Oder
(6)

Poudarki

  • Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek, Jan Krmelj: Chorus, premiera 12. 9., Kino Šiška
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.1 od 9 glasov Ocenite to novico!
false
Koreografija in režija: Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek in Jan Krmelj; gibalni principi: Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek; konceptualna zasnova: Jan Krmelj (DivinaMimesis); izvajalci: Sara Janašković, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek, Teja Modrijan, Kristýna Šajtošová in Alex Tesch; skladatelj & izvajalec glasbe: Kristijan Krajnčan; oblikovalec luči: Borut Bučinel Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška
false
Chorus je zmagovalni projekt razpisa Kina Šiška za Kulturni evro 2016. Premiera bo v okviru festivala Spider in v sodelovanju s CoFestivalom. Producenta: Nataša Zavolovšek in Mitja Bravhar; produkcija: Center urbane kulture Kino Šiška; koproducenti: Alien Express, Exodos Ljubljana, Plesna šola Urška in Urban Roof. Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška
       V Chorusu ni nobene zgodbe, ni vsebine v klasičnem smislu, je zgolj želja, volja po združevanju in razpadanju, volja po delanju tega gibanja. In to je hkrati ta esenca, ki združuje plesalce na odru, organizem chorusa. Podobno kot v realnosti, esenca, ki nas združuje kot ljudi ali kot ustvarjalce, ni v podobnosti, temveč ravno v razliki oziroma razlikah, ki jih nosimo.       
 Jan Krmelj
false
V plesni predstavi Chorus so njeni avtorji, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek in Jan Krmelj, prepletli ideje disfunkcionalnega zbora, "molčečega chorusa", vprašanje možnosti obstoja skupnosti ter plesno raziskovanje komunikacije in povezovanja. Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška
false
Predstava zabrisuje meje med sodobnim plesom in hiphopom. "Vse to je ena in ista stvar, le principi so drugačni." Za plesno delovanje Žigana Krajnčana in Gašperja Kunška je nasploh značilno prehajanje, ali še bolj nepriznavanje mej med različnimi plesnimi jeziki. Pri plesnem delu izhajata iz lastnega, prijateljskega odnosa. Tudi k predstavi Chorus sta povabila prijatelje, plesalce z različnih področij. Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška
false
Kristijan Krajnčan se plesalcem pridružuje z bobni in s čelom. Dve različni glasbeni situaciji ustrezata tudi prelivanju različnih plesnih slogov; hiphop temelji na ritmu in groovu, bolj melodični čelo bi lahko primerjali s sodobnim plesom. Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška
false
Predstava je zgrajena kot strukturirana improvizacija. Struktura je določena, kar se zgodi vmes, pa v veliki meri sloni na pozornosti šestih plesalcev. Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška
false
Chorus, organizem skupnega telesa, se generira s telesi posameznih plesalcev in med njimi oziroma je - telo celotne predstave. Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška
       Predvsem je zanimivo, kako ta telesa gradijo neki organizem iz začetne praznine ali odsotnosti. Kako prepoznati, kaj se dogaja, lahko to imenuješ energijo ali vibracijo, kako jo vodit in na kakšni ravni za določen učinek.       
 Gašper Kunšek
false
V proces so vstopili preko fizičnih nalog in tako preverjali, kako njihova skupnost sploh deluje. "Ves čas delamo na ta način – iz samega delovanja in ne obratno, da ideji, kaj bi želeli povedati sledi iskanje načina kako," pravi Gašper Kunšek. Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška
false
"Pri kontaktni improvizaciji moram imeti svoj motor, svojo zgodbo, ki jo peljem naprej, a sem hkrati del skupine. Obenem imam fokus nase in fokus za skupino, da lahko največjo možno skrb namenim tistemu zraven mene, da sem popolnoma z njim," pravi Žigan Krajnčan. Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška
false
"Ples je vselej lociran vmes – v neki pogojni skupnosti. Nima lastne pozicije; dar je, ki ga prejmemo brez sprejetja, dar, ki ga damo brez dajanja. Skupaj lahko obstajamo le vmes, v praznih prostorih, črnih luknjah, naših nenehnih nesporazumih, ki vzpostavljajo resničnost. Eno smo lahko le skozi razliko," je ob predstavi zapisal Jan Krmelj. Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška
       Mislim, da vse izhaja iz praznega prostora, vse prihaja iz tam, kjer ničesar ni. In če greš v ta nič, ki ni nič, v to nulo, črno luknjo … od tu vedno pridejo najlepše stvari.       
 Žigan Krajnčan
false
Gašper Kunšek: Raziskujemo, kako se približevati in sooblikovati skupno telo. Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška

Dodaj v

Chorus: plesni organizem, ki vznika iz praznine

Intervju z avtorji plesne predstave Chorus
12. september 2017 ob 06:33
Ljubljana - MMC RTV SLO

Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek in Jan Krmelj v predstavi Chorus raziskujejo izvore, pogoje in potencialnosti skupnosti kot organizma, ki ga ob razlikah povezuje skupna volja po gibanju, po srečevanju, ki se materializira v združevanju in razpadanju.

Predstava, ki po besedah ustvarjalcev z gledalci komunicira onkraj informacije, se v naslovu nanaša na tragiški chorus. A njihov zbor je molčeč. "Vse preveč dogodkov in konceptov je, da bi jih lahko naslovili. Chorus se tu distancira od človeškega sveta, ponovno vstopi v predtragiško formo, da bi se dotaknili nečesa, kar ni sporočljivo," je zapisal Jan Krmelj. Kakšen je torej njihov chorus, ta skupinski organizem z inteligentno formo, z avtonomno dinamiko? Zdi se, da je prav to tisto vprašanje, ki ga zastavlja in obdeluje predstava, medtem ko vznika iz praznine, ki to ni, ko se naseljuje v vmesnih prostorih, v telesih in med njimi. Ob tem pa vabi v občutenje, doživetje intenzitet, energij in ritmov raznolikih (potencialnih) realnosti, da bi gledalec ob koncu lahko začutil sebe.

Nocojšnja premiera v Kinu Šiška bo v sklopu festivala Spider in v sodelovanju s CoFestivalom, nastala pa je kot rezultat projekta Kulturni evro Kina Šiška. Razpis so Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek in Jan Krmelj izkoristili kot priložnost, da udejanjijo svojo željo po sodelovanju in svoja srečevanja ter pogovore izčistijo v skupen koncept. Čeprav delujejo na različnih področjih, so se demokratično podali v skupno vlogo režiserjev in koreografov. Jana Krmelja poznamo predvsem kot gledališkega režiserja in pesnika; njegova pesniška zbirka Relikvije dihanja je bila nominirana za Veronikino in Jenkovo nagrado, v ljubljanski Drami pa je režiral Utopijo. Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek sta kot plesalca in koreografa navdušila s serijo duetov Neimenovano in Ejlijen eskpres ter bila na letošnji Gibanici, bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti, nagrajena kot perspektivna plesalca, njun duet Ejlijen ekspres pa izbran med dvajset najboljših predstav leta 2016 po izboru evropske plesne mreže Aerowaves. K sodelovanju so povabili še plesalce Saro Janašković, Tejo Modrijan, Kristýno Šajtošovo in Alexa Tescha, glasbenika Kristijana Krajnčana in oblikovalca luči Boruta Bučinela.

Katere vaše ideje in zanimanja so se prepletli ob zasnovi koncepta predstave, ko ste pripravljali prijavo za Kulturni evro?
Jan
: Fascinirala me je ideja izgubljenega, disfunkcionalnega zbora, množice onkraj zgodbe, medtem ko sta Žigana in Gašperja zanimala predvsem stik in komunikacija znotraj skupnosti.

Žigan: Vmes so stopila še zelo raznolika razmišljanja, med drugim o tem, kako se različni plesi združujejo, pa o plesanju do smrti ali nesmrtnosti. Zgodovinski zapisi namreč pričajo o pojavu epidemije plesa ali plesne kuge v Strasbourgu leta 1518, ko se ljudje enostavno niso mogli ustaviti in so med plesom umirali.

Jan: Vprašanje kolektiva, možnost skupnosti, povezovanja danes.

Gašper: Kako prek določenih form komunicirati in iti globlje od površinskega prijateljstva. Gre za širitev plesnega raziskovanja z Žiganom, pri katerem izhajava iz najinega prijateljskega odnosa, tu pa preverjamo, kako deluje skupnost, kako se vzpostavlja komunikacija ob zastavljenih ciljih, pa tudi kako se lahko midva prilagodiva skupnosti.

Žigan: Želeli smo vzpostaviti demokratično situacijo, v kateri bi vsi, tako mi trije kot plesalci, glasbenik in oblikovalec luči, kolektivno ustvarjali, ne da imamo vloge razdeljene na režiserja, ki določa koncepte, koreografa, ki na te lepi gibalne principe in druge, ki se temu prilagodijo.

Jan
: Da udejanjimo chorus tako na ravni ustvarjanja kot na ravni tega, kar se zgodi na odru. Principi raziskovanja komunikacije, ki jih Žigan in Gašper uporabljata v svojem plesnem delovanju, so izredno povezovalni, ne glede na vsebino sodelovanja, kar se je pokazalo tudi v našem procesu, ko gre za večjo skupino.

Žigan: Po eni strani gre za povezovanje, po drugi za individualnost. Pri vsakem posamezniku je nekaj izpostavljeno in ples je to pripeljal v skupinski proces.

Omenili ste principe plesnega delovanja Gašperja in Žigana, ki so razvidni tudi v seriji vajinih predstav Ejlijen ekspres. Kako bi ga opisala in v kakšnem odnosu do tega je vaše tokratno plesno raziskovanje v večji skupini?
Gašper
: V najinih predstavah je že opazen nek tipičen način izražanja, ki sva ga vzpostavila. Ta se je razvil naravno v najinem odnosu, zato ga lahko strukturiraš le do določene mere. Seveda sva se pripravila na ta proces z nekaterimi najinimi principi, a smo v proces za Chorus vstopili v glavnem instinktivno, z vprašanjem, kako občutek komunikacije, ki ga imava z Žiganom, pripeljati med šest plesalcev in z odprtostjo do tega, kako lahko ta naša skupnost deluje.

Žigan: Najini principi so zrasli sami od sebe, ko sva kot prijatelja delovala in plesala. Pri Chorusu smo – šest plesalcev oziroma devet ustvarjalcev – ta sistem začeli raziskovati na novo. Iz istega centra, jedra, to je prijateljstvo in komunikacija, a z novimi vprašanji, idejami in predlogi vseh so se porodili povsem drugi sistemi.

Gašper: In ta izraz ni podoben tistemu v Ejlijen ekspres.

So vsi plesalci s polja sodobnega plesa? Predvsem me zanima, ker v svojih delih združujeta različne plesne jezike in raziskujeta gib zunaj kodov posameznih plesnih slogov in tehnik.
Gašper
: K delu sva z Žiganom povabila prijatelje s plesne scene, nekateri prihajajo s področja urbanih plesov, drugi iz sodobnega plesa, vsi pa – že prej ali zdaj med procesom – raziskujejo skupno mejo med obema.

Žigan: Poskušali smo zabrisati mejo med sodobnim plesom in hiphopom. Vse to je ena in ista stvar, le principi so drugačni. Pri sodobnem plesu na primer, se zaustaviš, da ponovno najdeš trenutek, kako nadaljevati, pri hiphopu pa greš ”groovat”, a fokus vstopanja z mentalnimi situacijami v trenutke in da boš to s plesom nekam pripeljal, je enak.

Gašper: Cilj je isti, le pristop je drugačen.

Jan: Prav to iskanje nekakšne esence, ki združuje vse gibalne principe, se mi zdi pri Žiganu in Gašperju zelo zanimivo. V Chorusu ni nobene zgodbe, ni vsebine v klasičnem smislu, je zgolj želja, volja po združevanju in razpadanju, volja po delanju tega gibanja. In to je hkrati ta esenca, ki združuje plesalce na odru, organizem chorusa. Podobno kot v realnosti, esenca, ki nas združuje kot ljudi ali kot ustvarjalce, ni v podobnosti, temveč ravno v razliki oziroma razlikah, ki jih nosimo.

Gašper: In v sprejemanju te razlike. Raziskujemo, kako se približevati in sooblikovati skupno telo.
Ta princip se razvija na vseh ravneh. Tudi Borut s svojo spontanostjo in improvizacijo pri oblikovanju luči sooblikuje skupno koreografijo.

Žigan: Diha in pleše z nami, kot da bi DJ-jal z lučmi. In Kristijan, ki z bobni in čelom združuje dve različni glasbeni situaciji ...

Gašper: Kar je ponovno poigravanje z mejo, med ritmom bobnov – in hiphop temelji prav na ritmu in groovu – ter bolj melodičnim čelom. Skupaj pa deluje popolnoma organsko.

Kako ste vstopili v proces, s čim ste začeli?
Gašper: Prvi teden smo se srečevali samo plesalci in raziskovali prek fizičnih nalog, ki jih uporabljava tudi z Žiganom, zanimalo naju je tudi, kako bodo ti principi delovali v skupnosti. Iz teh nalog in iz svobodne improvizacije smo prišli do stvari, ki nas držijo skupaj kot individualiste v skupini. Šele potem smo začeli graditi skupne principe, nato se je pridružila glasba.

Žigan: Ko smo šli na Kristjanov koncert, smo tudi videli, kaj bi od radi od njega in kaj nam on da, ko smo mi samo pri miru.

Gašper: Jan je »oko«, ker mi, ki smo »notri«, težko vidimo, kako je kaj videti.

Žigan: Sploh glede strukture predstave.

Gašper: Z Žiganom delava po lynchevskem principu, v procesu se zgodijo določene stvari, a je treba vzpostaviti strukturo, povezati sekvence, da dobiš esenco tega, kar hočeš povedati. Ves čas delamo na ta način – iz samega delovanja in ne obratno, da ideji, kaj bi želeli povedati sledi iskanje načina kako.

Žigan: Imaš cilj, vmes pa nanj pozabiš in se stvari zgodijo, a se nato vrneš k izhodiščnemu cilju, pogledaš, kaj se je razvilo in vidiš, da se stvari urejajo proti temu, kar si na začetku hotel.

Gašper: Če želiš nekam priti z določeno intenco, ne bo šlo, šele ko pustiš, da pride, se manifestira. Zato je najboljše, da se začne na podlagi fizičnih nalog in potem se samo zgodi.

Jan, kot »zunanje oko« v enem svojih zapisov ob procesu nastajanja predstave omenjaš zanimiv pristop do režije prostora s pozornostjo na strukturiranje performativnega prostora, ki vključuje tudi razmerja med telesi in praznino.
Jan
: Specifika gledališča in performativnega je ravno v tem, da konstruira neko podobo kot prostor, da prebija površino. V tej predstavi smo se popolnoma odpovedali vsemu, kar bi lahko delovalo vizualno, razen telesom, tej gmoti teles, kar je meni odprlo popolnoma nov pogled. Izredno zanimivo je opazovati, kaj vse nosijo ta telesa. Gledamo telesa, gre pa za nekaj popolnoma drugega. Dinamika fizičnega med telesi generira nekaj novega, nagovarja gledalca z občutkom, da teh šest teles na odru gradi še eno telo, ki je obenem odsotno telo, v katerega mora gledalec vstopiti. In to je telo celotne predstave.

Kako lahko razumemo to telo predstave, odsotno telo? Kako se lahko navežemo na ta občutek videnega-nevidnega?
Jan: Specifika in potencial te predstave se mi zdi prav v tem, da nikakršnega objekta komunikacije, nobene neposrednega namena po nagovarjanju, nobenih informacij, ki bi jih gledalec sprejemal, ampak gre za čisto avtonomno dinamiko dogajanja na odru, vračanje k esencialnemu – komunikaciji onkraj informacije. Ob tem lahko gledalec izkuša svojo samoto in se obenem poveže ravno prek tega, kar skupina ljudi na odru generira. To pa presega zgolj to, kar vidimo in slišimo, prej bi rekel, da gre za neko prehodno stanje, v katerega bo gledalec vstopil šele po predstavi. Gre za čisto izkušnjo, ki jo doživljajo ustvarjalci na odru in v katero lahko vstopijo gledalci.

Sam dogajanje dojemam predvsem zelo ritmično, v smislu časa in dinamike teles. Organizem skupnosti, plesno telo, ki se srečuje, združuje in razpada. V celoti me je zanimalo, kako razumeti formo predstave kot inteligentno formo. Ne da gledamo plesalce, ki nam nekaj predstavljajo, temveč da forma, v kateri so, govori skoznje. Zato sta pri tem izredno pomembni kompozicija in ritmična struktura. Smisel leži v tem, kar se generira onkraj videnega, v tem, kar generira celotna forma.

Žigan: Ko se zbudim, sem v enem ritmu, nato se pripravim na dan in grem od doma, kar je popolnoma drug ritem … Na koncu dneva se usedem in začutim ritem celega dneva. To bi radi dosegli s predstavo, da bo konec predstave kot ta konec dneva, v katerem začutiš vse ritme, ki so se nakopičili v tvoji realnosti čez dan, da takrat začutiš sebe.

Gašper: Ko zamenjaš ritem, postaneš bolj živ, pred spanjem pa se umirjaš, se spuščaš v stanje mirovanja. S predstavo se spustimo na podobno potovanje, polno različnih ritmov in energij.

Žigan: Da bi gledalec dobil neki občutek, doživetje. Ne takšen, ki bi ga lahko označili kot dober ali slab, ampak takšen, da mu po predstavi, ko se vrne domov, omogoči, da začuti sebe.

Kaj je tisto v predstavi, kar gledalcu omogoča, da gre lahko čez vse te ritme in začuti sebe?
Žigan: Dramaturgija energije.

Kakšno razmerje med posamezniki in skupnim telesom, organizmom chorusa vas zanima?
Žigan: Pri kontaktni improvizaciji moram imeti svoj motor, svojo zgodbo, ki jo peljem naprej, a sem hkrati del skupine. Obenem imam fokus nase in fokus za skupino, da lahko največjo možno skrb namenim tistemu zraven sebe, da sem popolnoma z njim. Ves čas je treba loviti ravnotežje in prepoznavati pravi trenutek, kdaj utišati svoj ego in kdaj ga dvigniti, da pelješ skupino. Gašper: Predvsem je zanimivo, kako ta telesa gradijo nekakšen organizem iz začetne praznine ali odsotnosti. Kako prepoznati, kaj se dogaja, lahko to imenuješ energijo ali vibracijo, kako jo voditi in na kakšni ravni za določen učinek, da bo na primer pozitivna ali dramatična. V procesu odkrivamo in iščemo, kako vzpostavljati posamezne sekvence in predvsem ravnotežje med njimi, recimo uravnati trajanje in prehod med intenzivno sekvenco iz urbanih plesnih slogov in sekvenco mirnejšega toka, ter kaj ta organizem teles, naš chorus, v posamezni organizaciji daje. Pri tem so prisotni tako naši individualni cilji, kaj hočemo dati gledalcem, kot tudi skupen cilj, ki se zgradi iz vseh teh kot povsem nova energija, ki jo gledalec občuti. Tako smo poskušali prek individualnih ciljev konstruirati občutek, ki ga bo gledalec dobil prek cele predstave, in tudi po premieri procesa nočemo ustavljati, ampak bi si želeli vključiti še več plesalcev, da bi se skupina širila, kot plesna kuga.

Žigan: Mislim, da vse izhaja iz praznega prostora, vse prihaja iz tam, kjer ničesar ni. In če greš v ta nič, ki ni nič, v to nulo, črno luknjo … od tu vedno pridejo najlepše stvari. Ne vem, kako opredeliti ta prostor, niti ni emocija niti energija, ampak nekaj za tem, neke vrste občutek, iz katerega dobim energijo, da grem naprej, iz katerega dobim impulz ali misel … Prav ta prazen prostor, ta nula me najbolj zanima.

Kot vznik nečesa novega?
Žigan: Da.

Gašper: Ne da kreiraš stvari, ampak da jih poskusiš sprejemati, da se poskusiš narediti sprejemljivega za določeno energijo, odnos, emocijo, formo gibanja. Če le kreiram, se mi ne zgodi nič novega, ker sem samodejno ujet v vzorec, ki se je že zgodil, ko pa plešem iz tega, da sprejemam, se mi vedno zgodi najlepša stvar ali pa v tem najbolj uživam. To se zgodi, ko rasteš preko pozornosti.

Žigan: Kar sprejemam, lahko začnem tudi usmerjati; kam usmerim energijo, ali jo potenciram ali spustim, ker če jo le dajem, jo izgubim. Iščem ustrezno razmerje in obenem potujem s tokom, ki te vodi. Ko si prizadevaš za pozornost, to postane samodejna situacija, prazen prostor, ki se je zapolnil. Po eni strani delaš to sam, a nimaš tega občutka, ker se dogaja samo po sebi.

Gašper: Sprejemaš in manifestiraš hkrati, a da se med tem se ne zgubljaš.

Jan: Vsak odrski dogodek vsakič znova ponavlja to fascinacijo, to vznikanje iz prazne točke. Vedno znova se zberemo in najprej strmimo v neko praznino. Tudi če gre za vizualni spektakel, je izhodiščna točka ta, da tam še ničesar ni. Vprašanje je, kaj potegnemo iz te praznine, katere energije prepoznamo in kam to pripeljemo. Pri Chorusu gre predvsem za te esence, da tega, kar se manifestira, ne zapeljemo v zgodbo, temveč da ostajamo v temeljni situaciji odnosov, ki se začenjajo graditi in se porušijo, še preden bi lahko zaživeli, kot nizanje čistih intenzivnosti – gibalnih, energetskih, čustvenih …

V napovedi predstave je zapisano, da vas ples zanima kot transgresivna gesta. Kaj vam to pomeni?
Jan: Ples ponuja neko totalno svobodo, ki je svoboda onkraj tega, kar človek je ali kar bi moral biti. Predvsem gre za gibanje, ki je tako drugačno kot človeško gibanje danes, da se ples v tem pogledu vrača k esenci človeškega gibanja in je zaradi tega osvobajajoč konteksta sedanjosti. V skupnosti plešočih teles vidimo, da lahko ta telesa doživijo nekaj lepega, grdega, slabega, nekaj popolnoma nedoumljivega, banalnega, smešnega … Če posežemo v neko popolnoma esencialno, arhetipsko situacijo znotraj skupnosti, v tem pogledu lahko doživimo neko preseganje obstoječega, vsega, kar se nam zdi samoumevno.

Žigan: Meni ples predstavlja svobodo v delovanju. To svobodo v delovanju lahko omogoča vsaka stvar, če jo resnično rad počneš.

Gašper: Ples lahko zaznavam na več ravneh, a predvsem me zanima ravnotežje med ekspresijo in vtisom. Plešem zaradi ekspresije, a predstave delamo za gledalce. Treba je najti ustrezno združitev užitka v izrazu in vtisa ali občutka za druge.

Nika Arhar
Prijavi napako
Komentarji
malconoff
# 12.09.2017 ob 17:44
Odličen intervju. Zelo sem ponosen, da tako mladi fantje znajo zelo natančno opisati svoje precej "hermetično" početje in cilje. Glede larpurlatizma pa moram poudarit, da je celotna družba postala larpurlatistična. vse je sebi namen, vsak je sebi namen, kar pomeni, da smo se popolnoma emancipirali točno v to smer, ampak še očitno nismo dovolj zreli, da bi si to priznali. političnost nam je banalna in prodana, socialni angažma nas preveč prizadene, tehno-obsesija se nam zdi futu-patološka... itd. v glavnem, umetnik še naprej nima svojega mesta v družbi, medtem pa folk žre površinsko vsebino in misli, da ni umetna - predvsem pa ljudi sodi prek NOVIC, ki so del te iste umetne tvorbe. ta članek je sicer PR, ampak ne zaradi umetnikov, ampak kar zaradi tega portala. ker, če ne dela PR-ja, ki mu pride sam od sebe nasproti, sploh ne zna kreirat vsebine. medtem pa ti komentarji sploh niso sebi namen, namreč odpirajo težka vrata v sodoben diskurz o mestu svobodnega ustvarjanja v kvazipredapokaliptični družbi skozi prizmo naključnega mimoidečega, ko jé svoj tejkauej padtai... drugače rečeno. umetnost in vesolje sta isto. noben ju zares ne šteka, ne njune banalnosti, ne njune zamaknjenosti, ne njune raznolikosti, ne njunega razvoja, ne oblik. lej, kak so zvezde lepe. Severina in severnica. Pa Plejade pa chorus.
ti-ne
# 13.09.2017 ob 13:02
malconoff

# 12.09.2017 ob 17:44
Odličen intervju. Zelo sem ponosen, da tako mladi fantje znajo zelo natančno opisati svoje precej "hermetično" početje in cilje. Glede larpurlatizma pa moram poudarit, da je celotna družba postala larpurlatistična. vse je sebi namen, vsak je sebi namen, kar pomeni, da smo se popolnoma emancipirali točno v to smer, ampak še očitno nismo dovolj zreli, da bi si to priznali. političnost nam je banalna in prodana, socialni angažma nas preveč prizadene, tehno-obsesija se nam zdi futu-patološka...

:::::::::::::::::::::::::::::::
Tukaj se ne strinjam. Na vso srečo, ne razmišljajo vsi umetniki na ta način.
Tisti, ki tako razmišljajo pač ustvarjajo dekorativno umetnost. Za kaj več, pa je potrebno tudi kaj prebrati, delati in razmišljati.
Pa še mešaš političnost in politiko.
Socialni angažma vas preveč prizadene, zato raje obrnete glavo.Zanima vas hip hop gib, ki je nastal na ulici ampak ne zanimajo vas problemi ulice.......skratka, brez izkušnje bolečine dobimo Krasni novi svet (Huxley) in pojočo ribo ( Top Shop)
FallenLeah
# 12.09.2017 ob 10:16
Gašper <3
mihaing
# 12.09.2017 ob 10:00
Velikokrat se potrudim razumeti, vsaj delno te umetnosti a mi nikakor ne gre. Nekako mi je kot moda. Nekaj zmečeš skupaj in nato tako ali tako nimaš z čim primerjati ter oceniti ali soditi. Kar pade pade. Za navadne smrtnike je to žal pretežko...
ti-ne
# 12.09.2017 ob 14:05
V Chorusu ni nobene zgodbe, ni vsebine v klasičnem smislu.....

:::::::::::::::::::::::::::::::::
Temu se je v 19. stoletju reklo L'art pour l'art - larpurlartizem
Skratka dekorativna umetnost, ki je pogosto produkt neznanja in nepoznavanja zgodovine in sedanjosti. Nekakšna goat mug ideologija. Sploh, če uporabljaš hip hop brez socialnega konteksta, dobiš Talent Show za hipsterje!
Coen
# 12.09.2017 ob 09:37
Tisto, ko nimaš nekega konkretnega znanja, ki bi koristila tebi in družbi, zato svoje "umetniške točke" želiš prodati kot nekaj naprednega, kompleksnega in razumljivega samo intelektualni eliti, da bi si ustvaril iluzijo o pomembnosti sebe.
Kazalo