Oder
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 14 glasov Ocenite to novico!
Predstava je nastala v koprodukciji Mini teatra Ljubljana, Heartefacta, Bitef Teatra, CZKD in UK Parabrod iz Beograda, Novega kazališta iz Zagreba in festivala Zadar Snova v Zadru. Svetovno premiero je doživela julija na festivalu Mittelfest v Čedadu. Foto: Mini teater
       To travmo, nastalo z uničevanjem zgodovinske zavesti, [Kiš] ponovno osmišlja v fikciji. Tudi mene zanima gledališče, zasnovano na pomensko bogatem besedilu, od koder potem ustvarjam predpostavke za razvoj performansa.       
 Ivica Buljan
Kiš skozi besedilo preizprašuje zmagovalce zgodovine in izpostavlja, kar je skupno vsem zločinom. Dokumentaristični pristop in fragmentarnost so odraz nezanesljivega ljudskega spomina, necelovitosti arhiva in kulturne dediščine, nezanesljivosti zgodovine. Foto: Mini teater
       Kiševa stilistika, erudicija, mojstrski občutek za kompozicijo zgodbe, vse to je jamstvo, da ga neprestano odkrivajo nove generacije. Če bi ga brali, bi razumeli veliko tega, kar se nam dogaja, vedeli bi, kakšen položaj zavzeti proti političnemu terorju.       
 Ivica Buljan
Grobnica za Borisa Davidoviča je ob izidu leta 1976 v kulturnih krogih povzročila nenavadno buren odziv, pravo gonjo, ki so jo časopisi označili kot "največjo povojno afero pri nas". Senca senzacionalizma, ki so jo kritiki vrgli na to Kiševo delo, pa v naslednjih desetletjih ni preprečila burnih debat med umetniki in politiki. Foto: Mini teater

Dodaj v

Ivica Buljan: "Naredili smo eksperiment, ki je hommage Kišu"

Režiser Ivica Buljan o Grobnici za Borisa Davidoviča
18. oktober 2014 ob 14:26,
zadnji poseg: 18. oktober 2014 ob 15:58
Ljubljana - MMC RTV SLO

Nocoj je v Kinu Šiška slovenska premiera odmevne predstave Grobnica za Borisa Davidoviča, nastale po kultni noveli srbskega pisatelja Danila Kiša. O nastajanju predstave, njenih vzrokih in še čem je spregovoril režiser Ivica Buljan.

Kot so zapisali v Mini teatru, Buljan v predstavi s slovenskimi, srbskimi in hrvaškimi umetniki na performativen način rekonstruira življenje revolucionarja Novskega kot primer boja posameznika proti podivjani množici. V predstavi ustvarjalci skozi tragično zgodbo Novskega z brezpogojno intelektualno, čustveno in fizično zavzetostjo preizprašujejo družbene, verske, politične in ideološke pojave, skrite v Kiševi pripovedi. Poleg tega predstava odpira prostor za razumevanje krhkosti heroja, ki v tem primeru ni idealiziran lik, temveč človek, čigar življenje je polno lastne negotovosti in nedoslednosti.

Ukvarjanje s Kiševim delom predstavlja etični imperativ za umetnika, ki razmišlja o politični stvarnosti južnoslovanskih prostorov. Brati Kiša danes je za starejše generacije opomnik o odnosih moči državljan/posameznik/umetnik - država in o količini tolerantnosti, ki so je te institucije pripravljene podeliti druga drugi. Za mlajše generacije pa je Grobnica za Borisa Davidoviča etični in estetski manifest, ki je v teh prostorih brez primere.

V predstavi igrajo Aleksandra Janković, Milutin Milošević, Vladimir Aleksić, Stipe Kostanić, Boris Vlastelica, Iva Kevra, Benjamin Krnetić, Nikola Malbaša in Marko Grabež. Dramaturginja je Maša Seničić, kostumografinja Ana Savić Gecan, za glasbo je poskrbel Mitja Vrhovnik Smrekar.

Grobnica za Borisa Davidoviča je zbirka novel, ki jo je Danilo Kiš izdal leta 1976. Na katero izmed novel ste se opirali in kako ste jo razčlenili?

Kiš je bil - v obdobju mojega formiranja na Filozofski fakulteti v Zagrebu - kultna figura, ki je skupaj s Krležo bistveno vplival na odnos generacije do književnosti. Iz zbirke sedmih novel sem izbral naslovno, ki je manifest kiševske poetike. Avtor se opira na dva običaja; Grki so za umrle, katerih telesa ni bilo mogoče najti, zgradili kenotaf, prazno grobnico, Judje pa mrtvecu pred pokopom povejo "mrtev si". Kiš gradi moderen kenotaf Borisu Davidoviču Novskemu, teroristu nihilistu, ki je prehodil pot do komunističnega internacionalista, stalinističen režim pa ga je obsodil na pozabo. Knjiga je spomin, alfa in omega vsem žrtvam totalitarnih sistemov, predstava pa poskuša osvetliti ideološke prostore in nezavedne ambiente, ki jih nudi Kiševa proza, na katero so vplivali Borges, Steiner, Mandelštam, Solženicin. Kiš pisatelja pojmuje kot arhivarja logosa, ki opominja na potrebo po kulturi spominjanja. To travmo, nastalo z uničevanjem zgodovinske zavesti, ponovno osmišlja v fikciji. Tudi mene zanima gledališče, zasnovano na pomensko bogatem besedilu, od koder potem ustvarjam predpostavke za razvoj performansa.

Kdo je Boris Davidovič?

Kiš je v francoskih arhivih odkril dosje o Baruhu Davidu Nojmanu, ki so ga militantni kristjani hoteli nasilno prekrstiti. Neverjetna je povezava med datumoma aretacije Novskega in Nojmana, na isti dan usodnega meseca decembra, vendar v razmiku šestih stoletij, 1330 … 1930. V Kiševi zavesti se je razvila metafora cikličnega vrtenja časa: "Kdor je videl današnjost, je videl vse: kar se je zgodilo v davni preteklosti in kar se bo zgodilo v prihodnosti." Davidovič predstavlja vse spoštovanja vredne ljudi, ki niti za ceno življenja niso hoteli izdati utopične ideje, ki so ji posvetili življenje.

Kaj nam danes sporoča zgodba, ki je v komunizmu predstavljala udrihanje po sistemu?

Fascinantna je na več ravneh. Kot politično in moralno opozorilo. Kot zdravilo pozabe. Fascinantna je kot ena izmed prvih postmodernističnih del v Jugoslaviji, literarno pa zagotovo najuspešnejša. Kiševa stilistika, erudicija, mojstrski občutek za kompozicijo zgodbe, vse to je jamstvo, da ga neprestano odkrivajo nove generacije. Če bi ga brali, bi razumeli veliko tega, kar se nam dogaja, vedeli bi, kakšen položaj zavzeti proti političnemu terorju. Kajti Kiš je besni nasprotnik dogmatičnega komunizma, pa tudi imperialistične, brutalno kapitalistične politike in gotovo največji nasprotnik nacionalizma. Mogoče je skleniti, da je skozi svoja dela iskal zavednega, humanega in svobodnega posameznika. Ampak da bi bil svoboden, moraš biti na prvem mestu izobražen.

Kot je mogoče slišati in prebrati, je predstava svojstven poklon Kišu. Zakaj?

Naredili smo eksperiment, ki je hommage Kišu, najprej z gesto izbora besedila, pa tudi z načinom, s katerim smo se odločili pristopiti. Novela je izvedena neokrnjeno, brez dramatizacije in pretvarjanja v dialoške forme. Osemnajst poglavij je razdeljenih med devet izvajalcev Srbije, Slovenije in Hrvaške. Besedilo smo analizirali iz literarne, zgodovinske in politične perspektive in vsakemu poglavju dali določen performativni predznak. Presunilo nas je bogastvo pripovedi, natančna geopolitična analiza, metafizični naboj. Upamo, da je predstava vsaj deloma vredna književnega predloga, ki ga obravnava.

Lejla Švabić
Prijavi napako
Komentarji
HinkoGnito
# 18.10.2014 ob 22:32
Naslednjega tedna podnačelnik mesta Toulouse, gospod Alodet, pripelje štiriindvajset voz meščanov in Pastirjev, ki jih je prijel zaradi pokola, ki so ga zagrešili v Castelsarrazinu in okolici nad sto dvainpetdesetimi Židi vsakršne starosti. Ko vozovi z rečenimi ljudmi pridejo do grofovskega dvorca Narbonne in ko je dvajset voz že zapeljalo skozi vrata, se je natepla velika množica Toulužanov. Tisti, ki so bili v zadnjih vozeh, so začeli klicati na pomoč, govoreč, da jih, lejte, peljejo v temnico, pa niso storili nobenega greha, temveč so samo hoteli maščevati Kristusovo kri, ki do neba vpije po maščevanju. Tedaj množica Toulužanov, vzpodbodena od občutka krivice, ki se godi, z noži poreže vrvje, s katerimi so bili zvezani maščevalci, sname jih z voz in skupaj z njimi prične iz vsega grla kričati: »Smrt Židom!« in navalijo v židovsko četrt. Bil sem zavzet z branjem in pisanjem, ko plane v mojo sobo veliko število teh ljudi, oboroženih z neznanjem, topim kakor gornjača, in mržnjo, ostro, kakor nož. Niso bile moje svile, od katerih jim je kri zalila oči, ampak moje knjige, razporejene po policah; svilo so zbasali pod ogrinjala, knjige pa pometali na tla in jih pričeli pred mojimi očmi teptati z nogami in trgati. Toda te knjige so bile zvezane v usnje in označene s številkami in so jih napisali učeni ljudje, in v njih je bilo, če bi jih hoteli brati, tisoče razlogov, da bi me na mestu ubili, in v njih je bilo, če bi jih hoteli brati, zdravila in obkladka za njihovo sovraštvo. In dejal sem, naj jih ne trgajo, ker mnoge knjige niso nevarne, nevarna je samo ena; in rekel sem jim, naj jih ne trgajo, kajti čitanje mnogih knjig pripelje do modrosti, čitanje ene same pa do neznanja, oboroženega z besom in sovraštvom. Oni pa so rekli, da je v Novem zakonu vse zapisano in da se v njem nahajajo vse knjige vseh časov: to kar je v njem povedano, vsebuje vse druge knjige, pa jih je zaradi tega potrebno zažgati, če pa je kaj v drugih knjigah, česar ni v tej Edini, je torej te druge treba tem prej požgati, ker so heretične. In rekli so še, da jim nasveti učenih niso potrebni, in zaklicali: »Pokristjani se, ali pa ti bomo modrost vseh knjig, ki si jih prebral, izbili iz glave.« "
oddlomek iz povesti Psi in knjige, Grobnica za Borisa Davidoviča
braun
# 18.10.2014 ob 20:54
Lej obzorje pregrinja bélo, bélo, bélo, beló
La bod i
Kazalo