Nina Malíková je te dni obiskala Ljubljano, ne zgolj kot hči ene izmed najpomembnejših figur češkega lutkarja, temveč kot predstavnica češke lutkovne organizacije UNIME, revije Loutkář magazine in svetovalka na Umetniškem in gledališkem inštitutu v Pragi. Muzejski oddelek Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) je v zadnjih dneh februarja in prvih dneh marca organiziral srečanje predstavnikov lutkovnih muzejev in prijateljev iz različnih držav, da bi spregovorili o stanju, izkušnjah in pomenu skrbi za lutkarsko dediščino.

Srečanja, ki so ga poimenovali Let’s meet in Ljubljana/Puppet Museums & Friends, so se med drugim udeležili strokovnjaki iz Italije, Španije, Estonije, Nizozemske, Češke, Madžarske in Hrvaške. Ker so v muzejskem oddelku LGL-ja opazili, da v Evropi dogodkov, ki bi povezovali lutkovne muzeje, pravzaprav ni veliko, so na srečanju odprli predvsem teme, ki povezujejo te sorodne institucije. Med drugim so spregovorili o sodelovanju, promociji in komuniciranju, osrednja tema pa je bila predvsem ohranjanje in restavriranje lutkovne dediščine.

Lutke so zrcalo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti
Da je lutka edinstvena vez s preteklostjo dežele, je poudarila estonska predstavnica Maria Usk, ki se je srečanja udeležila z Gerli Mägi (NUKU). "So mnogo več kot samo materialni dokazi nekega naroda, zato jih je treba ohranjati. So artefakti (takšnih ne bomo našli v tovarnah) in prispodobe nečesa. Reflektirajo družbo in nam kažejo ogledalo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Najpomembnejše je, da lutke celostno dešifriramo - ne samo njihovo materialno pojavnost, temveč tudi zgodbe, ki jih skrivajo." Zato je pri ohranjanju zelo pomembno, da znamo prebrati njihove zgodbe, je prepričana. V Estoniji bo na tem področju treba še veliko postoriti, pravi, saj je premlada država, da bi se njena dediščina že ohranjala v pravem pomenu besede.

Na Madžarskem lutkovna dediščina dolgo potisnjena v ozadje
Podobno zapleteno je ohranjanje lutk na Madžarskem, saj tudi tam tradicija ni posebno dolga, je povedala Éva Hutvágner z lutkovnega oddelka gledališkega inštituta in muzeja. "Lutkovna dediščina med ljudmi ni posebno poznana. Pri nas je bila zaradi posebne družbene strukture in politike, ki je bila prisotna na Madžarskem zadnjih petdeset let, potisnjena v ozadje. Zaradi omenjenih razlogov imamo z začetka 20. stoletja veliko gradiva, iz poznejših generacij lutkarjev pa se ni ohranilo veliko število artefaktov." Ker so v zamudi s katalogizacijo gradiva, se zbirke ne širijo, pravi, zato pa tudi ni zadosti nacionalne podpore. Na Madžarskem tudi ni lutkovnega muzeja, deluje samo lutkovni inštitut. Zaradi posebnih družbenih razmer tudi ni finančnih pogojev za vzpostavitev muzeja. Z namenom ohranjanja pripravljajo občasne razstave, da bi večjemu številu obiskovalcev omogočili dostopnost do nacionalne lutkovne tradicije.

Na Nizozemskem zavest o lutkarstvu ni posebno velika
S podobnimi težavami se spoprijemajo na Nizozemskem, kjer po besedah Otta van der Miedena iz Poppenspe(e)lmuseum prav tako nimajo prave tradicije lutkarstva. "Priljubljen lutkovni lik je na primer Jan Klaassen. Izvira iz 17. stoletja. Od 17. stoletja dalje pa so ljubiteljski lutkarji več kot 200 let lutkovne predstave uprizarjali na ulicah (podobno kot Punch in Judy v Veliki Britaniji). Zavest o lutkarstvu med ljudmi ni posebno velika," razlaga. K boljšemu stanju ni pripomoglo, da so zaprli gledališki inštitut v Amsterdamu. "Nihče ne ve veliko o lutkarstvu in del zbirke je prevzela Univerza v Amsterdamu, s katerim sodeluje tudi Poppenspe(e)lmuseum. Čeprav imamo zdaj že zelo velik arhiv, ki hrani številno dokumentacijo o lutkarstvu, je ohranjanje dediščine tudi zato, ker nas je v muzeju zaposlenih zelo malo, izredno težko," je povedal.

Slab odnos do kulture, pozaba lutkarstva
Roberta Campo z ravenske La casa delle Marionette pravi, da sta lutkarstvo in različni lutkovni junaki del italijanske kulturne zgodovine, zato jih je treba ohraniti. "Lutkarji so bili nekoč edini, ki so lahko prebijali fizične meje in od vasi do vasi prinašali vesti, govorili o politiki, zgodovini in geografiji. Da pa bi jih lahko ohranili, bi se morali zavedati njihove pomembnosti, bi morali tradicijo poznati, kar pa je v današnjem času težko, saj so Italijani v zadnjih dvajsetih letih praktično pozabili na kulturo. Veliko znanja se je tako na žalost že izgubilo."

V Italiji imajo različne lutkovne tradicije z različnimi statusi in s tem posledično tudi pravico do ohranjanja. Da bi jih ohranili, so se v preteklosti med seboj že povezali različni lutkovni muzeji, da bi najpomembnejše lutkovne tradicije pridobile status kulturne dediščine, vendar do zdaj v celoti niso bili uspešni, je povedala. Ena izmed regij, ki ima zelo močno lutkarsko tradicijo, je tudi Emilija - Romanja, kjer deluje La casa delle Marionette. Kot razlaga, so tam najbolj prisotne ročne lutke in ima vsaj pet muzejev, ki občasno delujejo, odvisno od finančne podpore.

Negotova usoda muzeja v Chrudimu
Nina Malíková je spregovorila o lutkovni zbirki svojega očeta, ki je bila izhodišče za ustanovitev muzeja lutkarskih kultur v Chrudimu na Češkem. Kot pravi, ima sicer muzej zdaj novo vodstvo z obetavnimi projekti, vendar pa se vseeno sooča z veliko težavami pri ohranjanju lutkovne dediščine. Ni prepričana o usodi te pomembne lutkovne zbirke. V Chrudimu so ravnokar iz Francije odkupili pomembno lutkovno zbirko, med njimi tudi lutko Edgarja Degasa. Čeprav je težko, nadaljujejo svoje delo, razlaga Malíková, ki tudi sama pomaga pri ohranitvi dediščine svojega očeta.

Žogica Marogica zaokroži svet
Ni naključje, da je LGL v goste povabili ravno Malíkovo, zgodba o Žogici Marogici je namreč pomemben del zgodovine ljubljanskega gledališča. Sama lutka pa je zaradi svoje priljubljenosti eden najznamenitejših predmetov v lani odprtem Lutkovnem muzeju na Ljubljanskem gradu. Jan Malík je zgodbo zasnoval na znani češki zgodbi za otroke, zgodbi o Budulinku. Gre za tako rekoč enako zgodbo z dedkom in babico, le da namesto žogice v njej nastopa deček. Malík je človeški lik nadomestil z žogico in zgodba je takoj postala izredno priljubljena, igrati so jo začeli po vsem svetu. Morda je njena nenadna priljubljenost povezana tudi s samo žogo in nogometom, razmišlja Malíková.

Leta 1936 so jo prvič uprizorili v amaterskem lutkovnem gledališču v Pragi Umělecká výchova, pozneje pa so jo uprizarjali vsepovsod, tudi v številnih poklicnih gledališčih. Na odru ljubljanskega lutkovnega gledališča, ki se je tedaj imenovalo še Mestno lutkovno gledališče, je zaživela leta 1951. Tudi slovensko občinstvo je takoj osvojila in postala del stalnega programa v gledališču, doživela pa več kot 1.300 ponovitev. V njih je nastopala izvirna lutka, zato so se po več kot šestih desetletjih odločili, da jo upokojijo in vključijo med muzealije. Namesto nje so na oder poslali dvojnico, prvotno lutko pa restavrirali in je danes na ogled v muzeju na Ljubljanskem gradu.

Pionirji evropskega lutkarstva
V okviru srečanja, ki ga je povezovala Nadja Ocepek iz Lutkovnega muzeja v Lutkovnem gledališču Ljubljana, so organizirali redni sestanek za evropski projekt All Strings Attached: the Pioneers of European Puppetry behind the Scenes, ki so ga lani pridobili v okviru Kreativne Evrope. Poleg italijanskega Vittoria Podrecce, španskega Hermenegilda Lanza, bo izpostavila slovenskega lutkovnega pionirja Milana Klemenčiča. V sklopu projekta bodo vse let potekali različni dogodki, prvega pri nas pripravljajo v sodelovanju z Goriškim muzejem in občino Nova Gorica. Vrh bo dosegel v okviru mednarodnega festivala Lutke 2016, v sklopu katerega bo projektu posvečen muzejski sklop - razstava v Galeriji Kresija, strokovna delavnica o restavriranju lutk z gosti iz Italije, kreativna delavnica z gosti iz Španije ter drugi dogodki.