Predstava Kamen na kamen ponuja priporočljiv (pa tudi poučen) namig za najmlajše, ki razkriva koliko ustvarjalnih potencialov skrivajo vsakdanji predmeti oziroma narava sama. Morda jih je samo potrebno pobrati s tal – in z nekaj idejami zgraditi nov svet lastne domišljije. Foto: Lutkovno gledališče Ljubljana
Predstava Kamen na kamen ponuja priporočljiv (pa tudi poučen) namig za najmlajše, ki razkriva koliko ustvarjalnih potencialov skrivajo vsakdanji predmeti oziroma narava sama. Morda jih je samo potrebno pobrati s tal – in z nekaj idejami zgraditi nov svet lastne domišljije. Foto: Lutkovno gledališče Ljubljana
Hiša klovnov
Karikirane podobe lutk v predstavi Hiša klovnov pred nami oživijo kot izjemno realni, iz vsakdanjega svet iztrgani bivanjski inserti, ki z bolečo neposrednostjo (mestoma morda tudi stereotipno) razkrijejo svet bolečin in stisk osamljenih ljudi. Foto: Lutkovno gledališče Ljubljana
Mali cirkus
Čeprav se morda na trenutke zazdi, da je zvočna partitura v predstavi Mali cirkus – ki jo izvajalec sprotno ustvarja s pomočjo strun, ozvočenih podlag in objektov, ki se nanje prižemajo, butajo ali jih le oplazijo – rahlo kaotična, pa ob pazljivem poslušanju ugotovimo, da ima vsak ton svoj namen in mesto v celotni zvočni podobi. Foto: Lutkovno gledališče Ljubljana

Dogodki so nas, včasih pričakovano, drugič nepredvideno, zvabili v raznolikost (lutkovnih) svetov; od razposajeno nedolžnih in komičnih do skrajno mrakobnih, pesimističnih, erotičnih in grotesknih. Slogi predstav pa so se gibali tako v polju visokih tehnoloških standardov kot "popreproščenih" animacijskih prijemov, se spogledovali z občinstvom, iskali stik ali pa se od njega popolnoma distancirali in zaživeli v izčiščenih formatih iluzije.

Življenjski zapleti kamnov
Španski animator Tian Gombau (iz skupine El teatre de l'home Dibuixat) v predstavi Kamen na kamen prigode obmorskih kamnov uprizori z njihovo stilizacijo, kamnite oblike različnih dimenzij spaja, jim dorisuje značaje in jih prikupno sestavlja skupaj še s kakšno minimalistično naplavino – konzervo, morsko zvezdo ali vejo. Z nekaj virtuoznimi potezami nastajajo novi liki, ki jih Gombau postavi v precej arhetipsko situacijo drugačnosti, nestrpnosti, ki vodijo v medsosedske spopade z drug(ačn)imi kamni na obali, a naposled drobnemu protagonistu nakloni srečen razplet – ter novega, razumevajočega in fletnega prijatelja.

Otroško predstavo s povsem posrečeno zgodbo pa predvsem zaznamuje estetska scenska krožna zasnova, ki je prepredena in posuta z izključno morskimi motivi, kot so gomilo peska, ribiške mreže in animacijski pripomočki – nekateri dokaj neobdelani, drugi že mejijo na dekoracijo. No, v vseh pogledih pa je predstava priporočljiv (pa tudi poučen) namig za najmlajše, ki razkriva, koliko ustvarjalnih potencialov skrivajo vsakdanji predmeti oziroma narava sama. Morda jih je samo treba pobrati s tal – in z nekaj idejami zgraditi nov svet lastne domišljije.

Potrti in željni smrti
V grški predstavi Hiše klovnov (Laurent Bigot/L’Oisiveraie) se nanizajo zgodbe osamljenih, potrtih, že kar deprimiranih posameznikov, ki jih ustvarjalci premikajo skozi koordinate groteske, črnega humorja in brezizhodnosti. Vizualna plast že vstopa v poetiko Tima Burtona, kar tudi tokratnim likom kljub neznosni teži eksistence priliva svojevrstno simpatičnost, humorno postopanje in karikirane obrazne ali telesne poteze, ki razbremenijo njihovo mizerno zunanjost, medtem ko notranjo tesnobo samo še nadgradijo.

Kot sugerira že sam naslov, smo ujeti v dvorezno klovnovsko atmosfero, ki zmore sočasno vzbujati sproščeni smeh in pritajeni strah. Karikirane podobe lutk (vodita jih skrbno zastrta animatorja) pred nami oživijo kot izjemno realni, iz vsakdanjega svet iztrgani bivanjski inserti, ki z bolečo neposrednostjo (mestoma morda tudi stereotipno) razkrijejo svet bolečin in stisk osamljenih ljudi, ki so pogosto lahko vpeti tudi v zgoščen družinski/družabni ritem. V motivu poenoteni, a vsebinsko medsebojno ločeni prizori nam skozi očala črnega humorja ponudijo vpogled v "po nesreči" storjene samomore, ki so v podtekstu seveda vse prej kot slučajni; gre za komične situacije in nekako nestvarne metafore (protagoniste pogubi kar sam televizijski ekran, kabel likalnika, skrajno nenamerno použita kombinacija tablet in alkohola …). Brezizhodnost in brezup sta v like namreč že zdavnaj vstavljena, samo vprašanje je, kdaj bo nastopil "odrski" trenutek (bizarne ali nadrealne) predaje …

Improvizirana predmetna simfonija
Laurent Bigot
(L’Oisiveraie) iz Francije je eden tistih ustvarjalcev, pri katerih se animacija in glasba zlijeta v eno, se nenehno dopolnjujeta, komunicirata, sta soodvisna, a hkrati oba dovolj močna v svoji sporočilnosti. Mali cirkus je na pisalno mizo skrčen dogajalni prostor, v katerega Bigot vnese veliko koncentracije in podrobno premišljenih posegov. Čeprav se morda na trenutke zazdi, da je zvočna partitura – ki jo izvajalec sprotno ustvarja s pomočjo strun, ozvočenih podlag in objektov, ki se nanje prižemajo, butajo ali jih le oplazijo – rahlo kaotična, pa ob pazljivem poslušanju ugotovimo, da ima vsak ton svoj namen in mesto v celotni zvočni podobi.

Bigot si z zadržanim sarkazmom za ključne predmete sposodi najbolj banalne, popularne, pogosto tudi trapaste otroške igrače, ki jih srečujemo na vsakem koraku. Iz njih pa ne izvabi siceršnje, primarne funkcije kratkočasenja, pač pa njihove fizikalne potenciale, ki razširijo slogovni obseg glasbene strukture. Vibrirajoči, vrtljivi in lepljivi mali (igralni) objekti v komunikaciji z zvočno opremo (katere ovalna namestitev seveda spominja na cirkuške trapeze, zastore in ponjave …) z izjemno dinamiko, sprotnimi rešitvami in morebitnimi čari "neskladja", še posebej pa ob intrigantni izvajalčevi pojavi, izpeljejo polurni dogodek – poln nepredvidljivosti, iznajdljivosti, samoironije in hkrati obilnega talenta.

Zala Dobovšek