Oder
(1)
Snježana Premuš
Sodobna plesalka in koreografinja Snježana Premuš pravi, da je dotik pogoj za empatično družbo. Na posnetku je prizor iz njenega projekta Fizične manifestacije, v katerem je preizpraševala, kaj fiksira našo telesno podobo in kaj jo spravlja v pogon. Foto: Madster
       Premalo se zavedamo, kaj pomeni brisanje dotika iz vsakdanjega življenja. V današnjem svetu smo tako osredotočeni na verbalni del, na logično in abstraktno razmišljanje. Ampak naše telo je mnogo bolj kompleksno.       
 Snježana Premuš
Dejan Srhoj
Sodobni plesalec in koreograf Dejan Srhoj pravi, da je dotik v plesu zanj vedno znova potovanje v neznano. Foto: Urška Boljkovac

Dotik je včasih onemogočala Cerkev, danes ga pametni telefon

Analiza plesnih praks nam lahko veliko pove o tem, v kakšni družbi in kulturi živimo
11. maj 2018 ob 11:55
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Vse več časa preživimo s pametno napravo v roki in očmi na zaslonu, našo pozornost grabijo opomniki, ki sporočajo, da se na spletu dogaja nekaj pomembnega, česar absolutno ne smemo zamuditi.

Čeprav smo v digitalnem svetu lahko ves čas povezani drug z drugim, saj komuniciramo in si izmenjujemo informacije kjer koli in kadar koli, se zdi, da izgubljamo stik - vse manj je namreč druženja v živo in dejavnosti, ki bi vključevale tudi druge čute, na primer dotik. Ena takšnih dejavnosti je ples, saj zahteva celo telo in vse čute.

Človekova potreba po dotiku
V Sloveniji veliko plešemo. Imamo veliko različnih plesnih skupin ali, bolje rečeno, plesnih skupnosti. Če izvzamemo plesne šole za otroke, ki učijo klasičnega plesnega izražanja – od baleta, jazz baleta, show dancea, latinskoameriških in standardnih plesov ter hip hopa –, je ples izjemno priljubljen tudi pri odraslih. Tu so plesalci swinga, argentinskega tanga, salse, kizombe, kavbojskih plesov, trebušnega plesa … Plesna pedagoginja Mateja Juvan pravi, da imamo poleg gibanja ljudje veliko potrebo po dotiku: "Posebej v tangu prihajamo po ta dotik, po ta objem, in premagujemo lastne meje našega barometra, do kod se bomo spustili."

Ples kot spoznavanje lastnih meja
Kako se pri plesu dotikamo, je odvisno od plesnega stila. Pri valčku ali polki je denimo zelo jasno določeno, kje se smeta partnerja dotikati, drža je zapovedana. Pri plesnih stilih, ki temeljijo na improvizaciji in nimajo določene forme, pa je to odvisno od vsakega posameznika. Sodobni plesalec in koreograf Dejan Srhoj pravi, da je dotik v plesu zanj vedno znova potovanje v neznano. "Zame je ukvarjanje s plesom pomenilo tudi spoznavanje lastnih mej, do kam želim iti in s kom. In v tem smislu se mi zdi vsak dotik politično dejanje. Družabnih dogodkov v mestu, ki bi dovoljevali dotik, je vse manj. Zato si je treba ustvariti razmere ali nova okolja, nove rituale, ki dovolijo tovrstno srečevanje. Zanimivo se mi zdi gledati na sodobni ples kot na neko novo vrsto folklore. Čeprav ne v starem smislu, temveč kot nov način, na katerega ljudje sobivajo, plešejo oziroma komunicirajo."

Dotik je pogoj za sočutno družbo
Radi rečemo, da ima ples pozitiven vpliv na naše zdravje. Pa ne le zaradi gibanja, temveč tudi zaradi dotikanja. Vse več raziskav ugotavlja, da je dotik nujen za preživetje dojenčka in izjemno pomemben za razvoj otroka. Sodobna plesalka in koreografinja Snježana Premuš pravi, da je dotik pogoj za sodoživljajočo družbo. "Premalo se zavedamo, kaj pomeni brisanje dotika iz vsakdanjega življenja. V današnjem svetu smo tako osredotočeni na verbalni del, na logično in abstraktno razmišljanje. Ampak naše telo je mnogo bolj kompleksno." Sodobni plesalci z različnimi gibalnimi tehnikami odkrivajo telesno inteligenco in ugotavljajo, kako gibanje vpliva na možgane, kako prostor vpliva na telesa, ki vstopajo vanj, kako dotik vpliva na razvoj in čustva … S svojim znanjem se povezujejo tudi z drugimi področji, ki se ukvarjajo s človekovim telesom. "Tu je res veliko znanja. Odpira se ogromno raziskovalno polje, ki daljnosežno lahko celostno vpliva na človeka in družbo."

Kjer sta se dva lahko prijela celo za pas
Ali smo družba, ki se je vajena dotikati? Etnolog Bojan Knific pravi, da so bili dotiki vedno družbeno cenzurirani. Kje je vzrok za to, težko reče, zagotovo pa "katoliška družba temu ni bila naklonjena. Zato je plese prepovedovala. Plesi so bili za Cerkev kot institucijo vredni obsojanja in so jih obsojali. Če bi se družba razvijala tako, kot bi Cerkev želela, plesov ne bi bilo … nobenih. To se je preneslo na celotno družbo". V 19. in 20. stoletju so zato zelo bedeli nad tem, kako se med plesom kdo koga dotika. Ples je bil prostor, kjer sta se dva lahko prijela za roko ali celo za pas. Dotikov je bilo v tej družbi, tako v kmečkem kot v meščanskem okolju, precej manj kot danes. "Danes ni neobičajno dati nekomu roko, ko ga pozdravimo, tudi ni običajno prijatelja objeti ali poljubiti svojega otroka, tudi pred drugimi. Do druge svetovne vojne tega praktično ni bilo."


O vlogi plesa v sodobni digitalizirani družbi smo govorili v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. Vabljeni k poslušanju!



Urška Henigman, Radio Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
gospod iskreni
# 11.05.2018 ob 12:37
Ubistvu smo prišli že tako daleč, da si v živo ne znamo rečt stvari, ki si jih rečemo preko socialnih omrežij. Prišli smo tako daleč, da imeti odlične socialne "skillse" pomeni biti čuden. Odnosi so postali tako fejk, da me strašijo, zelo strašijo. Kam to pelje, je nemogoče predvidevati. Se bojim, da v svet psihopatov, v svet brez čustev kakršnihkoli do sočloveka.
Kazalo