Oder
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.8 od 44 glasov Ocenite to novico!
Gonilna sila romana, za katerega je avtorica navdih našla v svoji ekscentrični, biseksualni in intimni prijateljici Viti Sackville-West, in Ivanuševega libreta je neke vrste hrepenenje, ki je konkretno in filozofsko obenem. Foto: MGL/Peter Giodani
Drago Ivanuša, ki je libreto pripravljal več kot dve leti in pri tem tesno sodeloval tudi z glavnim igralcem Maticem Lukšičem, je k temu dodal, da predstava govori o iskanju vseh identitet, ne le spolne. Prepričan je, da roman lahko primerjamo z današnjim časom, saj se zlasti mlajše generacije spopadajo s krizo identitete v družbi, prežeti z materializmom na eni in neskončno možnostjo izbire na drugi strani. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan
Igralcem Mestnega gledališča ljubljanskega se je kot gost pridružil tudi Lado Bizovičar. Foto: MGL/Peter Giodani
       V uradu župana New Yorka Billa De Blasia so leta 2016 potrdili 31 uradno veljavnih spolov – spolnih identitet.       
 Drago Ivanuša
Še najtočnejša je verjetno definicija romana Virginie Woolf, da je Orlando najdaljše in najočarljivejše ljubezensko pismo v zgodovini literature. Žanrsko ga je skoraj nemogoče opredeliti, avtorica sama ga je podnaslovila z biografijo, literarna zgodovina pa ga pogosto označuje za fiktivno historično biografijo. Foto: MGL/Peter Giodani
"Tudi naš Orlando potuje skozi čas. Začne v renesansi, konča v 20. stoletju. Potuje skozi shrambe svoje zavesti in svoje podzavesti. Potuje skozi arhetipske kontekste različnih obdobij in različnih tipov ljudi, potuje skozi vzorce, prevzetih iz duhovnega in emotivnega dednega materiala," je na novinarski konferenci pojasnila direktorica in umetniška vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor. Foto: MGL/Peter Giodani
       Ves čas pisanja je potekalo 'prevajanje' fragmentov v dramski material, ki bo lahko zaživel zunaj literarnega z igralcem, glasbo.       
 Drago Ivanuša
Literarna zgodovina delo pogosto imenuje fiktivna historična biografija, zato ker V. Woolf stvarna in faktografska dejstva uporablja zgolj kot shematično pripovedno ogrodje, iz katerega se potem razveje tok zavesti psiholoških razsežnosti. Ogrodje romana je torej neke vrste imitacija znanstveno-histografske biografije, ki jo je V. Woolf napolnila z izrazito intimno snovjo, kjer je v ospredju Orlandina pot skozi življenje. Ta pot pa je zelo fluidna. In fantastična. Foto: MGL/Peter Giodani
       Umetnost je za V. Woolf rešitev in trdim, da velja enako za naš čas. Že dolgo človeštvo ni tako zelo potrebovalo umetnosti kot prav zdaj. Ekonomska logika kapitala nas je pripeljala do duhovno izsušene družbe egoističnih, neetičnih posameznikov, živečih v materialnem izobilju, brez prave svobode. Brez umetnosti, znanosti, filozofije se ne bomo nikoli otresli vladavine praznote.       
 Drago Ivanuša
V predstavi igrajo: Matic Lukšič, Iva Krajnc Bagola, Nataša Tič Ralijan, Lado Bizovičar k. g., Tomo Tomšič k. g., Sebastian Cavazza, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar, AGRFT, Robert Korošec k. g., Matej Zemljič, AGRFT, ter Drago Ivanuša k. g. in Jože Šalej k. g. Foto: MGL/Peter Giodani
VIDEO
V MGL-ju muzikal Orlando

Dodaj v

Drago Ivanuša: "Vprašanje spolov in neenakosti spada v širši problem človekove svobode"

Intervju ob premieri muzikala Orlando
25. april 2018 ob 08:11,
zadnji poseg: 26. april 2018 ob 08:12
Ljubljana - MMC RTV SLO

Pred premiero muzikala Orlando, ki bo nocoj na Velikem odru MGL-ja, smo se pogovarjali z avtorjem priredbe istoimenskega romana Virginie Woolf in glasbe Dragom Ivanušo. Libreto je pripravljal več kot dve leti, pravi pa, da se osnovna os uprizoritve vrti okoli iskanja vseh identitet, ne le spolne.

Roman Virginie Woolf je roman o potovanju skozi čas in razpira vprašanja o identiteti in spolu. Življenje Orlanda je razpotegnjeno v dobrih 400 let, v katerem glavni junak doživi najrazličnejše spremembe. Postara se za vsega dvajset let, iz najstnika odraste v samostojno žensko, na svoji poti pa sreča številne pomembne osebnosti iz različnih obdobij, med drugim kraljico Elizabeto I. in kraljico Viktorijo. Svet se spreminja in spreminja se tudi Orlando.

Tako kot roman tudi libreto temelji na humorju, melanholiji in erotiki ter na predpostavki, da je miselni vzgon vedno močnejši od fizičnega. Triurna predstava, ki jo je režirala Barbara Hieng Samobor, se sprašuje, ali je iskanje sebe iskanje para, ali je iskanje sebe morda ustvarjanje in s tem realizacija samega sebe, pri čemer se naslanja na asociacijo, telepatijo in meditacijo. Čeprav je znamenito delo iz leta 1928 snov številnih teoretičnih študij, ga raziskovalci do neke mere puščajo v stanju skrivnostnosti, nedorečenosti in enigmatičnosti.

V predstavi igrajo Matic Lukšič kot Orlando, Nataša Tič Ralijan, Iva Krajnc Bagola, Sebastian Cavazza, Lado Bizovičar, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar, Robert Korošec, Matej Zemljič in Drago Ivanuša v alternaciji z Jožetom Šalejem. Dramaturginja predstave je bila Eva Mahkovic, za likovno podobo so poskrbeli scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumograf Uroš Belantič, oblikovalka maske Barbara Pavlin ter oblikovalca svetlobe Andrej Koležnik in Boštjan Kos, za jezik pa lektorica Maja Cerar, sodelovali pa sta še asistentka dramaturginje Lejla Švabič, asistentka kostumografa Nina Čehovin in asistentka dramaturgije Dhyana Mlakar (študijsko).

Več o tem, kako je priredba romana nastajala, kako glasba kroji samo uprizoritev in kakšno vlogo ima v njej Drago Ivanuša, pa v spodnjem intervjuju.


Za muzikal Orlando niste napisali le libreta, ampak tudi gledališko priredbo romana Virginie Woolf. Kaj vas je napeljalo prav k temu romanu?
Eden izmed razlogov je ta, da sem se želel izogniti tipičnemu muzikalu. Vsebina romana je zelo kompleksna. Predvidljiva žanrska oblika bi jo utegnila degradirati v neobvezno, prelahkotno in neproblematično zabavo. Bolj me je zanimala izvirna glasbena oblika v spoju z literaturo, še najbolj pa z vsebino, ki jo ta prinaša. Zdaj se vse skupaj giblje med glasbeno dramo, muzikalom, dramsko predstavo, komedijo, plesnimi deli; zadeva je precej raznolika in tako je prav. Spodbudo za tak način pisanja in tudi uprizoritve je dala predvsem režiserka predstave in direktorica MGL-ja Barbara Hieng Samobor. Tudi ideja za Orlanda je njena.

Orlando je nenavaden roman, kjer kot način pisanja prevladuje za V. Woolf značilen tok misli, kar gledališču verjetno nudi zanimive možnosti, hkrati pa je prav to velik izziv.
Soočiti se je bilo treba s tem, da prenos zgolj zgodbe iz romana ni mogoč. Orlando lebdi v svojem literarnem svetu in ga ni mogoče preprosto preslikati na oder. Ves čas pisanja je potekalo 'prevajanje' fragmentov v dramski material, ki bo lahko zaživel zunaj literarnega z igralcem, glasbo.

Če se ne motim, ste pisali z mislimi na igralce. Je to kako vplivalo na pisanje tako libreta kot tekstovne adaptacije?
Misel na igralce je bila prisotna predvsem zaradi glasbenega okvira, ki ga določa nekaj zelo praktičnih stvari, recimo glasovne sposobnosti posameznih igralcev, karakterne značilnosti. Po drugi strani sem nekaj dramskih delov napisal z mislijo na igralce, ki jih cenim in me njihovo delo navdihuje.

Podobno velja za komične elemente, ki jih je v predstavi precej.

Orlando je roman, s katerim je Virginia Woolf začela premikati zakodirane kode spolne identifikacije. Kako ste se lotili tega, skozi kaj se vse to kaže?
Na Orlanda V. Woolf sem od samega začetka gledal in ga razumel kot kompleksno delo, ki nam na vprašanja, s katerimi se spopada, pogosto ne ponuja preprostih odgovorov, zato se pa nenehno sprašuje in nas izziva. V uradu župana New Yorka Billa De Blasia so leta 2016 potrdili 31 uradno veljavnih spolov – spolnih identitet. Pri V. Woolf gre za osnovni premik v razmišljanju, njeno delovanje, njene izjave so bile za tiste čase sporne, nepredstavljive in škandalozne. Nekatere feministične struje so V. Woolf odločno zavračale. Danes imamo po ustavi enakopravnost, a so hkrati ženske za enako delo še zmeraj plačane slabše, poti do uveljavitve posameznic so še vedno težje kot za njihove kolege. Nekatere stvari so preprosto še zmeraj rezervirane za moške.

Zgodba Orlanda je precej več kot zgolj biografija nekega mladeniča, ki se iz moškega spremeni v žensko. Gre za zgodbo o odraščanju, zgodbo o spreminjanju skozi čas, zgodbo o zorenju umetnice, zgodbo o spremenljivih identitetah. Kot Eva Mahkovic sprašuje v gledališkem listu; zakaj bi zgodba o spreminjanju spola pomenila več kot druge spremembe?
To se sprašujem tudi sam. Menim, da vprašanje spolov in neenakosti spada v širši problem človekove svobode. S tem mislim resnične svobode, ne zgolj svobodne izbire, ki jo v največji meri ustvarja današnji kapitalizem. To, da imamo danes cele generacije, ki so v nenehni krizi identitete, je voda na mlin kapitalu, ki manipulira z nezgrajenimi posamezniki.

Orlando potuje skozi čas, je prostorsko in časovno nedoločljiva in hkrati spremenljiva oseba, je sicer pogojena z zgodovinskimi obdobji in tudi drugimi okoliščinami, neprestano ostaja samosvoja. Koliko ste se ukvarjali s fluidnostjo identitete Orlanda/e?
Ideja o potovanju literarne osebe skozi čas je vedno mamljiva in navdihujoča. Domišljijo razburka kot spomin na otroška sanjarjenja. Hkrati se v tem skriva nekakšna avtoričina empiričnost opazovanja družbe skozi zgodovino, vedno na enakem primerku, ki se spreminja, a je vedno znova on.

V priredbi Orlanda ne najdemo samo besed Virginie Woolf, ampak tudi vse polno zgodovinskih, literarnih, filmskih in še kakšnih referenc. Iz česa izhajajo odločitve za umestitve teh referenc v besedilo?
To je del naše kulture, takšen je sodoben človek. Svet razume prek referenc, ki izhajajo iz njemu lastnega doživljanja. Naš svet so filmi, televizija, tehnologija, splet. Ta element je nujen, če se želimo Orlandu približati iz naše smeri.

Kot skladatelj ste, če se ne motim, ustvarili glasbo za približno 130 predstav. Kot je zapisano v gledališkem listu muzikala Orlando, je vaša glasba spoj kompozicije in improvizacije. Kaj to v gledališču, kjer je navadno vse vnaprej določeno, pomeni?
Da je v gledališču vse zares vnaprej določeno, je v veliki meri le videz. Če se odpravite isto predstavo gledat dvakrat, boste videli, o čem govorim. Seveda je predstava v veliki meri določena, dogovorjena, naštudirana. A je hkrati vedno 'v živo' vsakič malo drugačna, hitrejša, počasnejša, glasnejša, tišja ... Gledališka predstava je nepredvidljiva v večini elementov, še najbolj igralskem, in v tem je njena magija, zato je ni nadomestil film, ki ima svojo, drugačno magičnost. Iz vsega tega izhaja tudi moje delovanje, nepredvidljivost poskušam izkoristiti, skozi glasbo dati predstavi možnost, da se spreminja in razvija.

Ker gre za muzikal, je glasba bistveni del Orlanda. Kakšna bo zvočna podoba uprizoritve, kako jo bo glasbo krojila?
Kot sem že omenil, gre v primeru Orlanda za mešanico glasbene drame z elementi muzikala, pa tudi nekaterih drugih žanrov. V Orlandu ima glasba funkcijo sprožilca čustev, spominov, reakcij ... Časovno se giblje od renesanse do elektronike, pogosto tudi obojega hkrati.

Kot kreator boste navzoči pri vsaki predstavi. Kaj to pravzaprav pomeni? Boste igralce v živo spremljali na glasbilih? Bo prisotna tudi improvizacija?
Ob živem glasbenem spremljanju predstave so vsi elementi v skupnem gibanju, sproti se igrajo in razvijajo. S tem predstava pridobi živost, čustva in dinamiko. Elementi se ne uspavajo, ker drug drugega spodbujajo. K temu sodi vedno določena mera improvizacije. Ob glasbi v živo tudi zavesa pade prepričljiveje.

Orlanda/o v vaši priredbi spoznavamo predvsem skozi songe, ki so pravzaprav monologi, skozi katere se izpoveduje. Zakaj prav skozi peto obliko?
Orlando bi se lahko izražal tudi preprosto z govorom. Način petja, ki ga sva ga razvila skupaj z Maticem Lukšičem, Orlandom, je tudi sicer blizu govoru. Izhaja iz njega, izmakne se mu le toliko, da se lahko poljubno vrača nazaj vanj. To je Orlandova, samosvoja govorica.

In če za konec malo parafraziram naslov Albeejeve drame; se kaj bojite Virginie Woolf?
V. Woolf nekje zapiše: "Čudno, kako lahko ustvarjalna moč v red spravi celo vesolje." Kako bi se lahko bal nekoga, ki reče kaj takega ...

Lejla Švabič
Prijavi napako
Komentarji
aljaz26
# 25.04.2018 ob 09:05
Tipične leftie floskule, hočemo neomejeno št. spolov, zenske so manj placane...
Same zrtve povsod.
Seneca
# 25.04.2018 ob 09:18
Spet neko delo, ki je samemu sebi namen, oziroma tistim nekaj sto gledalcem....plačujemo pa vsi!
apollo11
# 25.04.2018 ob 09:55
Mene sploh ne moti njegovo delo, naj najde in išče recimo 170 spolov ali še več če želi...smo svobodna država, vsak lahko počne kar želi, se izraža kot želi.....Problem. ki ga imam s to propagando, je točno to, da je plačana iz javnega denarja. Zakaj pa? Zakaj moramo vsi financirati neke projekte in agende posameznikov??? Javno financiranje v kulturi točno kaže, zakaj javno financiranje ni ok. Ker okoli korita se ugnezdijo določene skupine, ki potem odločajo kako se bo denar razporejal naprej, kaj se bo financiralo. In seveda gre za ozke interese in jaz tebi - ti meni mentaliteto. In tako je potem na vseh področjih, kjer se razporeja javni denar. Ne pozabimo, v Sloveniji imamo 27.000 civilno družbenih organizacij, ki se seveda vse financirajo preko javnega denarja. Norost.
Ribiič
# 25.04.2018 ob 11:20
Zaradi takih prdestav se kultura oddaljuje od ljudi, in ljudje od "etablirane" kulture, saj zasleduje le ideološke interese tenke plasti priviligirancev.
sivi gandalf
# 25.04.2018 ob 11:16
Nekatere stvari so preprosto še zmeraj rezervirane za moške.

se strinjam, kramp in lopata sta nam usojena :)
Voly
# 25.04.2018 ob 10:24
zelda@
Namesto, da bi se ukvarjali z ohranjanjem slovenske kulture in narodne identitete, levičarji posiljujete z izumljanjem neštetih spolnih identitet. Totalna dekadenca duha. Tako je, ko zavržeš Boga.

Kaj imajo pa levičarji s to predstavo? Nekateri ste pa res že kar malo sitni s temi levimi in desnimi. In, ja, tistega česar ni še nihče nikoli videl, pa res ni težko zavreči.
Se pa strinjam, da bi se morali več ukvarjati z ohranjanjem narodne identitete in slovenske kulture. Ta predstava tudi mene ne bo videla, sem bil že večkrat radoveden (kot je napisal nekdo zgoraj) in sem šel gledat kaj "drugačnega", pa sem bil vedno razočaran.
Nikec3
# 25.04.2018 ob 10:12
A bi kdo omenil tudi to, da je naše šolstvo povsem prilagojeno dekletom? Na gimnazije pride vedno manj fantiv, ker imajo punce lepše ocene.

Tukaj sta samo dve opciji.
1. Ali so dekleta bolj pametna/sposobna od fantov
2. Ali je šolski sistem izrazito prilagojen dekletom.
findTheTruth
# 25.04.2018 ob 12:31
Nekatere stvari so preprosto še zmeraj rezervirane za moške.

"se strinjam, kramp in lopata sta nam usojena"


... pa puška, ko je treba branit domovino, tudi.
raknac navi
# 25.04.2018 ob 11:28
Mimogrede. Gre za roman ene najbolj genijalnih in prepoznavnih pisateljic na svetu. Ampak vi boste ze vedeli..
samuelcek
# 25.04.2018 ob 11:14
... me zanima: ali bi bil zgoraj opisan projekt sofinanciran s strani ministrstva za kulturo?
raknac navi
# 25.04.2018 ob 13:05
Ideoloski interesi priviligirancev? To so tudi Koperniku in Galileju govorili... zaradi istih stvari..
Eska
# 25.04.2018 ob 11:27
Zveni kot vmešavanje v notranje zadeve druge države.
Bivši uporabnik
# 25.04.2018 ob 10:23
zelda
# 25.04.2018 ob 09:29
Prijavi neprimerno vsebino
Namesto, da bi se ukvarjali z ohranjanjem slovenske kulture in narodne identitete, levičarji posiljujete z izumljanjem neštetih spolnih identitet. Totalna dekadenca duha. Tako je, ko zavržeš Boga.


Ali pa zdravo kmečko pamet.
Aeda
# 27.04.2018 ob 22:44
Vas smem vprašati, komentatorji, če razumete POMEN besede komentar? Kaj imajo vaše pisarije opraviti z najavo premiere musicala Orlando? In vsebina/libreto je povzeta po istoimenskem romanu Virginije Woolf (1882-1941).
Pa ste pisali o tem, zakaj država daje denar za "take predstave" in zakaj so dekleta boljše učenke od fantov - zgrozim se ob misli, kaj ste iz prebranega intervjuja sploh dojeli in razumeli?
equivox
# 25.04.2018 ob 12:12
Zaradi takih prdestav se kultura oddaljuje od ljudi, in ljudje od "etablirane" kulture, saj zasleduje le ideološke interese tenke plasti priviligirancev.

Privilegij te tenke plasti je zmeraj bolj v glavnem v tem, da zna privilegirance napisati z e.
lemur
# 25.04.2018 ob 11:41
Orlando - leto izida - 1928.
Ampak nekateri so malce za časom očitno... In bi pod sintagmo "levičarska propaganda" dandanašnji križali tudi Apuleja zaradi Zlatega osla.
raknac navi
# 25.04.2018 ob 21:02
Nehajte kr nekaj modrovat. Problem je enostavno v tem, da fantje kasneje padejo v puberteto. Punce prej in so prej zrele in odgovorne. Ni vse teorija zarote..
galoper
# 25.04.2018 ob 14:40
@anomis # 25.04.2018 ob 14:28
Res je, šolski sistem je preveč piflarski in je fantom odvraten. Pojavi imajo več dimenzij, a tega ni dovolj v obsegu vseh srednjih šol, zaradi česar imamo prikazane rezultate.
anomis
# 25.04.2018 ob 14:28
@Nikec3:

Če je naše šolstvo prilagojeno dekletom, so za to poskrbeli fantje v kravatah. Kar se tiče vzpostavljanja šolskega programa in sistema, kakršnega imamo še danes, je namreč rezultat komisij in vodstvenih organov, v katerih so sedeli moški. Dekleta, ki in ko so vstopila v srednje in visoko izobraževanje, so pa sploh vstopila med moške in se pač izkazale za bolj učljive in marljive.

Tudi današnji sistem splošne mature z ukinitvijo sprejemnih izpitov, čemur osebno ostro nasprotujem, je pri nas vzpostavila politika moških z ministrom na čelu. Skratka, to, da vidiš več učiteljic po osnovnih in srednjih šolah, je zgolj podoba izvajanja sistema in programa, nikakor pa vzpostavljanja. Na fakultetah je scena že drugačna tudi pri zasedanju profesorskih stolčkov, kaj šele vodstva fakultet (jasno je, zakaj).

Če se torej pritožuješ, ker se fantje v šolskem sistemu po danem programu izkazujejo slabše od deklet, se moraš tudi zavedat, da so si odrasli fantje sami izmislili takšen sistem in program. Zdaj se pa vprašaj:

1. Moški so tako zabiti, da si pljuvajo v lastno skledo, ker so že zdavnaj zgradili sistem, ki je bolj po meri deklet. V takšnem "dekliškem" sistemu so se zdeli nekoč sami sebi dovolj dobri le, dokler niso zaradi emancipacije spustili punce tudi v srednješolske klopi in so jih našišale (kaj šele kasneje po univerzah, kjer še vedno prednjačijo moški tudi po zasedbi profesorskih mest).

2. Sistem je itak zastarel in piflarski, vendar so moški, ki ga vzdržujejo, očitno tako leni, da nič ne naredijo v smer sprememb, ki bi podpirale ustvarjalnost in dejansko razumevanje snovi namesto piflanja. Mogoče se bojijo, da jim gre po sistemu, ki naj bi bil bolj prilagojen dekletom, še vseeno bolje, kot bi jim šlo, če bi ga izboljšali v konstruktivno smer.
Koalaman
# 25.04.2018 ob 13:35
31 spolov= Bog. Trapasti si ce verjames v karkoli od tega.
Grof_von_Baron
# 25.04.2018 ob 11:43
Drago Ivanuša: "Vprašanje spolov in neenakosti spada v širši problem človekove svobode"

Seveda spada. Spola pač nista enaka in to se bo v svobodni družbi odrazilo na več področjih. - prevladujočih interesih, prevladujoči izbiri poklica, načinu življenja, itd. Spola je mogoče "izenačiti" samo z umetno, represivno akcijo - tako kot je mogoče ljudi napsloh izenačiti s takim početjem - kako se končajo taki socialni inženirngi pa se je večkrat videlo že v 20. stoletju. Ampak lahko probate še parkart, mogoče tokrat dosežete svojo utopijo LOL. (no ja pod zemljo res vsi enako trohnimo).
Gautama
# 25.04.2018 ob 11:27
Mene sploh ne moti njegovo delo, naj najde in išče recimo 170 spolov ali še več če želi...smo svobodna država, vsak lahko počne kar želi, se izraža kot želi.....Problem. ki ga imam s to propagando, je točno to, da je plačana iz javnega denarja. Zakaj pa? Zakaj moramo vsi financirati neke projekte in agende posameznikov??? Javno financiranje v kulturi točno kaže, zakaj javno financiranje ni ok. Ker okoli korita se ugnezdijo določene skupine, ki potem odločajo kako se bo denar razporejal naprej, kaj se bo financiralo.

Prijavi na razpis svojo "propagando".
Si že poskusil?

Veliko stvari je potrebno jemati v kontekstu, v katerem nastanejo. Niso vsi izdelki samo "propaganda", nekateri so namenjeni izključno provokaciji, ki spodbudi družbeni dialog. O tem, v katero smer gre, pa tej "propagandi" ni nujno važno.

Meni je smešno, kako so vsi proti financiranju projektov s strani ministrstva za kulturo, hkrati pa so jih polna usta ohranjanja slovenske kulture.
ginza
# 25.04.2018 ob 13:52
@Nikec3:A bi kdo omenil tudi to, da je naše šolstvo povsem prilagojeno dekletom? Na gimnazije pride vedno manj fantiv, ker imajo punce lepše ocene.
Tukaj sta samo dve opciji.
1. Ali so dekleta bolj pametna/sposobna od fantov
2. Ali je šolski sistem izrazito prilagojen dekletom.


in še 3. Fantje so leni ko fuksi
ti-ne
# 25.04.2018 ob 09:38
-2
Seneca

# 25.04.2018 ob 09:18
Prijavi neprimerno vsebino Spet neko delo, ki je samemu sebi namen, oziroma tistim nekaj sto gledalcem....plačujemo pa vsi.
......
Tipične populistične floskule. Bodi radoveden in pejt pogledat predstavo
raknac navi
# 25.04.2018 ob 11:24
Samo da je v naslovu omenjena spolna identiteta, pa ze iz svojih lukenj hitro prilezejo predvsem tisti, ki gledalisca kulture umetnosti ze nekaj let niso videli od blizu. In kaj imate od tega, da tako javno izkazujete svojo ksenofobijo? Vam ni niti malo nerodno?
Kazalo