Nemčija, pozno 19. stoletje. Razkorak med odraščajočimi mladostniki, ki na pragu zrelosti odkrivajo erotiko in spolnost, in njihovimi starši, ki se niso zmožni odkrito in odgovorno soočiti s tem. Na eni strani stiske, ki porajajo vprašanja, na drugi predsodki, ki odrekajo odgovore. Opraviti imamo z represivnimi, krutimi pravili družbe, ki jim stoji nasproti pomladno prebujenje seksualnih gonov glavnih protagonistov. Ker so družbena pravila nesmiselno in neusmiljeno represivna, je pomladno prebujenje onemogočeno, konec pa neizbežno tragičen. Tragični junaki se srečujejo z dvoličnimi malomeščanskimi pravili, ki so značilna za zahodno družbo v preteklosti.
Wedekind je, izhajajoč iz naturalizma, pisal burleskne in pogosto tudi groteskne igre, v katerih je razgaljal lažno in neživljenjsko moralo viljemovske dobe in se zavzemal za sproščeno, nagonsko življenje.
Benjamin Franklin Wedekind se je rodil v Hannovru, svoje otroštvo pa preživljal v očetovem dvorcu v Švici. Pred prvo svetovno vojno je veliko potoval po Evropi, večino življenja pa je preživel v Münchnu.
V skladu s svojim prepričanjem je Wedekind živel zelo svobodno spolno življenje, ki pa mu je prineslo tudi sifilis. Imel je otroka z avstrijsko pisateljico Frido Uhl.
Prvak nemške ekspresionistične drame
Po študiju prava je Wedekind delal kot novinar, vodja oglaševanja pri švicarskem podjetju Maggi in svobodni pisatelj, pa tudi kot tajnik cirkusa Herzog. Od leta 1896 je bil sodelavec časopisa Simplicissimus, med letoma 1901 in 1902 pa član kabareta Die Elfe Scharfrichter. Med letoma 1905 in 1908 je bil sodelavec Nemškega gledališča v Berlinu.
Wedekind, ki je poleg dramskih del pisal tudi liriko in kratko prozo, je z deli, kot so Pomladno prebujenje, Duh zemlje, Pandorina skrinjica in Mrtvaški ples, pomembno vplival tudi na razvoj nemške ekspresionistične drame. Umrl je 9. marca 1918.
Razvpita "otroška tragedija"
Drama Pomladno prebujenje s podnaslovom Otroška tragedija, ki velja za prelomno delo modernega gledališča, je bila po berlinski premieri leta 1906 v Wedekindovi domovini zaradi občutljivih tematik - puberteta, spolnost, posilstvo, zloraba otrok, homoseksualnost, samomor, splav ... - pogosto prepovedana ali cenzurirana.
Prah je dvigala tudi po ameriški premieri leta 1917 v New Yorku, označili so jo za pornografsko. Devet desetletij pozneje pa je na Broadwayu dobila več nagrad tony. Leta 2009 so jo z velikim uspehom postavili na oder Mestnega gledališča ljubljanskega: režiser Sebastijan Horvat jo je v sodelovanju z glasbenim vodjem Dragom Ivanušo slovenskemu občinstvu približal po ameriškem vzoru v obliki muzikala avtorjev Stevena Saterja in Duncaha Sheika.
"Pomladno prebujenje je odločna obsodba malomeščanske morale, predvsem njene togosti in dvoličnosti, ki posameznike, ki zavestno ali zaradi spleta okoliščin ne privolijo ali ne morejo privoliti vanjo, duši, pohablja, izloča in ubije," so o predstavi zapisali v MGL-ju.
Nemčija, pozno 19. stoletje. Razkorak med odraščajočimi mladostniki, ki na pragu zrelosti odkrivajo erotiko in spolnost, in njihovimi starši, ki se niso zmožni odkrito in odgovorno soočiti s tem. Na eni strani stiske, ki porajajo vprašanja, na drugi predsodki, ki odrekajo odgovore. Opraviti imamo z represivnimi, krutimi pravili družbe, ki jim stoji nasproti pomladno prebujenje seksualnih gonov glavnih protagonistov. Ker so družbena pravila nesmiselno in neusmiljeno represivna, je pomladno prebujenje onemogočeno, konec pa neizbežno tragičen. Tragični junaki se srečujejo z dvoličnimi malomeščanskimi pravili, ki so značilna za zahodno družbo v preteklosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje