Tabla z urnikom vzletov in pristankov se hitro napolni z urnikom letal, ki pristajajo v
Tabla z urnikom vzletov in pristankov se hitro napolni z urnikom letal, ki pristajajo v "peklu", poleti v "raj" pa so odpovedani. Foto: Reuters
false
V predstavi nastopata Johanna Kollet in Jörg Schulze-Neuhoff, ki menjujeta vloge in igrata tako vladna uslužbenca kot prebežnike. Foto: Reuters
false
Režiser je ogorčen nad razumevanjem migrantov kot koristne delovne sile. "Kategorizirati ljudi, ki potrebujejo pomoč, v koristne ali neuporabne je nehumano," je prepričan Ostendorf. Foto: Reuters

Režiser predstave Asylant im Wunderland Heiko Ostendorf (tudi avtor v sodelovanju z iransko umetnico Shaghayegh Zafari) je želel predstaviti resničnejšo plat zgodbe nekaterih Nemcev, ki menijo, da prebežniki pri njih uživajo udobno življenje na njihov strošek. Realnost kaže, da milijoni prebežnikov, ki so letos prispeli v Nemčijo, le niso prispeli v raj, in odpira še druga vprašanja.
"Menijo, da begunci, ki so prišli v Nemčijo, doma niso imeli ničesar, da so živeli v kočah iz valovite pločevine in da bi morali biti hvaležni, da imajo v Nemčiji tekočo vodo. A to je neumnost. Ideja, da tu živijo v čudežni deželi – čeprav nekateri spijo v šotoriščih in v šolah –, je popolni nesmisel," je povedal Ostendorf.
Polet v pekel ali raj
V predstavi spoznamo dva vladna uslužbenca, pristojna za migrante in begunce, ki s precejšnjo mero humorja v zgodbi na letališču iščeta begunce, ki bi lahko zapolnili naraščajoči primanjkljaj izkušenih delavcev v Nemčiji. Najdeta dva begunca z ustreznimi kvalifikacijami in ju pozdravita z vrtnicami, penino, pivom in kavo, nato pa jima ponudita prevoz z limuzino – direktno v luksuzen hotel. Na njuno presenečenje pa beguncev – Basima in Berschke – ta ponudba ne zanima. V Nemčiji živita že nekaj časa in njuna izkušnja je daleč od tega, kar jima vladna uslužbenca obljubljata. Tabla z urnikom vzletov in pristankov se hitro napolni z urnikom letal, ki pristajajo v "peklu", poleti v "raj" pa so odpovedani.
Zapor pravil, birokratov, zakonov in obrazcev
V nadaljevanju spoznamo zgodbo Basime, ki je v domovini imela dobro službo, udobno stanovanje in se pogosto družila s prijatelji - življenje, neprimerljivo z životarjenjem s še osmimi ljudmi v majhni sobi nemškega begunskega doma, kjer podgane in ščurki niso redkost. Medtem ko so jo v domovini zaprli, ker se je borila za pravice žensk in homoseksualcev, življenje v Nemčiji opisuje kot "zapor pravil, birokratov, zakonov in obrazcev" in ga ocenjuje le kot malo boljše, zato se želi odpraviti v drugo državo.
Režiser je njen lik zasnoval na zgodbi svoje prijateljice iz Irana, prav tako pa je pri ustvarjanju predstave črpal iz izkušenj beguncev iz različnih držav, vse od Konga do Srbije.
Koristni in nekoristni
"Želel sem dati glas beguncem, s katerimi sem govoril, in številnim drugim, ki ne govorijo nemško in se tu ne morejo izraziti," je povedal Ostendorf. Ogorčen je tudi nad razumevanjem prebežnikov kot koristne delovne sile in idejo o izbiri teh, ki bi jim država ponudila zaščito glede na njihovo tovrstno koristnost.
Svoje stališče do tega vprašanja je prelil tudi v prizor, v katerem igralca gledalce nagovorita z vprašanjem, ali so študirali pravo, ekonomijo, tehnične študije ali znanost in – katerega izmed gledalcev tudi "deportirata" zaradi njegove ali njene premajhne koristnosti. "Kategorizirati ljudi, ki potrebujejo pomoč, v koristne ali neuporabne je nehumano," je prepričan Ostendorf.