Oder
(1)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.1 od 17 glasov Ocenite to novico!
"V tej moji zadnji igri se vse dogaja v zaprtem prostoru, v krogu, ki ga sestavlja enajst stolov," je v gledališki list zapisala avtorica priredbe Lada Kaštelan. "Ko sem jo pisala, sem na podlago postavila kamenček za vsak lik. Da označim odnose in da niti za hip ne pozabim na tiste, ki so tiho, pa so močnejši od tistih, ki govorijo." Foto: SNG Drama / Aljoša Rebolj
       Gre za Shakespeara in kraljevsko sago danes in tukaj, ker so teme, s katerimi se ukvarjamo, večne, univerzalne: govorimo o boju, o vzponu na oblast, o padcu z oblasti, o emocionalnih vezeh, o nizu nekih človeških usod, ki se dotikajo najbolj arhetipskih segmentov in ki jih uspevamo mi, tukaj za to našo mizo, prepoznavati v treh segmentih predstave: Vzpon, Padec in Jeruzalem. Rdeča nit, ki jih povezuje, pa je novo občutenje sveta.       
 Tomaž Pandur
V moškem svetu oblasti morajo ženske - tako kraljica Elizabeta kot Lady Ana, bodoča kraljica - delovati izza ozadja. Foto: SNG Drama / Aljoša Rebolj
Tomaž Pandur me je nekoč že "našel" ravno v obdobju, ko sem hotel zapustiti teater, se obdobja pred dvajsetimi leti spominja Radko Polič. "In zdaj me je spet zbudil, vrgel nazaj v mladost." Foto: SNG Drama / Aljoša Rebolj
Vgledališču je videnje sveta tako živo zato, ker se vsak večer, z vsako novo uprizoritvijo ponovno rojeva, je Pandurjeva izhodiščna filozofija. Foto: SNG Drama / Aljoša Rebolj
       Tako kot v katerem koli drugem srečnem gledališču sem tudi tukaj (v Drami, op. n.) našel igralce, za katere bi lahko rekel, da so idealni. Ne dam jih več!       
 Tomaž Pandur
Miza kot fokus celotnega odra je tudi simbol tega, da akterji v soočenju nanjo položijo vse (metaforične) karte. Foto: SNG Drama / Aljoša Rebolj
Proces ustvarjanja predstave je bil za režiserja toliko bolj čustven, ker ga v našem okolju tako dolgo ni bilo. "Po idili skupnega ustvarjanja v največji sreči s številnimi od teh igralcev je za nami 18 let nasilne prekinitve. Čutil sem, da je med nami povezanost, ki je nad besedami." Foto: SNG Drama Ljubljana

Dodaj v

Miza za Pandurjevo "kraljevo večerjo" je pogrnjena

V soboto premiera predstave Rihard II. + Rihard III.
3. april 2014 ob 06:21,
zadnji poseg: 5. april 2014 ob 18:55
Ljubljana - MMC RTV SLO, STA

Ljubljanska Drama bo v soboto letošnji repertoar zaokrožila še z zadnjo premiero sezone. Svoj adut so prihranili za konec: po osemnajstih letih dela v tujini - in sploh prvič na odru osrednje slovenske gledališke hiše - bo svojo "predelavo" Shakespeara predstavil Tomaž Pandur.

Kot je na novinarski konferenci poudaril ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor, je predstava Rihard III. + II., ki sta jo po prevodih Mateja Bora priredili Lada Kaštelan in Livija Pandur, igra o pohlepu, boju za oblast, moči, o vzponu in padcu ter o smrti. "Odločili smo se, da Shakespeara vzamemo za navdih, da spregovorimo o svetu danes in o nas v tem svetu. Da vidimo, kaj se skriva za ogledalom, ki nam ga Shakespeare tako velikodušno odstopa, in da vidimo, kako se je slika v tem ogledalu do danes spremenila, se popačila," dodaja Pandur.

Klasičen Shakespeare, obogaten z izkušnjo časa
Shakespeare je bil namreč, je prepričan, mojster v opisovanju "velikega mehanizma" krvave zgodovine vzpona na oblast, izgube oblasti in posledično smrti skozi psihologijo osebnosti. S predstavo so ta mehanizem zgodovine preselili v "dokaj nenavadno in neobičajno podobo". Skozi optiko velikega barda predstava preizprašuje večno hlepenje po moči in oblasti skozi boj na več ravneh zavesti in razkriva človeške strasti, slabosti in neustavljiv nagon po (samo)uničenju. "Mislim, da je predstava klasično gledališče v najboljšem pomenu te besedne zveze - klasičen Shakespeare, obogaten z izkušnjo časa. Gre za Shakespeara in kraljevsko sago danes in tukaj, ker so teme, s katerimi se ukvarjamo, večne in univerzalne. Govorimo o boju za oblast in padcu z nje, govorimo o čustvenih vezeh, o nizu človeških usod."

V gledališču skuša, kot pravi, slediti spremembam v svetu in spoznanjem moderne psihologije, predvsem na območju emocionalnega in spiritualnega. "Gledališče lahko na svoj način korespondira razvoju tehnologije in sveta kot takega. Občutenje časa, s katerim se spreminjamo tudi mi, se najbolje zrcali ravno v gledališču, ki se vsak dan znova rodi."

Predstava, pod katero je kot dramaturginja podpisana Livija Pandur, kot scenograf pa prav tako Pandurjev stalni sodelavec Sven Jonke, je razdeljena na tri dele. Prvi je vzpon (pooseblja ga Rihard III., Branko Šturbej), drugi je padec (Rihard II. alias Saša Tabaković), tretji, sinteza, pa nosi enigmatični naslov Jeruzalem (kot univerzalni prostor prehajanja iz življenja v smrt.) V vseh treh delih je rdeča nit novo občutenje sveta.

Gledališče, ki že v izhodišču "poseka" film
Jonke je akterje drame - to so glavni junaki treh Shakespearovih historičnih kronik, Riharda II., Riharda III. in Henrika IV. - posadil okrog velike okrogle mize, ki dominira celotnemu odrskemu prostoru in dogajanju daje pridih zasedanja v Združenih narodih (ali pa, če hočete, "vojne sobe" v kultnem Kubrickovem Dr. Strangelovu). Drugi ključni element je predimenzionirana videoprojekcija Dorijana Kolundžije, ki je videti kot kolaž posnetkov varnostnih kamer. ("Dorijan v gledališče prinaša popolnoma novo dimenzijo," razloži Pandur. "Želela sva si ustvariti nekaj, česar gledališče samo nima: closeup, bližnji posnetek, detajl igralčevega obraza, kar ponuja možnost vstopa v njegovo intimo. Tako gledališče ne tekmuje, ampak je že kar v izhodišču zmagalo nad televizijo in filmom, saj se še vedno odvija v živo.") Avtorsko glasbo sta za predstavo napisala duo Silence, kostume pa je oblikoval Alan Hranitelj.

Sodelovanje in proces dela z ansamblom SNG Drama Ljubljana je Pandur, z njegovimi besedami, doživljal kot "manifestacijo kreativnega nemira, ki smo si ga vnesli drug v drugega. Iz tega vznemirjenja, iskanja in brskanja po najtemnejših in najbolj subtilnih območjih človeške duše nam je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko razmerje in iz procesa na drugi strani prišli ne le kot boljši ustvarjalci, ampak kot boljši ljudje."

V skupen dogajalni čas je Pandur tako potegnil Sakespearove like, ki po logičnem sosledju sicer ne bi mogli sedeti za skupno mizo: poleg kraljev (poleg Šturbeja in Tabakovića še Robert Korošec kot Edvard IV., Jernej Šugman kot Henrik IV. in Radko Polič kot "Kralj kraljev") so tu še vojvoda Clarence (Klemen Slakonja), Robert Brakenbury (Uroš Fürst), Lady Ana (Polona Juh), kraljica Elizabeta (Silva Čušin), vojvoda Yorški (Alojz Svete) in Aumerle (Klemen Janežič).

En Rihard bo storil vse, da bi krono dobil, drugi vse, da je ne bi spustil iz rok
Šturbej priznava, da vloge kralja, ki za vzpon na oblast ne izbira sredstev, v svetu, polnem zla, ni težko igrati - čeprav se z Rihardovo osebnostjo sam ni mogel poistovetiti. "Groza me je tega, da je okolje takšno, da takšni posamezniki obstajajo in bodo obstajali, dokler bo človeštvo bilo boj za prevlado enega nad drugim," je poudaril.

Po drugi strani pa Tabaković v svojem Rihardu II. vidi tudi nekakšno temno lepoto, ki se skriva v njegovem uvidu v svet, "ki ga zelo močno čuti tukaj in zdaj": "Njegov padec, ko preda krono in pada v brezno, če lahko tako rečem, doživljam kot vzpon feniksa, ki leti v nebo." Nastajanje predstave, "kreativni moment, ki je trajal več kot dva meseca", je igralec opisal kot "utrudljiv emotivni maraton", za katerega pa se bo po njegovem mnenju "v soboto pokazalo, da je obrodil sadove".

Prerojeni "Rac"
"V predstavi je replika, ki se mi zdi še posebej pomembna: Ko bi imel čas / lahko bi vam povedal / Ko bi imel čas," o svoji vlogi razmišlja Radko Polič. "To je za igralca značilno. Celo življenje je prepričan, da govori, pa ni pravzaprav povedal ničesar. Zdi se mi, da je moje celo igralsko življenje sestavljeno iz tega. Sestavljamo nek mozaik in ga potem razbijemo. Kamenčki različnih vlog se lepijo na nas in odpadajo; nekateri nam ostanejo v glavi, v rokah, v predalih nočnih omaric ... Kralj kraljev je tak; sebe poskuša ujeti na fotografijo, a mu to ne uspe." Obenem pa starosta slovenskega gledališča, podobno kot drugi člani zasedbe, ni mogel mimo hvalnice režiserju: "Pandur me je na neki način dobil v določenem trenutku, ko sem nameraval pustiti teater, ter me povlekel s seboj v Maribor. To se je izkazalo za zelo pomemben kamen v mozaiku mojega življenja. Hecno je, kje sva se spet našla po osemnajstih letih. Ponovno me je zbudil, me vrnil v mladost."

Po prve vtise v Konzorcij
Dramski diptih z epilogom o smrti, kot je Pandur predstavo podnaslovil, v knjigarni Konzorcij napoveduje tudi razstava ob 450. obletnici Shakespearovega rojstva; v knjigarni so jo postavili v sodelovanju ljubljansko Dramo. Obiskovalci si do konca meseca lahko ogledajo 28 fotografij Shakespearovih uprizoritev iz preteklih sezon Drame in 16 fotografij Aljoše Rebolja z vaj za predstavo.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
igorak
# 05.04.2014 ob 08:47
Včeraj gledal predpremiero. Pandur in Drama = dobitna kombinacija!
Kazalo