve, morda celo malce utopično razumljena, prinaša nemirne igre zavesti in podzavesti na pogorišču idealov. Ampak, se zaveda pesnica, poleg vsakega pogorišča je tudi brstišče. Vedno obstaja upanje, da bo strah presežen. Zato danes (leta po travmatični izkušnji) z optimizmom govori svojemu srcu – »s svojim srcem pobožam svoje srce« piše – in nam sporoča s svojo poezijo in magijo, ki sta zanjo enojajčni fatalni dvojčici: s poezijo in magijo lahko prideš do spoznanja, da je Ljubezen – Radostno Ravnotežje Čudežev.

Že ob naslovu zbirke je jasno, da poezijo Vide Mokrin Pauer navdihuje fantastična moč domišljije. V knjigi je 81 pesmi, razdeljenih na šest različno dolgih ciklov: Izvidnica, Posvetilo se mi je s poezijo, Uvidi, Prešerni izlivi, !!! Poezija = Magija !!! in Eliksirji. Pesnica je z zgradbo knjige pritegnila in obdržala lirično poetično linijo, ki ohranja razmišljajoč ton in osvežujoče drugačno, nenavadno duhovno poanto. Jezik v pesmih dobiva različne stopnje konkretizacije, energije in čustvene moči. Poetične deskripcije, metafore in simboli so neposredno prepričljiv izraz neke drugačne, mistične miselnosti in doživljanja. Poleg tega avtorica predstavlja umetniško zrelost tako, da svobodne kreacije večinoma povezuje z diametralno nasprotnimi besedami ali celo motivi, kar prav tako kot njena značilna vsebina vodi v samosvoj poetični izraz. Tematika je svojevrstna, postavljena na mrežo motivov iz lastnih izkušenj, v zadnjem desetletju vse bolj izhajajočih iz pesničinih raziskovanj in spoznanj kvantne filozofije. S samosvojo formo in jezikom v tem kontekstu zavestno oblikuje zgodbe. Ne ukvarja se z eksperimentalnim modeliranjem, strukturno je njen rokopis neponovljiv, tematsko pa je pesnica usmerjena na konkretno poetično pripoved. Sončnost, humor in svetloba sijejo skozi njene svobodno zapisane verze kot simboli porajanja lastnega smisla, poti do sebe: »S svojim srcem pobožam svoje srce / in začutim, / kako od ljubezni zardi, / čeprav utripa v temi.«

Če so meje pesničinega jezika meje njenega sveta, potem je tudi neskončnost njene govorice neskončnost njenega prostora. Nekonvencionalni verzi, ritem in igrivo uporabljene rime bogatijo njeno poezijo s čustvenostjo, radostnim poletom in gibanjem v genialno prisrčno:/ multivesolje. O vesolju in praznini so razpravljali že antični filozofi, a pojem praznine obravnava tudi sodobna znanost, predvsem kvantna mehanika, skladno s katero fizični vakuum ne more biti zares prazen. Tako na področju kvantne fizike kot v nekaterih filozofskih teorijah se pojavlja novo dojemanje praznine. Praznina ni več prazna, temveč je sama notranje strukturirana. V tem kontekstu Vida Mokrin Pauer pri svojevrstnih liričnih prispodobah želi preusmeriti pozornost na niz radostnih izkušenj, predvsem pa na to, da je sreča lahko dosegljiva z magičnostjo poezije, s katero se praznina spremeni od golega koncepta v produktivno energijo. Z besedami v verzih – »Zato, da se spomnim, opomnim, / da sem dragocena, / in sem s stvarstvom svetim varstvom povezana« – kaže svoj pesniški izraz in avtorsko identiteto. Tudi v pesmi Praz-nič-nost z mistično jasnovidnostjo izstopa verz – »Ker sem v božansko božje svetlobno že umirala, vem, da smrti ni.« S transcendentalno meditacijo to skoraj epsko poetično pripoved konča z verzom: Da, da, praz-nič-nost uspe mi.

Vida Mokrin Pauer ustvarja lastno stvarnost, ki nam jo kot Vidka poklanja v U-vid ter s tem daje ključ za vstopanje vanjo. Nima natančnih navodil, vsak bralec mora sam najti smisel in odgovore na večna vprašanja. Le v opombi pesmi na str. 12 ponudi ***Navodilo za uporabo vseh pesmi: »Kjer piše Vidka – lahko daš svoje ime«. Zato je njeno poezijo treba brati na poseben način, zlesti vanjo, tako, čisto zares – se po-istiti z njo. Primesi ironije, harmonije in nenavadnih, kot pahljača odprtih metafor pri branju pesmi pogosto zahtevajo raziskovanje posebnih kod, po čemer je lahko razložljiva in razumljiva pesničina poanta. In njena predanost čudenju in lepoti življenja, ko iz nedrij lastne poezije razdaja svetlobo in svobodo, radost in srečo.

Tatjana Pregl Kobe; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).