Poleg kostuma iz svile je londonski muzej pridobil še celo vrsto drugih osebnih predmetov Nižinskega, med drugim diplomo in značko, ki jo je nosil kot študent na cesarski gledališki šoli v Sankt Peterburgu. Vendar osrednji predmet zapuščine, ki jo je na novo pridobil plesni oddelek londonskega muzeja, ostaja omenjeni kostum. Svileni kostum zelene in rumene barve je oblikoval ruski slikar, scenograf in kostumograf Léon Bakst za enega od eksperimentalnih nastopov Nižinskega leta 1919 v Kijevu.

Gre za enega od kostumov, ki jih je Nižinski po odhodu na Zahod pustil v Rusiji. Pozneje ga je podedovala njegova sestra Bronislava Nižinska (tudi sama je bila znana plesalka in koreografinja, čeprav ni dosegla bratove ravni), ki pa ga je ob izbruhu druge svetovne vojne ob umiku v ZDA odnesla s seboj.

Kustosinja za ples v Muzeju Victoria in Albert Jane Pritchard se je morala tako po kostum odpeljati v Skalno gorovje v ZDA. "Nekega dne sem dobila telefonski klic, ali bi nas zanimal kostum, ki sta ga nosila Nižinski in njegova sestra," se spominja Jane Pritchard. Odgovor je bil pritrdilen. Bakstov kostum je muzeju Victoria in Albert skupaj z drugimi kostumi in predmeti prodal vdovec sestrine vnukinje. "Arhiv družine Nižinski je že kupila Kongresna knjižnica, vendar ne zbirajo kostumov tako kot mi," je pojasnila muzejska kustosinja.

Eden največjih baletnikov v zgodovini
Vaclav Nižinski (1890—1950), baletni plesalec in koreograf, je v Evropi zaslovel kot član Ruskega baleta, družbe, ki jo je ustanovil impresarij Sergej Djagilev in je leta 1909 nastopila v Parizu. Pogosto je sodeloval s koreografom Mihailom Fokinom ter umetnikom in oblikovalcem Bakstom. Fokin je zanj postavil več baletov, med drugim Petruško po glasbi Igorja Stravinskega in Šeherezado po glasbi Nikolaja Rimskega - Korsakova.

Kot koreograf je Nižinski baletno umetnost obogatil s Favnovim popoldnevom na glasbo Clauda Debussyja in Pomladnim obredjem na glasbo Stravinskega. Njegove koreografije so prestopile meje tradicionalnega baleta in se usmerjale proti sodobnemu plesu. Njegove koreografije so premikale meje tradicionalnega baleta; občinstvu je predstavil nove, futuristične smernice modernega plesa, z odsekanimi gibi, ki so skušali ujeti moderno bistvo, denimo Stravinskega. Leta 1919 so nastopile težave z duševnim zdravjem, zbolel je za shizofrenijo, ki je pomenila konec njegove kariere, z boleznijo pa se je bojeval do svoje smrti 1950 v Londonu. Njegova sestra je umrla leta 1972 v Kaliforniji.