Gledališko-glasbeni projekt je delo režiserja Mareta Bulca in vseh nastopajočih (z leve): Jaka Berger, Tina Perić, Irena Preda, Matija Dolenc, Polona Janežič, Miha Blažič - N'Toko. Zvok je oblikoval Jure Vlahović, scenski gib Branko Potočan, kostumografija je delo Mateje Benedetti. Fotografija z vaje. Foto: Nada Žgank
Gledališko-glasbeni projekt je delo režiserja Mareta Bulca in vseh nastopajočih (z leve): Jaka Berger, Tina Perić, Irena Preda, Matija Dolenc, Polona Janežič, Miha Blažič - N'Toko. Zvok je oblikoval Jure Vlahović, scenski gib Branko Potočan, kostumografija je delo Mateje Benedetti. Fotografija z vaje. Foto: Nada Žgank
Naslov Gremo vsi! (All Together Now!) povezuje migracije in glasbeni svet. V angleščini se v večji meri naslanja na poziv publiki na koncertih, v slovenščini pa vsebuje dodatno dimenzijo premika. Fotografija z vaje. Foto: Nada Žgank
Predstava je nastala v produkciji Zavoda Maska in koprodukciji Zavoda Bunker ter Zavoda Exodos. Premierna uprizoritev bo tudi začela festival Exodos, ki bo letos v 18. izvedbi potekal v Ljubljani od 14. do 25. aprila. Fotografija z vaje. Foto: Urška Boljkovac
Izhodišče za vstop v proces vaj in improvizacij so bile migracije: glasbene migracije iz benda v bend in politične, ekonomske, čustvene ter druge. Režiser je namreč med temi prepoznal vzporednico: "Država kot bend in prebivalec države kot glasbenik in selitev iz države v državo kot selitev glasbenika iz benda v bend." Fotografija z vaje. Foto: Nada Žgank
Glasbeniki so med procesom vaj ustvarjali tudi glasbo, posebej za predstavo, ki bo izšla na posebnem CD-ju, priloženem gledališkemu listu. Fotografija z vaje. Foto: Nada Žgank
Situacija je bila za vse sodelujoče nekoliko nova - za glasbenike je bil teater nepoznan teritorij, za režiserja glasba. A vsi so pristopili k temu srečanju med gledališčem in glasbo odprto, z veliko želje po preizkušanju novega in na koncu - izjemno uživali. Fotografija z vaje. Foto: Nada Žgank
Mare Bulc je k sodelovanju povabil raznolike glasbenike, ki jih je izbral po osebnem občutku oz. glede na to, kateri bend ga je premaknil, ga naučil kaj novega ali ga navdihnil. Fotografija z vaje. Foto: Urška Boljkovac

Skupaj z režiserjem Maretom Bulcem so Jaka Berger, Miha Blažič - N'Toko, Matija Dolenc, Polona Janežič, Tina Perić in Irena Preda raziskovali idejo, da je mogoče o političnih, ekonomskih, čustvenih in drugih migracijah govoriti prek migracije glasbenikov.
Kot je pojasnil Mare Bulc, se je v zadnjem času preselitlo veliko prijateljev in znancev. Vedno pogostejši odhodi v tujino in žeja, da si posamezniki zastavijo življenje na novo nekje drugje, so ga spodbudili k ideji o predstavi, vzporednico tem migracijam pa je našel v glasbenem svetu. "Ugotovil sem, da se pri glasbenikih dogajajo na neki način podobne migracije; prehajajo iz enega benda v drugega, zapustijo bend in začnejo solo kariero, nekateri igrajo v več bendih, podobno kot drugi živijo in delajo med Ljubljano in Berlinom, Ljubljano in Londonom ali kakšnim drugim mestom. Ta metafora se mi je zdela dovolj zanimiva, da sem vzpostavil izhodišče, po katerem je država kot bend, glasbeniki pa prebivalci države. Tako sem se odločil delati predstavo samo z glasbeniki."

"Glasbeniki, ki so me premaknili"
K sodelovanju je povabil zelo raznolike glasbenike, ki jih je izbral po osebnem glasbenem občutku. "Samega sebe sem preizprašal, na katerih koncertih sem 'dol padel', kateri bend me je totalno 'zakuril', me premaknil, naučil nekaj novega, navdihnil." To velja za mlado skupino Ludovik Material, iz katere prihajata pevka Tina Perić in kitarist ter DJ Matija Dolenc. Ker njihov bobnar za sodelovanje ni imel časa, so mu priporočili odličnega Jako Bergerja. Bulc si je že nekaj časa želel delati z operno pevko Ireno Preda, zelo pa ceni tudi Miha Blažiča - N'Toka in klaviaturistko Polono Janežič, s katero je enkrat že sodeloval. "Vsi so v glasbenem smislu izjemno odprti in pripravljeni marsikaj poskusiti, med procesom so se odlično ujeli in nastala je ekipa, ki je tako v glasbenem kot gledališkem smislu presenetila mene in mislim, da tudi njih same," pravi o zbrani ekipi.

"Zame je bila to izkušnja, ki sem si jo dolgo želela, pa tega sploh nisem vedela. Neverjetno je, da nas je režiser nabral iz tako različnih vetrov, a smo se izredno dobro ujeli kot ekipa. Uživala sem v vsakem izzivu. Vsak je imel prostor, da se izrazi, in prostora je bilo vedno dovolj, za slabe dni in za dobre. V svoji karieri nisem še nikoli tako uživala v procesu, kot sem pri tem," je povedala Irena Preda, ki živi in ustvarja med Ljubljano in Londonom.

Razprto polje osebnih pogledov na migracije
Čeprav je bil vstop v projekt začrtan skozi temo migracij, so v procesu vaj ostali odprti, saj niso želeli, da jih to izhodišče zameji. Projekt se je gradil iz osebnih izkušenj in različnosti vsakega sodelujočega. Iskali so glasbeni izraz za predstavo sestavljenega benda, obenem pa so se veliko pogovarjali o osebnih pogledih na migracije, razlogih, zakaj živijo v Sloveniji, razmišljanjih o selitvi, morebitnih razlogih in krajih, kamor bi šli živet. Njihova mnenja in odnos do teh vprašanj so bili različni, Bulc pa je želel predvsem, da se različni pogledi ne zreducirajo na skupni imenovalec, ampak razpirajo polje raznolikih svetov, ki jih ekonomske, čustvene, politične in druge migracije sproščajo.

Med naštevanjem imen mest, kamor bi se izvajalci preselili, v predstavi edino Tina Perič ponavlja svoj odgovor: Ljubljana. Kot je povedala, je pred časom razmišljala tudi o podiplomskem študiju v tujini, a zdaj je v Ljubljani našla neki smisel - tu ima skupino, tu želi dokončati študij, tu so ljudje, ki jih ima najrajši. "Jezi in frustrira me predvsem občutek, da bi bila prisiljena oditi v tujino, da bi lažje živela. Nočem, da me prisilijo, hočem, da gre za mojo svobodno odločitev." Zato za zdaj ne namerava oditi, a "če se bom tu izpraznila in če ne bom videla druge možnosti … mogoče."

Kot poudarja Bulc, so želeli predvsem odpirati vprašanja, ne pa moralizirati ali podajati kakršnih koli dokončnih odgovorov. "Gre za vabilo gledalcem, da vstopijo v naš svet. Če jim prikliče asociacije, zgodbe ali jim odpre dodaten svet, ki ga je ponudil vsak od nas, potem smo dosegli to, kar smo si želeli."

Začasna glasbena skupina se je odlično ujela
V teku procesa so veliko improvizirali tako v gledališkem kot v glasbenem smislu. "Začasni bend" glasbenikov-izvajalcev je ustvaril tudi novo glasbo. Več kot polovica glasbe je v celoti nastala med procesom, drugo pa so razvili na podlagi zametkov skladb, ki jih je kdo prinesel na vaje.

"Morda je v bendu ustvarjanje bolj predvidljivo, ve se, kakšno glasbo igraš, tu pa je bilo vse še neznanka, zato smo se vrgli v proces in začeli plavati," je povedala Polona Janežič, klaviaturistka pri zasedbah Katalena in Melodrom ter soavtorica glasbe pri nekaterih drugih projektih. A to ni bilo tako težko, saj "proces in predstava bazirata na tem, kar smo in kar delamo. Res je bilo drugače, ker nas je nekdo drug zbral v skupino in nismo točno vedeli, kam bo to pripeljalo in ali bo sploh uspelo, ampak smo se super ujeli, tako na osebni kot na glasbeni ravni. Glede na to, da izhajamo iz tako različnih vetrov, je nastala zelo posrečena kombinacija," je dodala.

"Nikoli še nisem načrtno sodeloval v nekakšnem 'part-time bandu'. S tega vidika je bilo zelo zanimivo," pravi Miha Blažič, ki sicer ustvarja z isto skupino glasbenikov. Je pa večino svojega 'novega benda' poznal že prej, in kot je povedal, "smo si bili blizu tudi po glasbenih idejah. Vsi po vrsti so fenomenalni glasbeniki. Super je bilo delati z njimi. "

Glasba in glasbeniki v gledališkem kontekstu
Čeprav so ustvarjali glasbo, je bila njihova vloga vseeno nekoliko drugačna. "Že to, da gre za teater, postavlja glasbo v drugačen kontekst," pravi Polona. Čeprav je glasba v ospredju, je umeščena v gledališki prostor in funkcionira drugače: "Lahko si dovoliš več ali druge stvari kot sicer. Veliko smo se igrali s tem, da smo kršili pravila benda, prekinjali smo komade, spreminjali dramaturgijo." Zato je tudi glasba na CD-ju, ki bo priložen gledališkemu listu in na katerem bo najti večino skladb iz predstave, v drugačni obliki, primerni za slušno izkušnjo. Projekt skozi teme selitev, odhajanj in vračanj z vnosom glasbenega polja v gledališko situacijo raziskuje tudi vprašanje, kako "gledališčiti" negledališko, glasbeno situacijo, kar je bil za vse poseben izziv. "Mislim, da je bila poanta celotnega procesa ravno v tem, da nihče izmed nas ne prihaja iz gledališkega sveta in se predstave ne moremo lotiti kot predstave, saj tega niti ne znamo. Lahko smo delali le to, kar znamo, glasbo, in pri tem sledili Maretu in njegovi ideji, hkrati pa je on dobival ideje iz našega ustvarjalnega procesa," je dodal Miha.

Neustrašni in predani
Ukvarjanje z gledališčem je bilo za večino popolna novost, ne pa težava. Kot je povedal Mare Bulc, so bili pripravljeni neverjetno predano delati in so ga s svojo energijo in željo po preizkušanju novih stvari prijetno presenetili. Kot so se v novi situaciji znašli glasbeniki, je tudi režiser zašel na neznan glasbeni teritorij, a se tega nihče ni ustrašil. Sproti so izumljali načine, kako iz njih samih potegniti najboljše in izvabiti igralsko zanimive elemente ter iskali postopke, ki bi se povezovali z začrtano temo migracije in procesov, ki spremljajo selitve. "Praktično ničesar se niso ustrašili. Proces je bil fascinanten, nor, v gledališkem, glasbenem in zasebnem smislu. Za nami so izjemno inspirativni trije meseci in drug od drugega smo se ogromno naučili," pravi Bulc.

In navdušenje veje od vseh. "Do zdaj sem delala samo v skupini Ludovik material, pa še to je mlad bend, tako da prav veliko glasbenih izkušenj nimam. Zato sem se na začetku kar malo bala, zdaj pa mislim, da bo kriza nastopila, ko bo vsega konec, saj smo se neverjetno ujeli in veliko sem se naučila od vsakega posameznika. To je bila res ena najlepših izkušenj," pravi Tina.

Nika Arhar