Attila je seveda naslov opere Giuseppeja Verdija, ki je s tem mladostnim delom zaslovel kot najobetavnejši skladatelj italijanske operne scene. Opera, ki je bila krstno uprizorjena leta 1846 v Benetkah, je 150 let pozneje zaživela na odru Velike dvorane SNG v Mariboru. Pevcem mariborske operne hiše, Valentinu Pivovarovu (Attila) Miru Solmanu (Foresto), Ljudmili Vechovi (Odabella), Jaki Jurgcu (Ezio), Dušanu Topolovcu (Uldino) in Marku Mandirju (Leone), pridružili številni gostujoči operni solisti – Ernesto Morillo, Ekatarina Melnikova, Dragana Radaković, Mathias Schulz in Predrag Stojanović.
Uigrana ekipaBojnim množicam na odru poveljuje režiser Plamen Kartaloff, za njihova oblačila je poskrbel kostumograf Lubomir Jordanov, nad dogajanjem pa dirigentski paličici vihtita Lorenzo Castriota Skanderbeg in Simon Robinson. Režiser in dirigent Lorenzo Castriota Skanderbeg sta že usklajen tim, saj sta sodelovala pri opernih uspešnicah Čarobna piščal, Candide, Nabucco in Hoffmannove pripovedke. Pri vseh teh predstavah je na pomoč priskočil tudi tokratni scenograf Boris Stoynov.
Verdi: skladatelj, ki se je požvižgal na konvencije
V pičlih nekaj mesecih po krstni izvedbi se je opera Attila uveljavila kot ena od najbolj priljubljenih Verdijevih oper. Sprožil je še večje domoljubno navdušenje kot Nabucco štiri leta prej. Pozneje so ga prekosile in zasenčile druge Verdijeve opere, zaradi česar danes velja kot eno od redkeje izvedenih Verdijevih del, a hkrati eno od najzanimivejših, ker priča o skladateljevem iskanju lastnega sloga, razpetega med tradicijo zgodovinske opere in iskanjem inovativnih rešitev.
Danes pevcem ni tako lepo ...
Glasbeno tkivo Attile je nastalo po meri pevcev, ki so sodelovali pri krstni izvedbi. Prilagajanje glasbe interpretom je bil značilni postopek osemnajstega stoletja, ki pa mu je Verdi ostal zvest vse do konca svojega življenja. Treba pa je poudariti, da si je Verdi lahko privoščil, da je osebno izbiral pevce, ki so odgovarjali njegovim predstavam in zamislim.
Med angeli in demoni
Odabella, glavna junakinja, je potomka cele vrste ženskih opernih likov iz osemnajstega stoletja, razpetih med nežnostjo in junaštvom. Odabella niha med podobo klasične šibke junakinje iz oper osemnajstega stoletja in novo, energično žensko, ki že napoveduje izbruhe kasnejše Lady Macbeth. Odabello označuje dvojna identiteta: po eni strani je nežno, nedolžno dekle, po drugi pa ognjevita bojevnica. Tudi Attila ne sledi kalupu: nikakor ni klasični globoki, svečeniški bas iz romantične opere, temveč značilni bas opere iz osemnajstega stoletja. Poleg tega pooseblja značilnosti, ki jih je v Verdijevih delih običajno najti pri baritonskih vlogah – neodločnost in notranja razklanost sta znak globoke duševne stiske.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje