Gre za najsodobnejši nemški tekst (v prevodu Urške Brodar) – kar je že samo po sebi redkost na slovenskih odrih –, ki več kot očitno jemlje iz motivike beckettovskega večnega čakanja, a ga močno presega, in to skoraj z levo roko, ter ga s kopico nesmislov, ki sami sebi spodnašajo tla pod nogami, nadgradi in ustvari izmuzljivost sodobnega sveta. Z rušenjem dramskih pravil, vdori realnosti, gostobesednostjo, upiranjem zakonitostim prostora in časa avtor nanaša v besedilo plast za plastjo, dokler ne preseže lastnih meja oziroma meja dramskega besedila, ob tem pa vanj vpiše pravzaprav neuprizorljive opombe. Preplet realnega in gledališko realnega je zaostren do te mere, da sta lika Lum in Purl zgolj lika, ki se tega zavedata, in čeprav sta brez spomina, govorita besedilo na pamet (kar je brez spomina pravzaprav nemogoče), njuna pohabljenost je zahtevana kot resnična (igralec Luma naj bi resnično imel spastično diplegijo) in nastopajoči otroci naj bi resnično prihajali z onkološkega oddelka.

Vsi ti različni segmenti izrazito modernega, lucidnega in inteligentnega besedila, kjer ima sama zgodba le obroben pomen, prazne besede, ki človeku zgradijo hišo, v kateri ne more stanovati (kot ena izmed opomb ironizira Heideggerja) pa toliko večjega, vsekakor predstavljajo težavno izhodišče za režiserja. Vendar Horvat, v sodelovanju z dramaturgom Andražem Golcem, besedilo vzame za izhodišče predstave in ga prežveči, obdela, kot mu pritiče. S komičnim, grotesknim, (kvazi)tragičnim podiranjem iluzije, nagovorom občinstva, ironiziranjem in sarkazmom je predstava natanko odmerjena, tako da tudi brbotajoča živahnost hiperbesedila ne uide v nerazumljivo, temveč se loteva – z vpeljavo znanega slovenskega politika, kar sicer besedilo ponuja – tudi aktualnih tem razpadajoče države in njenega gospodarstva.

Znajdemo se v svetu, kjer "tko pač je" prevzame vlogo vodilnega mota od začetnega mota "Nahajamo se v eksploziji, jebači", kjer kvaziprotagonista Lum (Aljaž Jovanović) in Purl (Bojan Emeršič) z eno in edino željo po otroku le od strani opazujeta vsesplošni kaos resničnostnega šova, ki ga vodi Vodja poteka Gregor Baković; gejevsko elastičen, poln besedičenja, ki želi v maniri resničnostnih šovov razkrinkati vsako skrivnost, pa naj bo to skrivnost malega ali velikega človeka, voditelj, ki brez glasbene podlage (Borut Kržišnik) na svojem pametnem telefonu praktično ne more živeti. V tem šovu, katerega končna naloga je prenos sporočil v vesolje, se znajdejo seksapilno nastrojena Debela ženska (Saša Mihelič), mamin sinko Rafinesque (Boris Mihalj), politik Igor Lukšič (Rok Vihar) in pravkar umrli Kleist (Blaž Setnikar) – in vsi bolj kot ne klavrno propadejo s svojimi sporočili vesolju. Absurdnost tovrstnih oddaj pa se zaostri in opomni na njihovo nizkotno igračkanje s človeškimi usodami (ali pa gre morda kar za opomnik sodobnemu svetu?), ko Samohranilec Klaus Alberts (Brane Grubar) dobi nazaj svojo umrlo hčer, medtem ko se obstranska kriplja na vse pretege trudita, da bi prav z otrokom osmislila svoje, sicer brez kakršne koli družbeno potrjene vrednosti ovrednoteno, življenje. A je njuna želja obsojena na večno čakanje – in končni izdih. Za nameček pa je tu še šest otrok (po avtorjevi zapovedi naj bi bili z oddelka za bolezni raka), ki jih vodi sestra Inge (Veronika Drolc) in ki pravzaprav s samim šovom nimajo zveze, a potencirajo njegovo brezčutno naravo in z ironijo prevprašujejo gledalčevo sočutje.

Ves ta teater je pač le prazen spektakel, kjer se v končni fazi vsi sprašujejo, ali so mrtvi ali živi. V njem obstanejo, brez kakšne jasne povezave s (kon)tekstom, le opombe, ki brezbrižno, tako malo mimogrede, prihajajo iz ust umrle hčerke Hilde, Nine Ivanišin. A "tako je pač na tem svetu!"; iskanje smisla je obsojeno na večno čakanje, človečnost je omejena na hiperbolično poplesavanje na sintetične zvoke, bivanje in smrt sta silno vprašljive narave, vse skupaj pa pravzaprav ostaja brez sporočil za vesolje. Razen kakšnega neartikuliranega krika.