Pavana za Antigono je umetnina režiserke Hanne Preuss, ki z uprizoritvijo raznolikih umetniških praks, zvoka, svetlobe in teme, poezije, intimnih avtorskih pripovedi, videografije in žive glasbe nagovarja gledalčevo vsečutno izkustvo. Seva krik sodobnega človeka, ki se trudi za pomiritev s samim seboj in svetom, ki ga obdaja. Človeka, ki je utrujen od družbenih konfliktov.

Vizualne abstrakcije, saksofonski pasusi, poetske izpovedi, kipi in sonorična kompozicija na svojevrsten način prevzemajo nase vloge klasičnih likov grške tragedije. V ospredje je postavljen lik Antigone, ki jo upodobi Antonella Bukovaz, tudi avtorica pesnitev v predstavi. Spremljajo jo glasovi zunaj prizorišča, ki v italijanščini, angleščini in slovenščini govorijo o izgubljenosti in hrepenijo po iskanju identitete, po kateri hrepeni tudi Antigonin brat Polinejk, po smrti brezbrižno odvržen in izbrisan.

Obujanje plemenitega mita Antigone še dandanes aktualno preizprašuje razmerje med etiko in zakonom, med humanimi vrednotami in družbenimi smernicami. Te tudi danes prevečkrat kažejo na brezbrižnost političnega sistema do malega človeka in njegovih čustvenih potreb. Antigona podobno kot v antični civilizaciji tudi danes odpira vprašanja o družbenem blagostanju, o pravici do lastne volje, o pravici do dostojnega pokopa, o pravici do bitja in imetja.

Njena usoda preizprašuje dilemo med osebnim izkustvom in osebno etiko, ki je vzpostavljena nasproti institucionalni stvarnosti. Odseva se v obstoječih družbeno-političnih razmerjih, v vladajočih Kreonih, zaslepljenih od moči in omamljenih s slo po oblasti. Med tem vsiljujejo zakone in nemalokrat – ko se mali človek z etično držo upre in bori za svoje pravice (bodisi z vstajo bodisi s stavko) – posežejo tudi po skrajnih sredstvih, da bi jih zatrli. Nesvobodni in zasužnjeni si borci za pravičnost in humanost danes delijo usodo z Antigono, simbolno upornico, saj opozarjajo, da namen države ni dobro enega, ampak dobro vseh državljanov. Kričijo po vzpostavitvi nove svetovne etike, ki bi obudila pozabljeno vrednoto skupnosti.

Predstava Pavana za Antigono klasično gledališče nadgradi s sonoričnimi dodatki, ki gledalca popeljejo v dolgo in počasno tridimenzionalno prostorsko časovno dimenzijo. Sonorično gledališče je vsekakor dobrodošla in inovativna poteza, ki gledalcu omogoča, da gledališče močno začuti. Dobi občutek, da predstave ne le gleda, ampak da v predstavi preprosto jé. Prevladujoči mračni in tesnobni zvoki, ki jih ob tresenju tal fizično celo začuti, ga nagovarjajo iz vseh smeri. Medtem ko se zvoki prepletajo, ga popeljejo do izgube občutka za realnost, v skoraj shizofren položaj, ki nedvomno odseva trenutek sodobnega človeka – ujetega v stiske nerešljivih vprašanj in etičnih dilem. Pri tem se sprašuje, kako naj preživi. Vzdušje brezciljnosti in občutek iskanja naključnih možnosti, kako kanalizirati svojo gonsko energijo, nedvomno zagotavljata saksofonske improvizacije Antonia Della Marine.

Multimedijska predstava vključuje še film, ki ga je režirala in posnela režiserka Hanna Slak, ta pa se skupaj z gibljivimi podobami umetnika Luka Umeka odslikava na sodobnih kiparsko-scenskih elementih Tomaža Primožiča. Za tenkočutno svetlobo, ki gledalcu omogoča vstop v popolnoma nov svet, je poskrbel slovenski oblikovalec svetlobe Jaka Šimenc, za zvočni inženiring pa vrhunski nemški strokovnjak Markus Krohn, ki z režiserko sodeluje že od samih začetkov sonoričnega gledališča.

Novo predstavo Hanne Preuss so izzvale razmere v sodobni družbi, ki usmerjajo življenje posameznika. Osamljenost sodobnega človeka, njegovo nemoč, utesnjenost ob tem, ker ne more izraziti svoje etične drže in ji slediti, ob tem pa začuti praznino sveta. Opozarja na pomanjkanje izraženega sočutja in solidarnosti, v teh vrednotah pa vidi tudi nov svetovnonazorski etos, ki daje upanje za prihodnost. "Poglej me," pravi Antigona (Antonella Bukovaz), "in bo ljubezen do zadnje besede in bo bistvena beseda in bo ljubezen, ki preobraža, bo humanost in pravica."