Slovensko ljudsko gledališče Celje je edino profesionalno gledališče v savinjsko-šaleški regiji. Ustanovljeno je bilo 6. decembra 1950, ko je MLO Celje izdal odločbo o ustanovitvi mestnega gledališča. Foto: SLG Celje
Slovensko ljudsko gledališče Celje je edino profesionalno gledališče v savinjsko-šaleški regiji. Ustanovljeno je bilo 6. decembra 1950, ko je MLO Celje izdal odločbo o ustanovitvi mestnega gledališča. Foto: SLG Celje
Umetniški ansambel celjskega gledališča sestavlja 23 profesionalnih igralcev (med njimi je tudi Pia Zemljič), hišni režiser, stalna dramaturginja, lektor in upravnica, ki skrbi tudi za repertoar gledališča. Foto: SNG Celje
V SLG-ju Celje je mogoče predstave spremljati na dveh prizoriščih; na Velikem odru in na Odrupododrom. Po velikosti dvorane (ki sprejme 360 obiskovalcev) in Velikega odra (ta je širok 11,80 m in globok 11,60 m) se SLG Celje uvršča med velika gledališča. Foto: SLG Celje

SLG Celje danes praznuje 60. obletnico profesionalnega ustvarjanja, kar bodo počastili s slovesnostjo na velikem odru nocoj ob 19.30. Jubileju je posvečen tudi letošnji repertoar, ki zaobjema nekatera ključna besedila svetovne dramatike, kot je, recimo, Smrt trgovskega potnika ali pa Sofoklesova Antigona.

"Za nami je 60 burnih let, vzponov in padcev, malih in velikih zmag, po naših deskah so se sprehodila številna velika imena slovenskega gledališča ter zapisala ime SLG Celje v gledališko zgodovino. V 60 letih nam je uspel razvoj v enega vodilnih in najbolj prepoznavnih gledališč v Sloveniji. S kratkim slavnostnim dogodkom želimo počastiti svoj 60. jubilej, na katerega smo izjemno ponosni. Dejstva, da so naše predstave deležne odličnih kritik, da naši igralci prejemajo številne nagrade in da uživamo veliko podporo našega zvestega občinstva, so kazalci, da smo na pravi poti," so sporočili iz celjskega gledališča.

Vzponi in padci
V Delu pišejo, da se je zgodba začela, ko se je končala druga svetovna vojna in je režiser Hinko Leskovšek razpisal avdiciji, ki je nazadnje pripeljala do uprizoritve Borovih Raztrgancev, pet let pozneje pa se je za celjsko gledališče začela profesionalna pot. Seveda je v tem času gledališče doživljajo vzpone in padce, kar je ob svojem prihodu na mesto upravnika gledališča leta 1962 izpostavil tudi Bruno Hartman, ki je s svojim nastopom delovanje gledališča skušal navezati na izročilo, ki sta ga zapustila umetniška vodja Lojze Filipič in Herbert Grün. A je gledališče znova zajela kriza s prihodom Jura Kislingerja; kar je povzročilo protesten odhod precejšnjega dela ansambla, tisti, ki pa so ostali, pa so bili dobesedno prepuščeni sami sebi.

V Celju so se v vodstvu zvrstila nekatera zveneča imena iz gledališkega sveta; Bojan Štih je med drugim tam našel navdih za svoje esejistične Paradigme, Andrej Inkret pa je s celjskim gledališčem odraščal. Ena osrednjih osebnosti celjskega gledališča je bil nedvomno pred petimi leti umrli režiser Franci Križaj, ki je svojo ustvarjalno pot začel na Odru 57, nato v Mestnem gledališču ljubljanskem, v mariborski in tržaški drami, nato pa se je zapisal Slovenskemu ljudskemu gledališču Celju.

Celjsko gledališče danes
Danes je upravnica gledališča Tina Kosi, statistika pa kaže, da v gledališču vsako sezono pripravijo pet premier za odrasle ter eno premiero za otroke in mladino in da imajo vsako leto 45 tisoč obiskovalcev, 170 predstav domačih in tujih gledališč v SLG-ju Celje ter 60 predstav na gostovanjih po Sloveniji in tujini. Umetniški ansambel celjskega gledališča sestavlja 23 profesionalnih igralcev, hišni režiser, stalna dramaturginja, lektor in upravnica, ki skrbi tudi za repertoar gledališča. Igralci SLG-ja Celje so prejemniki številnih nagrad. V gledališču se lahko pohvalijo kar z dvema dobitnikoma Borštnikovega prstana, Janezom Bermežem (1998) in Anico Kumer (2003).