Janez Hočevar - Rifle je igralec, ki slovi predvsem po svojih komičnih vlogah, legendarna pa ostaja njegova vloga pri akciji Podarim - dobim. Pa vendar Hočevar ni zgolj in samo komik, čeprav je najpogosteje nastopal v tej gledališki zvrsti. Kot je povedal, na Borštnikov prstan ni računal, ker se je posvečal predvsem zvrstem gledališča, "ki niso tako cenjene. Ampak očitno sem prišel na vrsto."

Priznanje, ki mu ga je dodelila letošnja žirija v sestavi gledališkega in radijskega režiserja Aleša Jana, režiserke Mateje Koležnik, pisatelja in dramaturga Toneta Partljiča, umetniške direktorice FBS-ja Alje Predan in igralke Milene Zupančič, so mu podelili na sklepni slovesnosti 45. Borštnikovega srečanja v Slovenskem narodnem gledališču Maribor.

Iz utemeljitve žirije
"Pokrajina igralskega opusa Janeza Hočevarja je izjemno razgibana in kompleksna. Gledališka zgodovina izpričuje, da je Janez Hočevar mnogostranski igralec, sicer nadarjen za komične vloge, vendar se ni dokončno zapisal enemu samemu žanru in v njegovih kreacijah posameznih likov se pogosto kaže izrazita amorfna dvoumnost," je zapisala žirija v utemeljitvi in pri tem med drugim tudi dodala, da je sodoben igralec, ki se uvršča med vrhunske slovenske igralce, kar je dokazal s svojimi številnimi in nepozabnimi kreacijami v gledališču (po oceni Vasje Predana je zgolj v poklicnih gledališčih samo resnih vlog odigral okoli šestdeset), na filmu, televiziji in radiu. Njegova odlika je pravzaprav to, da obvladuje vse zvrsti in žanre ne glede na medij, v katerem nastopa.

Od lučkarja do igralca
Leta 1940 rojeni Hočevar se je z gledališčem prvič srečal, ko si je po neuspeli maturi v Drami SNG Ljubljana poiskal honorarno zaposlitev usmerjevalca reflektorjev. Iz ptičje perspektive je občudoval dela legendarnih slovenskih igralcev Staneta Severja, Aleksandra Valiča, Duše Počkaj in drugih ter se v pisal na AGRFT, ki ga je končal v razredu Vide Juvan. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado za vlogi državnega pravdnika v Bratih Karamazovih Dostojevskega (1962) in Sganarella v Molièrovem Zdravniku po sili (1963). Vida Juvan je v utemeljitvi zapisala, da sta "ti dve vlogi diametralno nasprotni" in da je bil v njuni "realizaciji nadpovprečen".

Iz Drame na svobodo
Med študijem je imel Hočevar manjše vloge v uprizoritvah Slovenskega mladinskega gledališča in Odra 57, leta 1966 pa se je zaposlil v ljubljanski Drami. Prva večja vloga je bila vloga študenta Tončka v veseloigri Ta veseli dan ali Matiček se ženi leta 1966, med drugim pa je igral še Arhitekta v kontroverzni igri Arhitekt in asirski cesar (1968) in Filatelista v igri Znamke, nakar še Emilija ... ter za obe vlogi na sarajevskem Festivalu malih in eksperimentalnih odrov (1969) prejel nagrado zlati venec.

Konec 70. let je ustvaril Millerja v igri Spletka in ljubezen (Mestno gledališče ljubljansko), Jermana v Hlapcih (Mestno gledališče ljubljansko) ter Fausta v Don Juanu in Faustu (Drama SNG Maribor). Za vse tri vloge je leta 1981 prejel nagrado Prešernovega sklada. Pri 34 letih se je odločil za svobodni poklic, kar ga je pripeljalo tudi do komercialnih projektov, radijskih iger, otroških nanizank, kot sta Naočnik in Očalnik ter Leteča pipa Trapolo HAHA 33, uspešne otroške glasbene TV-seriji Kuhinja pri violinskem ključu in oddaje Moped-show. Upodobil je tudi znamenitega vojaka Švejka, o katerem pravi: "Ko sem v monokomediji, ki je bila v bistvu začetek stand up komedije, še igral Švejka, sem zmeraj rekel: 'Če se ne bodo smejali, se bom pa obrnil, hlače dol, pa rit pokazal, potem bo pa sigurno šlo.'"

Manjka nam politične satire
Glede na njegov sloves in po njegovih besedah Slovenci le premoremo smisel za humor, čeprav se nekdaj ni zdelo tako. Se pa Slovenci po Rifletovem mnenju smejimo "ob dobrem in sproščenem humorju, ne preveč črnem, bolj svetlo sivem, ki pa mora biti kar precej neposreden". Kar pa se tiče komedije in satire, v našem prostoru po Hočevarjevem mnenju manjka predvsem politične satire, ki obstaja le še v radijskem šovu Saša Hribarja.