Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 5,0 od 7 glasov Ocenite to novico!

V predstavi nastopajo: Nataša Mihoci, Nataša Jurišić, Nela Sisarić, Ivana Kalc, Rosana Hribar, Gregor Luštek, Petar Banda in Nino Bokan.

Pri predstavi je kot dramaturginja sodelovala Andreja Kopač, svetlobo je oblikoval Bojan Gagić, nastala pa je s podporo ministrstva za kulturo, Mestne občine Ljubljana, EU – Program Kultura in Evropske kulturne fundacije.

Dodaj v

Tweet

Facebook

Le koga bi se lahko to dotikalo (ali govor plesa)

Nocoj ob 20.00 se bo v Španskih borcih zgodila ljubljanska premiera predstave To whom it may concern koreografov Gregorja Luštka in Rosane Hribar.

Gre za mednarodno predstavo, skupno produkcijo mreže Dance Explorations Beyond Front@, nastale v sodelovanju koreografov in plesalcev iz Hrvaške in Slovenije, ki je bila prvič uprizorjena na 27. tednu svobodnega plesa v Zagrebu, slovensko premiero pa je doživela na 5. festivalu Front@ sodobnega plesa v Murski Soboti.

Koreografa in plesalca Rosana Hribar ter Gregor Luštek se v svoji predstavi To whom it may concern lotevata vprašanj, ki zadevajo samo jedro uprizarjanja, razumevanja in reflektiranja umetnosti danes. Gre za temeljni paradoks sodobne pozicije "sprejemanja" umetniških vsebin in "pošiljanja" individualnih form, ki so še posebej krhke, ko gre za tako "fluidno" umetniško zvrst, kakršna je sodobni ples. V jedru le-tega se namreč oblikuje ambivalentnost opazovanja, ki, da bi bil lahko razumljen, potrebuje koncept, ki ga mora preseči na ravni nekonceptualnega.

Gib, ki govori, razume in sledi
Za preseganje (zaprtosti koncepta v lastno pozicijo izrekanja) je nujen "samomor koncepta", ki pa ga je mogoče opraviti le na polju telesnega. Telo koncept zgrabi za vrat, ga prežveči in ga na koncu izpljune, zato da lahko govori samo zase. Pri tem ne gre za nadomestek, niti za njegov prežitek, temveč za radikalno nov začetek, ki lahko edini ustvari pogoje za svoje lastno bivanje in delovanja. Umetnik/plesalec mora "umor koncepta" izvesti popolnoma sam in za čistino lastne poetike iz kadi (skupaj z umazano vodo) izvreči tudi dojenčka.

Gre za lastne telesne zgodbe, ki iščejo naslovnika. Za njihovo nenehno iskanje, sesedanje vase in samospraševanje, ki vselej poteka z razlogom. Na drugi strani je nekdo, ki gleda. Ki sledi ali ne sledi, ki razume ali ne razume, vselej pa nekaj vzame. Vzame si vedno točno tisto, kar razume in čemur že tako ali tako sledi. To nisi nujno ti, ampak je vselej tvoj gib, ki govori, ki biva, ki kreira in ki polni praznino v drugem. Ustvarja potencialno energijo, s katero se gledalec hrani, a si tega ne priznava, čeprav jo zaznava. Čemu potem tvoja zgodba, kot zato, da jo preprosto – izplešeš oziroma se tega učiš ne glede na to, koga/kaj zadeva.